Ker je bilo tik pred novim letom, naju je skrbelo, da bo vse zasedeno, tako da sva po mailu rezervirala prenočišče. Ob prihodu v mesto sva bila presenečena, ko naju je na postaji čakal tuk-tuk, ki naju je odpeljal do prenočišča dober kilometer stran od centra.

Tu sva ostala 3 noči in večinoma počivala. En dan sva se s kolesom odpeljala do bližnjega in zelo okroglega jezera, kjer sva se tudi kopala. Vrhunec dneva je bil, ko je na pomol, na katerem sva sedela, prišla skupinica menihov, ki so se tudi prišli kopat. Tako da sva imela manjši vpogled v to, kako imajo okoli sebe namotano haljo.

Večkrat sva obiskala pokrito tržnico v centru mesta z ozkimi hodniki. Želela sva kupiti kakšno ruto, ampak nisva našla nobene primerne. Sem si pa kupil nov zvezek, ker sem prejšnjega že popisal, kljub temu, da imajo vsi zvezki čudno narisane črte (nek ne-kvadraten karo).

Naredila sva plan do konca potovanja, ki sva ga sicer potem močno spremenila. Po novem letu se počasi premakneva v Siem Reap in imava 4-5 dni za ogled Angkor Wata. Potem greva na Tajsko na kakšen treking, v Bangkok in domov.

Iz Kratie sva se odpeljala v Sen Monorom. V Kambodži delujejo prevozi tako, da se zmeniš za prevoz v prenočišču, kjer spiš. Povejo ti, da te bo kombi pobral med 6:00 in 8:00, tako da vstaneš zelo zgodaj. Kombi verjetno začne s pobiranjem po mestu ob 6:00, ampak ponavadi malo kasneje, ti pa čakaš, da pride do tebe. Večinoma se s tem kombijem potem pelješ naprej, tokrat pa smo se peljali samo do drugega kombija, s katerim smo šli naprej. V drugem kombiju je bilo ogromno komarjev. V kombi najprej dajo vse turiste, potem pa zapolnijo vsa prosta mesta z domačini, ki zelo verjetno plačajo manj. Poleg tega sigurno obstajajo še drugi načini potovanja za domačine, ampak jih midva nisva ugotovila.

Ob prihodu v Sen Monorom sem takoj zagledal frizerja. Končno. Že cel Laos sem iskal kakšnega frizerja. Frizer je moral še malo počakati, ker smo bili zmenjeni z guesthousom¹, da nas pridejo iskat z avtom, ker je do tja okrog 2 km. Popoldne sva se odpravila nazaj v mesto na kosilo in po nakupih. Dobil sem novo kapo, Ana pa nove hlače (slike hlač v uporabi bodo v prihodnjih blogih). Nato je prišel na vrsto frizer. Za $2 sem se postrigel in obril! Predvsem pa neskončno užival, ker sem se tega veselil že od Ljubljane. Vse je bilo tako kot je treba, polodprt salon na prašno ulico…

Rezervat za slone

V Sen Monouromu sta vsaj dva rezervata za slone. Te zadeve delujejo tako, da kupijo ali najamejo kup zemlje, kupijo bivše delovne slone (kmetijske ali turistične) in jih nastanijo na svoji zemlji. Pri tem lepo skrbijo za slone in turistom veliko zaračunajo za razne aktivnosti. Pri nas je bilo 5 slonic, ki smo jih božali, hranili z bananami in jih umivali (beri: se z njimi kopali v reki). Slone nadzoruje skupina varnostnikov, ki jih varujejo in jim preprečujejo, da bi pobegnili iz določenega območja. Poleg tega jih usmerjajo, da se s turisti srečajo na stalnih lokacijah. Obvezna aktivnost je tudi poslušanje predavanja o tem, kako so oni edini, ki pravilno skrbijo za slone ter jih nikamor ne silijo (razen očitno na vnaprej določene lokacije, kjer se srečajo s turisti) in da so vse ostale organizacije nateg.

Midva sva v kompletu s obiskom slonov kupila še spanje v visečih mrežah na pokritem balkonu hiške v gozdu in trekking naslednji dan. Ker sva to počela med božičem in novim letom, nas je bilo veliko – okrog 15 pri slonih in okrog 10 na trekingu. Hodili smo po okoliški džungli, ki je čisto drugačna od malezijske džungle – mene je rastlinje bolj spominjalo na savano, ampak mogoče to zato, ker smo bili v bolj sušnem obdobju. Vmes smo se kopali pri enem slapu – glej video spodaj – in si ogledali še enega drugega. Zaključili smo v eni domorodni vasi, ki je precej razočarala, ker je bila veliko bolj moderna, kot v reklami.

Ker so sloni luškani je spodaj veliko slik. Na disku je še veliko videa, ki bo mogoče kdaj prišel na vrsto.

Plezanje in skakanje pri slapu.

Fotogenična gospa seka drva.

Pot iz 4000 otokov v Kambodžo je bila, kot očitno večina poti, zanimiva. Najprej sva morala na otokih kupiti karto za čoln na “celino”. Vsi so kupovali direktne karte v Kambodžo, midva pa sva želela to urediti ločeno, ker sva mislila, da bova tako privarčevala. Na koncu niti ni bilo bistvene razlike, sva pa kar nekaj časa iskala, kje se kupi karto za čoln. Med vožnjo se je v čolnu začela nabirati voda. Nič kritičnega, da bi se potopili, a nahrbtniki so bili mokri, ker so bili na tleh. Potem sva na celini kupila karto za avtobus. Zraven je en možakar ponujal, da ti za $40 uredi vizo. Sicer naj bi viza stala $35 plus dvakrat $2 “uradne” “podkupnine”. Midva sva se odločila, da nama je vseeno za tisti $1 razlike, ampak da potnih listov ne izpustiva iz svojih rok nekemu naključnemu modelu.

Kar nekaj časa smo čakali avtobus in se odpeljali tistih nekaj km do meje. Tam smo šli iz avtobusa z vso prtljago, ker je šel ta avtobus nazaj v Laos. Postavili smo se v vrsto za štemplanje potnega lista in čakali. Uradniki so želeli $2 “podkupnine” za vsakega, prvi v vrsti pa so se odločili, da oni ne bodo plačali in da bodo čakali dokler se uradniki ne omehčajo. Nihče ni želel prehiteti vrste, ker bi s tem ostalim sesul sistem in bi se morali vdati in plačati. To se je sicer zgodilo nekaj 10 minut kasneje in smo seveda vsi plačali.

Kamboška meja je bila še bolj zanimiva. Najprej si moral do nekega človeka, ki ti je dal nek listek, da si zdrav. Baje brez tega ne moraš čez mejo, čeprav ni potem nihče gledal tega listka. Tudi tu so želeli plačilo za to uslugo, vendar ga ni bilo portebno plačati, če si mel svojo cepilno knjižico. Imela jo je le Ana, saj sem jaz svojo pustil v Ljubljani. Vseeno sem se uspel ogniti plačilu, saj niso bili dovolj pozorni, ko je Ana pokazal svojo. Naslednja postaja je bila hiška na drugi strani meje, kjer smo dobili visa application, jo izpolnili, plačali in šli nazaj na prvo stran meje poštempljat potni list. Nobena podkupnina ni bila več potrebna, razen če si imel vizo že od prej. V tem primeru so zaračunali $2.

Potem smo sedli na nov na avtobus, kamor je prišel policaj preveriti, če imamo vsi vizo in štempelj. Midva sva se že spraševala, kako preverijo, da imamo vsi vizo, ker smo se prosto sprehajali prek meje. Ta avtobus je bil precej slab – brez klime in z razpadajočimi stoli. Nekaj turistov je moralo celo stati ali sedeti na plastičnih stolih na prehodu. Peljali smo se 2 uri do naslednjega mesta. Tam smo se izkrcali in vkrcali na druge avtobuse/kombije, ki so nadaljevali v različne smeri po Kambodži. V kombiju, kamor sva šla midva, je bil en sedež premalo. Na srečo sva midva že sedela notri, ko so to ugotovili. Vozniku ni in ni šlo v račun, kako da so prodali preveč kart. Vmes je tudi vzel mojo karto, ampak samo mojo karto, tako da me je že začelo skrbeti, a se je vse dobro končalo. (Za vse razen 2 turistov, ki sta ostala za nami.)

V Krate smo se ustavili pred enim hotelom, v katerega seveda nisva šla. Najprej sva se sprehodila do enega bankomata, ki naj bi dajal denar brez provizije, ampak je bil to star podatek. Kamboški način upravljanja z denarjem me je zelo zabaval. Uporabljajo dolarje za zneske večje od $1, namesto kovancev pa uporabljajo Kamboške riele. $1 = 4000 rielov. Bankomati dajejo oboje in večinoma je tako, da če v bankomat napišeš številko nižjo od 1000, dobiš toliko dolarjev, če pa napišeš višjo številko dobiš riele. Zaradi provizije na bankomatu sva se odločila, da ne dvigneva denarja in začneva porabljati dolarsko rezervo iz Ljubljane.

Ker sva to opravljala tik pred sončnim zahodom, sva se ustavila ob razgledu na reko in uživala ob pogledu na zahajajoče sonce. Bil je eden bolj rdečih sončnih zahodov mojega življenja, barve na fotkah pa tako kot po navadi ne uspejo povedati, kako (lepo) je bilo. Nato sva se končno odpravila v hotel, ki je bil čisto v redu, z eno manjšo pomanjkljivostjo: še nekaj ur ni bilo elektrike. V gostilni pod hotelom smo tako ob svečah jedli večerjo. Kupila sva tudi karto za kombi v Sen Monourom za naslednji dan.

V Laosu sva se nameravala zadržati nekaj dni, a sva ostala kar 11 dni. Nisva šla na treking, kot sva nameravala, naju so pa navdušile do-it-yourself stvari (predvsem kolesarjenje) in umirjenost pri teh dejavnostih. Sicer je bilo veliko turistov, ker v južnem delu Laosa obstaja ena glavna cesta, ob kateri se vse dogaja in so tam skoncentrirani tudi vsi turisti. Verjetno bi pomagalo, če bi znala voziti motor, ker bi se lahko tako bolj oddaljila od množic.

Ker sva načrtovala kratek postanek v Laosu, se nisva odločila za nakup lokalne SIM kartice, pa bi se jo vseeno splačalo, ker bi bila poceni in nama ne bi bilo treba ves čas iskati wi-fi-ja.