Ponoči je deževalo in tako ohladilo vročino prejšnjih dni. Ker sva imela šotor na pesku je bil precej poškropljen s peskom. V upanju, da se bo šotor posušil, sva se precej pozno odpravila naprej.

Šla sva na mejo med New Jerseyem in Pennsylvanio v Delaware Water Gap. Gre za National Recreation Area (podobno kot National Park, ampak drugače). Glavna znamenitost je reka, ki teče (bolj ali manj) pravokotno na okoliške grebene in doline. Od tod ime “water gap”, ker je luknja v grebenu. Poleg tega imajo precej slapov in opcij za izlete, kajakaške ekspedicije in podobno. Skozenj teče tudi slavna Appalachian trail.

Midva sva v parku skuhala in pojedla kosilo, ter si ogledala dva slapova.

Potem sva se ustavila v trgovini, seveda Walmartu. Iskanje kampa je bilo tokrat manj uspešno. V prvem je receptorka rekla, da je ona samo vratar in da naju ne more sprejeti v kamp, receptorka pa da je šla že domov, ker je delala samo do 6ih. Pri drugem sva prišla samo do rampe in zvočnika. Gospod nama je po zvočniku povedal, da so za danes že zaprli in da tam ne moreva prespati. Kakšen je to kamp, ki se ponoči zapre, nama ni uspelo ugotoviti. Tretji je zgledal precej zapuščen z rampo in špicami, ki prebodejo gume, na vhodu. Vseeno je bil tam varnostnik, ki naju je sprejel. Po tem, ko si je detajlno ogledal dokumente in povedal, da sprejemajo samo ameriški denar (?). Cena je bila ista kot prejšnjo noč v kampu z bazenom, pa sva tokrat dobila samo kamnito parkirišče za avtodom. Sicer imajo v kampu odlično zelenico z napisom “prepovedano kampiranje”.

Ko sva ugotovila, da v manjšo zaplato trave in blata ob najinem prostorčku ne bodo šli šotorski klini sva šotor prestavila čez cesto na rob gozdička. Potem je začelo deževati in sva bila kar zadovoljna, da sva lahko pravilno napela šotor, da je opravljal svojo funkcijo. Manj sva bila vesela, ker je bilo na novi lokaciji veliko polžev lazarjev. Zjutraj jih je bilo na različnih mestih na šotoru okoli 10. Čevlje sva na srečo skrila v vrečke, da se niso naselili še tja.

Polži na/v šotoru.

Jersey Shore, destinacija, ki naj nam bi bila poznana po nekem resničnostnem šovu. Drugače pa gre za 227 km peščene plaže v New Jerseyu, kamor se v poletnih vikendih odpravi polovica New Yorka. Druga polovica gre na sever ali v Connecticut. Kdor natančno spremlja blog je morda opazil, da se ta blog začne v petek in nadaljuje do nedelje, tako da sva dobila “full experience”.

Še preden sva prišla do tja, sva se najprej ustavila v Walmartu in nakupila vse potrebno. Recimo kuhalnik in bombico, vsako za $5 (plus davek).

Jersey Shore sva načela čisto na severu na Sandy Hooku z namenom da prideva počasi do južnega konca pri Cape May. Sandy Hook je polotok, samo 10 km od Brooklyna in 25 km od Manhattna (razdalje so seveda zračne, po cesti je 100km, glej zemljevid). Temu primerno so tu zgradili enega prvih svetilnikov v ZDA in najstarejšega še vedno obratujočega. Poleg tega pa so bile tu (oziroma tudi tu) postavljene topovske baterije. Ko je tehnologija napredovala so zgradili novo baterijo, staro pa pustili, tako da je ostalo veliko stavb, vkopov in takih stvari. Topov seveda ni več.

Najprej sva šla na svetilnik. Vsakih 30 minut peljejo skupino turistov na vrh. V petek ni veliko obiskovalcev, tako da sva bila edina v najini skupini. 20 minut na vrhu svetilnika je hitro minilo, kljub temu, da je bilo precej vroče – že v senci je bilo okoli 35°C, na svetilniku pa je bilo precej slabo zračenje. Iz vrha se dobro vidi New York City in ker še nisva bila tam, nama je lahko park ranger razkazal vse znamenitosti. Poleg tega je povedal veliko zanimivih stvari o svetilniku, Ameriki in nasploh vsem. Racimo, da svetilnikova luč ne utripa, kot je navada pri svetilnikih, ker je bil to pač prvi svetilnik daleč naokoli in ga ni bilo potrebno ločiti od drugih.

Potem sva si skuhala kosilo in odpravila na plažo. Morje, oziroma ocean, je bilo prijetno toplo in sem na polno užival v kopanju z razgledom na New York City. Ana nad Atlantikom ni bila preveč navdušena, saj je prepričana, da jo bo pojedel morski pes. Z veseljem bi ostala tam še dlje, ampak sva se bala, da naju bo opeklo sonce, poleg tega sva morala počasi začeti iskati prenočišče.

Na polotoku Sandy Hook je majhen kamp, ampak je bil pričakovano polno zaseden. Šla sva do bolj ali manj najbližjega po Google Maps, slabo uro na jug in v notranjosti. Gre za uraden kamp nekega state parka (tako kot national park, samo da je state park). Recepcijo so zaprli predčasno, ampak so imeli navodila, kaj narediti, če prideš, ko je recepcija zaprta. Sledila sva navodilom in šla na prosto mesto brez znaka, da je rezervirano. Naslednje jutro sva se check-in-ala in želela podaljšati za še eno noč. To je privedlo do vrste problemov. Naslednjo noč so imeli vse rezervirano, tako da je ta del takoj padel v vodo. Noč ko sva midva prespala tam so tudi imeli vse rezervirano in ne vedo, zakaj na najinem prostoru ni bilo znaka, da je rezervirano. Tudi 3/4 ostalih rezerviranih prostorov so bili prosti, ker kot sva kasneje ugotovila, je minimalni čas rezervacije 2 noči. Torej, če želiš rezervirati noč iz sobote na nedeljo, moraš rezervirati in plačati še prejšnjo ali naslednjo noč. Naslednji problem je bil, kako bova midva to plačala, ker ne morejo napisati na račun številke prostora, ker jo bo plačal nekdo drug. Receptorki nista bili za moj predlog, da pozabimo na vse skupaj in ne plačava ničesar. Eventuelno sva dobila račun za noč iz četrtka na petek.

Naslednji dan nisva nadaljevala kjer sva prejšnji dan končala na obali, ker se nama ni dalo voziti nazaj na sever. Šla sva po najkrajši poti do obale in potem na jug po tankem otoku. Glej zemljevid in si poskušaj predstavljat.

Opogumljena s srečo s kampi prejšnje noči sva se že opoldne odpravila v kamp. Že v prvem so imeli prosto, tako da sva postavila šotor, skuhala kosilo in se ohladila v bazenu. Kamp je bil spet v notranjosti, tako da ni bilo plaže.

Ker sva že imela prenočišče sva se odločila, da se bova na jug odpeljala po avtocesti in potem šla počasi ob obali nazaj. Pa tudi Cape May (skrajni jug Jersey Shora) sva črtala, ker nama ne bi uspelo vsega v enem dnevi in sva tako prihranila nekaj vožnje. Videla sva tako Sea Isle City, Ocean City in slavni Atlantic City. Pot je na koncu zgledala nekako takole.

Mesta so si precej podobna. Vsa imajo boardwalk, kar je fancy ime za dvignjeno leseno pešpot. V manjših mestih je to pešpot, kot si jo predstavljaš, v večjih pa je to široko že kot štiripasovnica. Na eno stran je boardwalka je seveda plaža, na drugo pa trgovinice, hrana in entertainment v obliki zabaviščnih parkov, hiš strahov, go kartov, mini golfov, bazenov s tobogani in tako naprej. V Atlantic Cityju k temu dodamo še casinoje. Dostop do oceana stane čez vikend okoli $10 na osebo, parkirnina pa $2-$3 na uro ali $15-$25 za cel dan. Povsod si obdan z reklamami, ki jih za seboj vlečejo letala in reklamami na ogromnih ekranih na ladjah, ki se peljejo precej blizu obale – glej slike. Če se želiš kopat zunaj mesta je vse precej bolj zastonj, ampak bog ne daj, da bi se kopal kjer ni lifeguardov. Razen Atlantic Citya nama je bilo precej všeč, tam pa je bilo bolj umazano in vse ulice so zgledale “sumljive”.

Prvi dan še nisva najela avta in sva šla v Six Flags Great Adventure.

Najprej sva se z mestnim avtobusom odpeljala v center in kupila karte za avtobus, da jih slučajno ne bo zmanjkalo. Ponujajo skupen nakup avtobusne karte in vstopnine, kar je bilo po hitrem izračunu ceneje, kot če bi že en da prej najela avto in se z avtom odpeljala v park. Potem sva se peš odpravila v trgovino in do AT&T, kjer sem si kupil ameriško SIM kartico.

O Six Flags

Six Flags je veriga zabaviščnih parkov v ZDA, s poudarkom na vlakcih (smrti) (roller coasters). Obisk obvezen za ljubitelje igre Roller Coaster Tycoon. Kljub temu da to sem ljubitelj te računalniške igre, verjetno ne bi opazil parka, če mi ne bi kolega Patrik povedal, da imajo čisto blizu Princetona najvišji roller coaster na svetu. Po tem, ko je bilo to seme zasajeno v mojih možganih, ni bilo več druge opcije, kot da greva.

Kingda Ka je najvišji roller coaster na svetu. Nekoč je bil tudi najhitrejši, pa so ga že prehiteli. Začne se s pospeškom od 0 do 206 km/h v 3,5 sekunde. Potem se dvigne na 139 m visok stolp in na drugi strani spusti dol. Pelješ se še čez en kucel in to je to. Vse skupaj traja 28 sekund. Če pa koga zanima še kaj več, pa naj si pogleda na Youtubu. Včasih se zgodi, da vlakec ne pride do vrha in se odpelje nazaj na postajo. Nama se na srečo/žalost to ni zgodilo.

Na vhodu v park te precej natančno pregledajo. Oseba gre skozi detektor kovin, nahrbtnik pa odprejo in pregledajo. GoPro je prepovedan, stativ tudi, da ne govorim o selfi stickih. Načeloma je prepovedan vnos hrane in pijače, ampak se tega ne držijo tako strogo kot prejšnjih točk. GoPro sem na srečo pustil v hotelu, mini stativa pa niso opazili, uporabljal ga pa tako ali tako nisem.

V parku lahko (oziroma je to bolj ali manj obvezno) najameš omarico, ki jo lahko s kodo poljubno odpiraš in zapiraš cel dan. Na vlakcih imajo strogo uveljavljano pravilo, da ne smeš imeti ničesar v žepih. Fotoaparat je tako ostal v omarici cel dan, telefon pa večino dneva. Temu primerno je pomanjkanje slik v tem prispevku.

Zanimiva ponudba je tudi nakup “posebne” plastenke, s katero imaš neomejeno točenje pijač pri vseh ponudnikih v parku.

Dan je bil zelo vroč, šlo je do okoli 37°C (oziroma pač toliko Fahrenheitov). Kljub temu, da na slikah zgleda veliko sence, je ni veliko. Najin dan je izgledal nekako takole: greva na vlakec, nama je slabo in naju vse boli, počakava 30-60 minut, nekaj malega pojeva, počakava 30 minut, greva na naslednji vlakec. Trdiva, da je k slabosti in utrujenosti močno prispevala vročina. Iz opisanega si lahko mislite, da nad parkom nisva bila pretirano navdušena (vseeno nama obiska ni bilo žal). Manjka jim bolj umirjenih, a vseeno zabavnih stvari, ker so v parku skoraj samo roller coasterji. Od roller coasterjev pa nama je bil še najbolj všeč Kingda Ka, ker vsi ostali (na katere sva šla) preveč temeljijo na tem, da te premetavajo v sedežu.

Zvečer se je nebo stemnilo in gostje so začeli pospešeno zapuščati park dve uri pred zaprtjem. Midva sva bila seveda vezana na avtobus, tako da sva se najprej skrila pod streho in potem odpravila na postajo. Do takrat, ko naj bi prišel avtobus, je nehalo deževati, avtobusa pa od nikoder. Prišel je z eno uro zamude, ko se je že shladilo in ko sva že izmenično spala. Celotno pot v Newark sva prespala, kljub premrzli klimi na avtobusu.

V Newark smo prispeli ob polnoči. S pomočjo Google Maps sva se odločila, da je enostavneje/varneje/… če greva na mestni avtobus, ki pride čez 5 minut, kot na taksi. Bila sva tako utrujena, da v hotelu nisva niti vprašala, če so ulovili najino miš in sva šla samo spat.

Naslednje jutro sva se s taksijem odpeljala nazaj na letališče po avto. Iz takih in drugačnih razlogov sva plačala več, kot je zgledalo ob rezervaciji, ker zakaj bi ti v naprej povedali za “obvezno” in “priporočeno” zavarovanje. Kakorkoli, dobila sva enega najgrših avtomobilov na sploh: Kia Soul. Je pa vsaj visoko od tal in ima precej velik prtljažnik.

Kia Soul

Začenja se serija prispevkov o potovanju po vzhodnem delu ZDA in potem dvomesečnem delu in bivanju na Princetonu. Najprej bom kronološko opisal potovanje, potem pa verjetno sledijo tematski prispevki o avtih (in cestah), kampih, stanovanjih, hrani in tako dalje. Stay tuned!

Potovanje se je začelo 19. junija zjutraj z vožnjo na Dunaj (hvala Urška). Ker nisva želela plačati 25€ na let za izbiro sedežev na avionu nisva sedela skupaj. Če bi skupaj kupila karte, bi seveda sedela skupaj, ampak sva jih kupila ločeno, ker se vračava ob različnih datumih. Prtljage sem imel skoraj preveč. Oddane je bilo 21,7kg od dovoljenih 23. Ročne je bilo, kljub menjanju sandalov za težje čevlje, dobrih 8kg od dovoljenih 8kg. Kako bom vse stvari prinesel nazaj še računam.

Prvi let do Munchna je bil brez posebnosti, na drugem do Newarka pa mi je bilo že tradicionalno slabo, kljub temu da je bila precej mirna vožnja. Avion je imel WC v spodnjem nadstropju, ampak žal nimam slike. Čez mejo sva na srečo šla zelo hitro.

Ker sva prepozno rezervirala hotel (šele 2 dni prej), sva šla v edinega s prosto sobo. Želela sva privarčevati na poti od letališča do hotela. Šla sva z letališkim vlakcem na železniško postajo, od tam pa sva želela nadaljevati s taksijem, ki bi lahko bil cenejši kot taksi iz letališča. Ampak železniške postaje ni možno zapustiti drugače kot z vlakom. Fizično ni vrat. Naslednja opcija je bila da greva z vlakom v center in od tam z taksijem, ampak se nama je zdela karta za vlak predraga ($9 na osebo za 1 postajo, 1,5km). Tako sva šla nazaj na letališče in v taksi, za katerega sva plačala samo $20 ($2 več kot bi bil vlak v center). Naslednji dan sva ugotovila, da je taksi cenejši tudi kot vlak + mestni avtobus.

V hotelu sva se razpakirala in počasi odpravila spat, ker je bilo že zelo pozno po Ljubljanskem času. Ani se je zdelo, da je videla miš/podgano, ki je pobegnila v špranjo pod radiatorjem, ampak se je po premisleku odločila, da je bila samo kakšna žuželka.

Sredi noči me je zbudilo šumenje vrečke, kot da bi se vrečka počasi prevračala. Po nekaj minutah sem se dovolj zbudil, da mi je bilo čudno, da se vrečka prevrača tako dolgo. Prižgal sem luč in videl miš/podgano, ki je skočila iz Aninega nahrbtnika in stekla v špranjo pod radiatorjem. Vso hrano sem dvignil iz tal in šel naprej spat.

Zjutraj sva se pritožila na recepciji in so rekli, da bodo uredili. Kasneje sva tudi prebrala online komentarje hotela in videla, da je to pogost pojav v hotelu. Ker je bil to edini razpoložljiv hotel, nisva niti preletela komentarjev ali ocen, preden sva ga rezervirala.

Naslednjič: Six Flags

Newark