V Trat sva prišla pozno zvečer. Začuda naju ni nihče pričakal in napadel, če želiva prenočišče. Sprehodila sva se v smeri nekega prenočišča, ki sva ga našla na internetu. Med potjo so naju eni prijazno ogovorili, če rabiva sobo in sva šla pogledat. Bilo je kul, tako da sva šla k njim. Zraven guesthousa imajo thai boxing telovadnico (na prostem), tako da sva lahko med zajtrkom opazovala trening.

Za večerjo sva šla na večerni market in sva bila navdušena. Dosti boljša hrana, več hrane in ceneje kot v Laosu in Kambodži. Na poti nazaj sva kupila še karto za na otok Ko Wai.

Ko Wai

Ko Wai je eden izmed otokov blizu meje s Kambodžo. Večinoma se otočje imenuje Ko Chang, po največjem in najbolj obiskanem otoku otočja. Večina obiskovalcev Ko Waia je dnevnih, ki se pridejo v bližino potapljat ali snorklat. Otok je velik približno 3 x 1 km. Na otoku ni ničesar razen 5 resortov. Štirje so povezani s potko, peti pa je na drugem koncu otoka. Drugače je na otoku džungla, nekaj plaž in drugje kamnita obala.

Naslednje jutro sva se z song–thaew-om (Tajsko verzjo jeepneya) odpeljala do pomola. Ker sva šla na Ko Wai, je vse ostale iz mesta odpeljal na en pomol, naju pa na drugega. Potem sva šla na gliser za Ko Mak (ki je dlje kot Ko Wai), kjer so vsi ostali potniki izstopili, midva pa sva na pomolu čakala nov gliser, ki je od nekje prišel, pobral samo naju, peljal nazaj na Ko Wai, kjer sva izstopila samo midva, in odpeljal ostale nekam naprej. Oba gliserja sta bila ogromna (prvi je bil za vsaj 50 ljudi) in hitra ~50 km/h. V izbranem najcenejšem resortu sva imela srečo, ker so imeli samo še eno prosto hiško. Sicer ni bila ob obali, je pa bila pol cenejša in blizu gostilne.

Naslednje 4 dni sva jedla, brala, pisala in uporabljala računalnik 4 ure na dan. Elektrika je bila namreč samo od sončnega zahoda (malo po 18i uri) do približno 10 zvečer. Zjutraj in popoldne sva kakšno uro po vodi preganjala ribice (in jih dvatisočkrat slikala) in nabirala barvo, da bi prišla domov čim bolj rjava. Čez dan pa sva se vseeno raje držala v senci. Voda je bila na žalost bolj motna, kar v živo ni bilo hudo, na slikah zgleda pa obupno.

Še podvodne slike:

Po štirih dneh je bilo počitnic konec in sva šla nazaj na celino. Tokrat z direktnim gliserjem. Ni se nama dalo hiteti v Bangkok, tako da sva šla v Tratu spet v isti guesthouse. Preostanek dneva sva preživela še najprej dopustniško, ker je bilo precej vroče.

Jaz sem šel spet k brivcu (tokrat sicer k brivki). Tokrat sem se obril, ker je bilo striženje predrago (2€ britje, 5€ oboje). Sva pa tokrat posnela zadevo. Glej video. In tako sem preživel 104 dni z eno samo britvico.

Zadnje jutro v Kambodži sva vstala zgodaj, ker sva imela zgodnji prevoz, ampak ne tako zgodaj kot prejšnje dni – šele ob 5:30. Ob 6:20 sva želela zajtrkovati, a je bila sosednja restavravcija zaprta, kljub temu, da so nama prejšnji večer rekli, da odprejo bo 6ih. Tako sva jedla stare rogljičke in podobno iz trgovine. In potem do 7:40 čakala najin prevoz. Pobral naju je tuk-tuk in odpeleljal na neko ulico nekje v mestu. Tam sva se postavila na pločnik in čakala naprej, tuk-tuk pa je šel po druge potnike. Počasi nas je bilo na tistem pločniku vedno več. Enkrat kasneje je prišel tudi avtobus, ampak še ni bil pravi, naslednji pa je bil.

Odpeljali smo se do mejnega prohoda v smeri Bangkoka. Tam smo šli dol iz avtobusov in v neurejeno gnečo (spominjala je na gneče na smučiščih, samo da je bilo vroče in smo imeli velike nahrbtnike namesto smučk). Zadeva je bila še dodatno kaotična, ker je meja sredi mesta in je vse polno ljudi. Po dobri uri čakanja sva bila na vrsti in se sprehodila nekaj 100 metrov po ulici na tajsko stran meje in se postavila v urejeno vrsto. Potem smo se vsi zbrali in razdelili po kombijih za različne konce Tajske. Midva sva medtem zbarantala (in to precej slabo zbarantala), da naju peljejo eno mesto dlje kot sva kupila karto. Vkrcali smo se v song–thaew (Tajsko verzjo jeepneya) in mislili, da se peljemo na morje. Ampak smo najprej šli nekaj km stran v gostilno, kjer smo počakali kombi, ki nas je potem peljal do destinacije.

Kambodža

Kambodžo zelo težko korektno oceniva, ker sva v njej videla samo najbolj turistične zadeve.

• Niso nama bile všeč vseprisotne drugačne cene za turiste in domačine (prevozi, hrana, …)
• Ljudje so bolj vsiljivi kot drugje.
• Dosti bolj umazano kot drugje.

Končno je na vrsto prišel Angkor. Lokacija izglasovana kot prva znamenitost sveta po Lonely Planetu. Lokacija okoli katere sva zgradila drugo polovico potovanja, saj sva se trudila ogniti največji gneči med božičem in novim letom. Skladno z veličastnostjo in velikostjo templjev, je ta blog zelo dolg.

Angkor

Na območju Kambodže in okolice je bil med leti 802 in 1431 Khmerski imperij. Med 944 in 1431 je bilo glavno mesto Angkor, v bližini današnjega mesta Siem Reap. V mestu in okolici so zgradili utrjena mesta, ogromne bazene za vodo za namakanje in namakalni sistem. Poleg tega je vsak vladar zgradil nekaj ogromnih templjev. Kakšnega zase, kakšnega za sorodnike in kakšnega za različne Hindujske bogove ali Budo. Skupaj več kot 700 templjev.¹

Mesto z bližnjo okolico je imelo po različnih ocenah med 400 000 (tisočino celotnega probivalstva sveta) in milijonom prebivalcev in je bilo daleč največje predindustrijsko mesto.

Od zatona Khmerskega imperija, do francoskega odkritja območja med 1860 in 1870², je aktivno preživel samo Angkor Wat (angkor = mesto, wat = tempelj). Ostale templje je prekrila džungla. Templje so začeli odkrivati šele v začetku 20. stoletja, potem pa so jih začeli tudi prenavljati. Zaradi nemirne kamboške zgodovine je vse to potekalo zelo počasi. Leta 1992 je bil Angkor Wat (skupaj z bližnjim Angkor Thom) dodan na UNESCOv seznam kulturne dediščine. Do leta 2003 je bil na seznamu ogroženih spomenikov.

Od 90ih let je Angkor tudi vedno bolj priljubljena turistična točka. Leta 2012 je bilo že 2 milijona obiskovalcev letno, danes verjetno že kak milijon več. Vstopnina ni poceni – $20/$40/$60 za 1/3/7 dni, razen če si Kambočan, ker v tem primeru ni vstopnine. Templji so odprti od sončnega vzhoda do zahoda, tako da si jih lahko ogleduješ 13 ur na dan. Ker je za domačine zastonj, je med templji veliko ljudi, ki želijo zaslužiti s turisti.

Angkor Wat je največja verska zgradba na svetu. Obdaja ga 190 m širok vodni kanal z zunanjimi merami 1,5 x 1,3 km. Tempelj je zgrajen iz peščenjaka, skopanega 50 km stran, ki so ga pripeljali s splavi po kanalih, jezeru in reki.³ Zunanji zid templja ima mere 1025 x 800 m.

Dan 0

V Siem Reap sva prispela popoldne. Odložili so naju nedaleč od hotela, tako sva sva šla do tja peš, na veliko nezadovoljstvo množice voznikov tuk-tukov, ki so naju želeli peljati. Odložila sva stvari, šla na večerjo ter brala o Angkorju. Zvečer sva si želela sposoditi kolesa in iti na bankomat. V nasprotju z informacijo na internetu najin hotel ni posojal koles, bližnja izposojevalnica pa je bila že zaprta, tako da sva to opravilo prestavila na jutro.

Dan 1

Budilka naju je zbudila ob 4:30 in bila sva močno utrujena. Odmajala sva se do izposojevalnice koles, ki je bila še vedno zaprta. Odločila sva se, da prvi dan raziskovanja Angkorja spremeniva v dan počitka in šla še za 3 ure spat.

Po zajtrku sva se odpravila na market. Z barantanjem sva začela odlično. Ana je vprašala, koliko stane ena ruta. Gospa je povedala ceno, Ana se je nasmehnila in rekla ne hvala, ker je bila cena ogromna, in sva šla naprej. Med najinim odhajanjem je prodajalka nižala ceno, česar nisva pričakovala, ker nama ni bilo toliko do te rute. Nisva se pustila motiti, dokler ni prišla do tretjine začetne cene, potem pa sva šla nazaj in izbrala, kateri dizajn rute bova kupila. Kasnejša barantanja niso bila tako gladka.

Potem sva šla nazaj v hotel in zamenjala sobo, ker je najina smrdela po cigaretah. Dodaten bonus nove sobe je bil to, da je v njej lovil wi-fi.

Težavo z denarjem sem že omenil. Če na hitro povzamem in dodam podrobnosti. V Kambodži uporabljajo dolarje. Večina bankomatov zaračunava provizijo in ima omejitev, koliko lahko naenkrat dvigneš. Zato sva konkretno posegla v dolarsko rezervo iz Ljubljane. Sedaj v velikem mestu sva imela možnost najti bankomat brez provizije in omejitve dviga, pojavil pa se je drug problem. Samo na eni od kartic, ki jih imava, je limit za dvig dovolj velik, ampak na njej nisem imel dovolj denarja. Že 3 dni nazaj (31. decembra) sem si nakazal denar na to kartico, ampak zaradi praznika in vikenda transakcija ni bila izvedena do danes (4. januar) ob 9:00 po slovenskem času. Torej do 15:00 po najinem času. Tako da sva šele takrat smela iti na bankomat in napolniti denarnico in dolarsko rezervo.

Naslednja postaja je bila izposojevalnica koles še pred zaprtjem. Za ceno samo naslednjega dne sva si kolo izposodila že ob 5ih popoldne. Potem sva se odpeljala do Angkorja in kupila trodnevno karto, ki vključuje popoldanski obisk na ničti dan. Zato sva lahko odpravila še hitro enourno raziskovanje Angkor Wata. Glej slike. Sledila je nočna vožnja domov, večerja in čim prej spat.

Dan 2

Tokrat sva zares vstala ob 4:30 zjutraj in odkolesarila do vzhodnega rezervarja (umetnega jezera), gledat sončni vzhod. Potem sva si ogledala bližnji tempelj in pozajtrkovala. Naslednji tempelj je znan po tem, da iz njega niso očistili vse džungle in pa po tem da nastopa v filmu Tomb Raider. Potem en manjši in bolj oddaljen tempelj z manj turisti, en piramidast tempelj in Angkor Thom – glavno mesto iz časa templjev.

Tu sva prvič in edinič barantala za hrano, kar je načeloma proti pravilom. Vse stojnice z mizami glasno vabijo turiste in turistom pred nose tiščijo menije. Midva sva bolj ali manj slučajno prišla do skupine stojnic od zadaj, ker sva tam gledala en tempelj. Prišla sva do prve in nama je gospa pomolila meni. Sva ga pogledala, cene so bile visoke, a ne zelo visoke, tako da sva se odločila, da prideva. Vrnil sem meni in se začel pripravljati, da bom parkiral kolo. Gospa me je narobe razumela in ponudila zastonj pijačo. Vesela sva sprejela ponudbo in se usedela k njim. Naslednjič sva spet jedla pri njih pod enakimi pogoji.

Pogledala sva si polovico Angkor Thoma in potem dirkala proti zahodnemu rezervarju, gledat sončni zahod. Pot je bila vedno slabša (glej slike) in vedno več cest po zemljevidu se je končalo privatneih vrtovih. Ujela sva zadnje trenutke sončnega zahoda in potem šla hitro nazaj proti domu, ker sva bila kar daleč.

Skupaj 59 km (kolesarjenje z mestnimi kolesi in peš sešteto) v 14 urah od doma do doma.

Sledila je čim hitrejša večerja, tuš, praznjenje spominskih kartic in podobno.

Dan 3

Spet sva vstala ob 4:30. Tokratna destinacija sončnega vzhoda je bil Angkor Wat, kar je precej bližje kot prejšnji dan. 100 slik kasneje sva šla naprej in si pustila Angkor Wat za konec. Naslednji tempelj je na hribčku (kamor greš lako tudi na slonjem hrbtu) in ga polovico obnavljajo. Vidljivost je bila na žalost slaba, tako da ni bilo lepega razgleda. Naslednji tempelj je bil bolj neobiskan in sva bila 20 minut sama. Zato nama je bil zelo všeč, sicer pa ni bil nič posebnega. Potem je sledil tempelj, ki ima 216 velikih obrazov (nekaj med reliefom in kipom). Tu je bilo pa ogromno ljudi.

Nato sva šla do enih stranskih vrat v mesto Angkor Thom, kjer so tudi snemali Tomb Raiderja. Sledilo je kosilo na isti lokaciji kot prejšnji dan, še en tempelj in en tempelj na otoku. Del templja je jezero in kip sredi jezera, tako da je tehnično otok na jezeru na otoku na jezeru in oba otoka in obe jezeri so umetni (in ne ravno majhni). Na koncu še sončni zahod na piramidastem templju. Že eno uro pred zahodom s(m)o začeli zasedati položaje, da smo imeli lepo pogled. Kmalu po sončnem zahodu so nas varnostniki spodili dol iz templja, ker se ob sončnem zahodu zaprejo templji. Meni je bil tempelj z rdečim ozadjem všeč, tako da sem ga hotel še iz ceste malo slikati in čakati, da se spreminjajo barve. Pa so naju spodili tudi od tam.

Tokrat 49 km v 14 urah.

Z večerjo in spanjem nisva preveč hitela, ker je bil na vrsti dan za počitek.

Dan 4

Privoščila sva si malo daljše jutranje spanje. Ana je pogledala Tomb Raiderja, oprala sva obleke, kupila kup stvari na marketu in si ogledala mesto še zvečer, ko je precej bolj živo kot čez dan.

Dan 5

Za zadnji dan nama razen Angkor Wata ni ostalo veliko. Nekaj manjših templjev ob poti. Seveda so ostali vsi templji, ki so zunaj dosega s kolesom. Tako da sva šla na ponovitev best-of prejšnjih dni in v Angkor Wat. Ko sva prišla do izbranega templja za sončni vzhod sva ugotovila, da je le ta še zaprt. Hkrati se je izkazalo, da je oblačno in da je itak vseeno. So pa bili zraven templja vodni bivoli in sva jih malo preganjala (jaz sem bil čisto navdušen). Potem sva šla v tisti tempelj z 216 obrazi, ki je bil tokrat čisto prazen! Tako sva se lahko igrala s poustvarjanjem “znanih” fotografij brez množice motečih turistov na slikah.

Nadaljevala sva s piramidastim templjem. Nisva si ga ogledala. Samo usedla sva se na vrh in kakšno uro brala vodiča po Tajski in se odločala kam naprej. Še zjutraj je bil plan iti v Chiang Mai in na treking, do večera pa sva se premislila in odločila da greva gledat ribice in korale na neko plažo.

Še enkrat sva šla tudi v Tomb Raider tempelj, potem pa grand finale – Angkor Wat. V templjih je tudi veliko reliefov. V ostalih templjih sva jih precej ignorirala, tukaj sva pa pogledala vseh 800 metrov dolžine in 3 metre višine, ter poskušala z pomočjo Lonely Planeta ugotoviti, kaj je prikazano. Jaz sem se na polovici naveličal, Ana pa je vztrajala do konca. Čisto sredinski in najvišji del templja je bil iz neznanega razloga zaprt.

Po sončnem zahodu sva se odpeljala s kolesi v mesto, kjer sva povečerjala, kupila še zadnje spominke in do konca napisala kartice. Za večerjo sva jedela pečene kobilice. Glej video.

Skupaj z obiskom mesta 52 km v 16 urah.

Dan 6

Šla sva na bus. Blog je že dovolj dolg, da bom vožnjo opisal naslednjič.

Ostali vtisi

• Pri (bolj popularnih) templjih so kupi otrok, ki (vsiljivo) prodajajo spominke.
• Vozniki tuk-tukov so tudi zelo vsiljivi. Vsak te vpraša, če bi prevoz, če ga rabiš jutri za prevoz med templji… in na vsakem vogalu jih je polno.
• Vse je prašno. Precej cest je peščenih (oranžno-rdeče-rjave barve) in ta prah je povsod. Rjav nahrbtnik, rjava majica, rjav obraz, rjave noge v sandalih…
• Kot ste mogoče opazili, sem jaz na veliko slikah. To zato, ker se meni ni več dalo slikati in je večino slik naredila Ana.

Leva očiščena noga in desna prašna.

O prevozih v Kambodži sem že pisal. Vožnja iz Ban Lunga v Preah Vihear City je bila med bolj neprijetnimi na potovanju. Ob 7:00 sva bila pripravljena, da naju pobere kombi. Pobral naju je ob 7:40 in sva bila prva potnika. Potem smo pobrali še ostale turiste. Ker še nismo bili polni, so želeli napolniti kombi z domačini. Še uro in pol smo se peljali okrog, ker nihče ni želel z nami. Potem smo končno pobrali eno družino in se odpeljali. Med njimi je bil en majhen otrok, ki se je celo pot drl. Vsakič ko je zaspal, se je ena od mame, babice, tete in varuške odločila, da ga je nujno treba podojit ali prestavljati čez cel kombi ali se igrat z njim ali katerakoli kombinacija naštetih stvari, tako da se je zbudil in začel dreti.

Kombi je šel v Siem Reap, midva pa sva na srečo izstopila že na dveh tretjinah poti (po 300 km in 5 urah). Voznik je sicer pozabil na naju, tako da smo se odpeljali mimo in potem nazaj.

V Preah Vihearju sva se ustavila zaradi “bližnjega” istoimenskega templja. Bližnji je v narekovajih, ker je do templja 120 km. Bližje templju je težko priti. 30 km pred templjem je zadnje mesto in do tja naj bi se dalo priti z avtobusom, ter tam prespati. V centru in na avtobusni postaji nisva našla nobenih informacij o tem avtobusu, so nama pa vsi ponujali privaten prevoz do tja ali kar do templja. Še najbolj vztrajen je bil en možakar, ki bi naju z vso prtljago na motorju odpeljal do mesta. V upanju, da bova dobila boljše informacije, sva se peš po soncu z vso prtljago odpravila dober kilometer stran do turističnih informacij. Bile se odprte, ampak v njih ni bilo nikogar. Tako sva šla nazaj in v hotel. Soba je bila malo umazana, tako da bi bilo bolje, če bi jo zavrnila, ampak kot sva kasneje izvedela je bila to edina poceni nastanitev v mestu.

Potem sva se odpravila v center, najprej jest in potem nadaljevat z zbiranjem informacij kako do templja. Med potjo sva srečala dva Novozelandca, ki sta vedela približno toliko kot midva, tako da smo se zmenili, da se obvestimo, če najdemo ugodno ponudbo in da gremo lahko skupaj z avtom, da si delimo stroške. Onadva sta šla potem do turističnih informacij, kjer še vedno ni bilo nikogar, ampak se je našel nekdo v bližini, ki je ponudil prevoz za $90. Midva pa sva v centru dobila ponudbo za $60. Noben ni pod nobenim pogojem spustil začetne cene niti za dolar. Tako smo potem vsi štirje šli do najinega modela in se zmenili.

Vmes sva na pokriti tržnici ugodno kupila visečo mrežo (slike bodo v prihodnjih blogih).

Ana se je slabo počutila, tako da je za večerjo jedla kruh in šla zgodaj spat, jaz pa sem se sam odpravil v gostilno na večerjo. Tam sem srečal Novozelandca, ki sta skoraj že pojedla, ampak sta me počakala in smo kar dolgo debatirali.

Tempelj

Tempelj Preah Vihear je na vrhu hriba na meji med Tajsko in Kambodžo. Spada v isto obdobje kot Angkor Wat. Na Kamboško stran je “stena”¹, iz Tajske strani pa bolj položen dostop. Načeloma gre meja po grebenu (razvodju), ampak je ta tempelj izjema. Vsakih nekaj let (nazadnje 2011) se zato tam malo streljajo. Poleg tega je v in okoli templja kar precej vojakov. Vojaki imajo tudi postavljen daljnogled skozi katerega opazujejo turiste s Tajske, ki iz daljave opazujejo tempelj, a do njega ne smejo. Skozenj smo lahko pogledali tudi pridni turisti :).

Kot dogovorjeno smo se odpeljali do templja oziroma do vznožja. Tam kupiš karto in prevoz do templja z jeepom ali motorjem. Tempelj je bil kul, ampak vse sešteto malo predrag. Več pa v slikah.

Na poti nazaj v mesto Preah Vihear nam je počila guma. Voznik jo je zamenjal, ampak je bila rezervna guma praktično prazna. Tako smo se malo počasneje odpeljali do naslednje lokacije, kjer smo jo lahko napolnili. Ob prihodu nazaj v mesto sva se odločila, da nima smisla tu prespati še ene noči in da bova poizkusila iti naprej v Siem Reap. En kombi z prostorom za nas 4 je imel odhod 15 min po tem ko smo začeli spraševati po prevozih, tako da smo pohiteli po prtljago, v pekarno po kosilo in nazaj. Ob pomanjkljivem internetu sem uspel rezervirati sobo. Malo pred prihodom v Siem Reap pa sem presenečen ugotovil, da sem jo rezerviral v napačnem (drugem kot sem želel) hostlu. Po nekem naključju je bila nova lokacija samo 50 metrov stran od originalne.