Prejšnji vikend sem bil z Maksom, Juretom in drugimi na srednjeevropskem programerskem tekmovanju (CERC) v Zagrebu. To je bilo skoraj prvič, ko sem bil v Zagrebu. Pred tem sem bil samo enkrat, pa še takrat sem samo dve uri sedel v parku pred železniško postajo in čakal vlak.

Na tekmovanju smo se uvrstili v prvo polovico, kar nam je bil glavni cilj. Ampak tega prispeveka nisem spisal zaradi tekmovanja, temveč je zaradi Zagreba in predvsem vožnje s Teslo.

Zagreb

Zagreb mi je bil všeč, luškano mesto, vse pomembne znamenitosti so v precej majhnem centru (primerljive velikost kot Ljubljana, samo brez reke v centru). Ker smo imeli čez dan kup aktivnosti zaradi tekmovanja, sem si ga ogledal samo v temi. Med znamenitostmi bi poudaril samo vzpenjačo iz spodnjega do zgornjega dela mesta, ki je tako kratka, da prideš v 5 minutah peš od spodnje do zgornje postaje. Neuspešno sem se lotil iskanja kipov planetov po Zagrebu, ki so v pravilnih razmerjih velikosti in razdalj. Neuspešno predvsem zato, ker sem bil brez interneta in sem mislil da gre za večje kipe, ne pa samo za plošče na stenah.

Tesla Model S

Pred tekmovanjem je bilo tudi stransko tekmovanje od sponzorja GDi. Nagrada za pravilno rešena naloge je bila možnost, da te peljejo s Teslo ali nekimi drugimi električnimi vozili. V soboto smo večkrat obiskali njihovo stojnico in jih spraševali, če smo imeli vse odgovore pravilne in kdaj se gremo lahko peljat. Ker smo bili zelo vztrajni (predvsem Maks) smo se šli peljat prvi v 20 minutnem odmoru med drugimi aktivnostmi. Imeli smo kar srečo, da smo šli pred kosilom, ker avto dobro pospešuje. Več pa v videu.

Danes je ravno eno leto od kar sva šla na potovanje. Končno sva do konca spacala blog in tokrat pišem o statistiki potovanja in bloga, ter kaj bo z blogom od sedaj naprej.

Na potovanju sva se enajstkrat peljala z avionov, drugih prevoznih sredstev pa nisva štela. Na blog sva napisala 50 prispevkov z 26060 besedami v tekstu ter 5631 besedami pri opisih 1345¹ slik. To je v povprečju 300 besed in skoraj 13 slik na dan potovanja. Posnela sva skoraj 17000 slik , kar je povprečno 160 na dan. Koliko videa sva posnela še nisva izračunala, objavila pa sva 29 posnetkov v skupni dolžini dobrih 41 minut. Z blogom sva vedno bolj zaostajala, tako da sem zrisal graf, koliko časa po dogodku sva napisala prispevek v odvisnosti od dneva potovanja.

Top 5

1. Ko so jeepneyu odpovedale zavore.
2. Žigovo britje in striženje v obcestnem salonu v Kambodži.
3. Samostojni ogled mumij na Filipinih.
4. Narodni park Bako. Proboscis opice, kopanje v reki v džungli, nočni sprehodi, krokodil…
5. UNESCO park Mulu. Pinnacles, jame, netopirji, džungla, tuš v reki in dostop z avionom.

Najljubša država: Malezija. Zakaj? Nisva čisto prepričana. Všeč nama je bila divjina (deževni gozd), veliko živali (krokodili, opice, žuželke). Poleg tega pa precejšna svoboda, da sva lahko po večini narodnih parkov hodila sama brez vodiča. Hrana je bila dobra in poceni ter napisana z razumljivo pisavo. Edine pripombe, ki jih imava, so dragi taksiji, drago spanje, glede na ostale države in dim, ki so ga zakurili Indonezijci.

Kaj sedaj?

Blog bom verjetno nadaljeval s bolj sprotnimi zapisi dogodkov, kar pomeni, da bom spustil vse med koncem potovanja in sedaj. Poleg tega bom ukinil obveščanje po mailu, ker ga je pretežko vzdrževati v trenutni izvedbi, kot veste vsi, ki ste dobili mail z obvestilom o tem prispevku en dan prepozno.

Ker so bili v najinem hotelu v Bangkoku tečni, sva morala plačati sobo za celo noč, čeprav sva jo zapustila že ob 9ih zvečer. Ampak je to stalo skoraj isto kot doplačilo za hranjenje prtljage po checkoutu. Poleg tega sva se lahko tako tudi stuširala in v miru spakirala vse nove nakupe. Vsi nakupi so šli v nahrbtnike, tako da ni bilo potrebno obuti gojzarjev.

Zvečer sva se torej s taksijem in nadzemno železnico odpeljala na letališče. Let je bil šele ob 7ih zjutraj, a so bile nočne povezave tako slabe, da sva šla raje že zvečer na letališče. Hotela sva se naspati, ampak nama je šlo bolj slabo. Do 1ih ponoči sploh ni šlo, ker je bilo veliko ljudi za večerne lete in je bilo polno šundra, potem pa je bilo bolje. Ana je uspela spati kakšno uro in pol, jaz kakšne pol ure. Check-inala sva se lahko že precej zgodaj. Potem sva za zajtrk porabila še zadnje bahte in počakala na avion.

Ko smo se vsedli v avion se nismo še takoj odpeljali. Midva sva izkoristila priliko in v trenutku zaspala. Noben od naju se ne spomni varnostnih obvestil pred letom in oba se samo medlo spomniva vzleta. Zbudila sva se šele 2 uri kasneje, ko so delili hrano. Tudi večino preostanka leta sva prespala.

V Kolnu naju je pirčakalo presenečenje. Kljub temu, da smo imeli velik avion, nismo parkirali od stavbi, ampak smo morali do stavbe z avtobusom. Zunaj -0 stopinj, jaz pa v sandalih! Šele v letališču sem iz nahrbtnika izbrskal debele nogavice in si jih obul. Ker je bil na letališču free wi-fi, je čakanje na naslednji let minilo hitro. Par urc kasneje sva že bila na Dunaju, kjer so naju pričakali Anina mami in prijateljica Urška, z Rujem in Pino ter odličnim domačim jabolčnim štrudeljem. Glej video.

Iz Trata sva se odpeljala v Bangkok. Bangkok ima obupen javni prevoz. Ladjice so kul, ampak vozijo samo po reki. Tiste, ki vozijo po stranskih kanalih se je pa težko naučiti uporabljati. Enako je z avtobusi. Nad in podzemna železnica pa sta redki in dragi. So pa vsaj taksiji poceni. Tako sva se od avtobusne postaje do hotela odpeljala s taksijem. Hotel sva imela eno ulico stran od Th Khao San (ki je znana tudi/predvsem po tem, da se na njej začne knjiga The Beach).

Iz hotela sva se peš odpravila proti marketu amuletov, kamor sva prišla tik po zaprtju. To je bilo že na pol poti do templja Wat Pho, kjer je ogomen kip ležečega Bude, tako da sva šla tudi do tja peš. V Bangkoku sva imela namen si ogledati čim manj znamenitosti, ampak je bila to vseeno dovolj pomembna znamenitost, da sva šla. Potem sva se z ladjico odpeljala do enega rooftop bara praznovat moj rojstni dan. To je bil edini rooftop bar, ki sva ga našla, ki ni imel obvezne kravate in zaprtih čevljev. Je pa bil tudi na eni nižjih streh.

Ker ponoči ladjice ne vozijo, sva se domov odpeljala s taksijem.

Naslednje jutro sva se z ladjico in nadzemno železnico odpeljala na ogromen vikend market, kjer sva dober del dneva kupovala raznorazne stvari in jedla tajski junk food (glej slike). Potem sva se s taksijem odpeljala domov. Bilo je samo 10% dražje kot nadzemna železnica in ladjica, ampak precej hitreje, kljub gneči na cesti.

Popoldne sva si ogledala dve znamenistosti – neko gugalnico, ki so jo včasih uporabljali za tekmovanja v guncanju pri nekih obredih, in tempelj, ki stoji na umetnem griču.

Potem sva šla na flashlight market, ki je sicer odprt 36 ur vsak vikend, ampak je najbolj popularen v soboto zvečer, ko si je potrebno svetiti z lučkami, da vidiš artike. V bistvu je bil to bolj bolšjak, kot market, ki sva ga pričakovala. Bila sva tudi edina turista tam. Ker je to blizu chinatowna, sva šla še na nočni chinatown in potem domov.

Naslednji dan sva šla še na dnevni chinatown, potem v eno večnadstopno nakupovalno središče. Deli so bili evropski, torej trgovine z izložbami in podobno, deli pa so bili bolj kot market s kupom štantov.

O barantanju.

Grozno je, ker so v nekaterih trgovinah cene napisane in fiksne, ponekod so napisane in nefiksne, ponekod je treba barantati za nekaj (deset) procentov, ponekod pa za faktor 2-5. To je spreminja od štanta do štanta, tako da je težko ugotoviti in moraš res vedeti, kaj kupuješ.

Od nakupov je edina omembe vredna zadeva 1,7 kg posušenih mangotov.