Drugi vikend na Princetonu ni bil toliko aktiven, kot prejšnji (in naslednji). Vseeno ga bom opisal tukaj.

Ker sem končno imel kolo in nekaj časa, sem se odpeljal v shopping. V soboto sem šel v pol ure (s kolesom) oddaljen Walmart. Nisem šel po glavni cesti, ampak po makedamski poti ob Delaware & Raritan kanalu. To je okoli 100km dolg sistem kanalov, en poteka tudi mimo Princetona, ki povezujejo reki Delaware in Raritan. V 19. stoletju in začetku 20. so ga uporabljali za transport, sedaj pa je večinoma preurejen v rekreacijski park.

Med drugim sem si kupil copate, posteljnino (ker je nisem imel v sobi) in ventilator (ker sem brez klime). Potem sem v BestBuy kupil nov fotoaparat po tem ko sem se pol ure odločal med dvema modeloma (ostale sem izločil že prej, ko sem gledal ponudbo na internetu). Za kosilo sem šel v Wendy’s, ampak ne priporočam. Imel sem občutek, kot da sem v cheap verziji McDonaldsa.

Vse nakupljeno sem nekako natovoril na kolo in se odpeljal domov.

Naslednji dan sem šel v drugo smer v drug shopping center, kjer sem nakupil preostale manjkajoče stvari. Pot nazaj sem opravil po drugem delu Delaware & Raritan kanala.

Preden sem prišel do Washingtona sva se z Ano dobila v Philadelphii. Ker mi Uber ni delal (error with payment method) sem tja prispel eno uro kasneje kot bi lahko, ker sem moral z javnim prevozom do železniške postaje.

Za Anin rojstni dan sva šla v IHOP, ampak naju ni preveč prepričal. Palačinke so bile ogromne in sva komaj pojedla polovico porcije. Potem pa samo še spat v hostel, ker je bil naslednje jutro zgodnji avtobus.

V Washington sva se peljala z Greyhoundom, avtobusno družbo, ki slovi po slabih postajah, zamujanju in sumljivih ljudeh, ki se peljejo z njo. Zato sva detajlno preverila, da je postaja v obeh mestih v dobrem delu mesta, kar je na srečo bila. Druga opcija bi bil vlak, ampak je 3-4x dražji, ali pa MegaBus, ki je malenkost cenejši in je imel buse ob bolj primernih urah, ampak ni sprejemal slovenske kreditne kartice.

V Washingtonu sva šla najprej na kosilo na železniški postaji. Ana je v New Yorku postala navdušena nad Chop’t, verigo “fast casual” restavracij, ker strežejo solato. Izbereš si v naprej določen mix, ali pa vsako sestavino posebej, nato vse to zmečejo na desko in z ogromnim nožem razrežejo, potem dajo v posodo in zmešajo in na koncu prestavijo v željeno obliko serviranja (sendvič, jufka/burito/tortilja, brez vsega, …). Jaz pa sem probal Taco Bell.

Potem sva se odpravila v hostel, kjer sva odložila velike nahrbtnike in nadaljevala z malimi. Hostel je bil slučajno iz iste verige kot tisti v Philadelphiji, ampak tega nisva ugotovila, dokler nisva prispela tja. Potem sva si uredila njihovo verzijo BicikeLJa in se peljala naokrog po Washingtonu. Kolo odkleneš s kodo, ki se ti izpiše v aplikaciji na telefonu, kjer lahko tudi pogledaš zasedenost vseh postajališč. BicikeLJ ima še nekaj izboljšav, ki jih lahko naredi.

Vse kar je v Washingtonu za videti je okoli National Malla, to je tista skoraj 2 milji dolga zelenica, ki ima na eni strani Abrahama Lincolna, v sredini ogromen obelisk in na drugi strani Kapitol. Bela hiša ima svojo zelenico pravokotno ven iz National Malla.

Začela sva z zunanjim ogledom Supreme Court-a, Library of Congress in Capitol-a.

Potem sva se prestavila na dejanski Mall in se počasi prebijala proti muzeju Smithsonian National Air and Space Museum. Bila je dolga vrsta zaradi varnostnega pregleda, ampak je šla precej hitro, ker imajo detektorje kovin za ljudi in rentgene za prtljago. Notri sva ugotovila, da delajo do 7ih zvečer, Natural History muzej (na drugi strani zelenice) pa samo do 5ih. Tako sva se prestavila tja in čakala počasnejšo vrsto, ker nimajo rentgenov in ročno pregledujejo prtljago. Vsi Smithsonian muzeji so brezplačni. Po nekaj urah hitrega ogleda sva se prestavila nazaj k avionom in raketam in tam preživela dokler naju niso vrgli ven. Odločila sva se, da se vrneva naslednji dan.

Sončni zahod sva opazovala pri obelisku (Washington Monument) nekje na sredini National Malla. Zaradi velikost travnika obelisk sploh ne zgleda velik, ampak je. Je 169m visok marmornat stolp, na dnu kvadrat 17x17m, na vrhu pa 11x11m. Notri je dvigalo, ampak ni v obratovanju za nedoločen čas. Potem sva se odpeljala pogledat še Lincolna in se je izplačalo. V temi zgleda bolje (in bolj podobno kot v filmih, ker se mi zdi da je vedno tema ko nastopa v filmih) kot podnevi.

Drugi dan je bil kratek, ker sva imela zgodnji avtobus za nazaj. Štartali naj bi ob 3:00 popoldne in prišli v Philadelphio dobre 3 ure kasneje. Tako bi imela tam potem v miru čas pojesti večerjo, ponovno prepakirati nahrbtnike in se naspati.

Zjutraj sva se najprej odpeljala mimo Bele hiše, ki so jo prenavljali – prvič po več kot 60 letih.

Potem sva šla ponovno pogleda Lincolna in okoliška spomenika Korejski in Vietnamski vojni, ter spomenika Franklinu Delano Rooseveltu in Martinu Luther Kingu.

Nato sva končno nadaljevala z muzejem avionov in raket. Ker je vstopnina zastonj, sva “donirala” vsak po $10, da sva šla v simulator letenja. Najprej 3 minute na računalniku vadiš upravljanje letala in streljanje, potem pa isto izvedeš še v simulatorju, kjer se simulator nagiba tako kot upravljaš avion.

Tam sva bila dokler nama ni zmanjkalo časa na 24-urni karti za kolesa. Odpeljala sva se v hotel, pobrala nahrbtnike in šla na železniško postajo. Spet sva tam jedla kosilo in potem začela čakat bus.

Ko naj bi se začelo zbiranje in vkrcavanje na najin avtobus, so nama nejasno povedali, da najin bus zamuja 2-3 ure. Niso želeli podati nobene druge informacije. Vsake pol ure sva hodila težit, če je kaj novega, ampak se ni nič zgodilo še naslednje 2,5 ure. Potem so nas postavili v vrsto, kjer smo čakali še naslednjo eno uro. Vmes se nam zdi, da smo izvedeli, kaj se je zgodilo. Voznik avtobusa jim je izginil neznano kam (ena zgodba je bila, da je odpeljal napačen avtobus, ampak potem bi bil nekje nek odvečen voznik). Potem smo slišali neke zgodbe, da se je avtobus popravil, pa da so imeli samo enega brez klime na rezervi in tako naprej.

Eventuelno smo se le odpeljali (novi voznik je trdil, da so ga poklicali pol ure preden smo šli), ampak za začetek samo do Baltimorja, kjer je naslednja postaja. Tam smo se ustavili za 40 minut, 2x toliko kot je po urniku, čeprav smo bili 3 ure v zaostanku in bi lahko bili tam samo 5 minut. Potem so rekli, da ta bus ima postaje in da če želimo direktno v New York, da naj gremo na sosednji bus. Noben se ni ganil, ker smo bili vsi za Philadelphio. Potem so spremenili zgodbo, da gre drugi bus direktno v Philadelphio, ta pa da ima postaje. Tako smo šli dol, na drug bus, ki je bil medtem že poln in na srečo nazaj na prejšnji bus (da se ni že ta vmes zapolnil). Avtobusa sta seveda istočasno brez postankov prispela v Philadelphio. Tja sva tako prispela ob 10ih zvečer, namesto malo čez 6. Šla sva v hotel in spat.

Zjutraj sva spet zgodaj vstala in bila že ob 7ih na vlaku za Trenton in potem Princeton. V Princetonu nisva dolgo čakala javnega prevoza, tako da sva se izognila Uberju. Najprej sva šla v mojo sobo, kjer sem pozabil nekaj Aninih stvari, potem pa v pisarno, kjer sem postil Anin kovček, ker sem se tolikokrat selil. Tam je Ana prepakirala vse in se pripravila za pot nazaj. Pokazal sem ji še laboratorij, menzo in nekaj malega kampusa (za kaj več je preveč deževalo), potem pa sva se poslovila in Ana je začela pot domov. Jaz pa sem šel delat.

P.S: Črna pika na fotoaparatu je precej slabša kot v prejšnjem prispevku. Obljubim, da je zadnjič in da sem kupil nov fotoaparat. Tukaj pa sem večino slik naredil z na glavo obrnjenim fotoaparatom, ter piko skril na spodnji levi kot, kjer je večinoma bolj temno in je zato flek manj opazen.

P.P.S: Zakaj sta Filadelfija in Pensilvanija edino mesto in država, ki sta prevedeni v slovenščino? Zakaj se Philadelphia sklanja brez “j” med i in končnico?

Adirondacks je ogromen “forest preserve” na severu zvezne države New York. Ko rečem ogromen mislim površino 1,2x celotne Slovenije. V njem je veliko rek, jezer (prek 10 000), gozda, medvedov, hribov… Precej podobno Kočevju, samo bolj močvirnato. V slabih treh dneh sva seveda videla samo en majhen del.

Popoldne, ko sva prispela v kamp, je precej močno deževalo. Na srečo sva med kosilom vsaj približno posušila šotor, ki je bil moker od prejšnje noči. Ob prijavi v kamp sva morala podpisati 2 papirja. En je bil, da sva tam na lastno odgovornost, kar se medvedov tiče, drugi pa da se zavedava, da na plaži v kampu ni lifegueda.

Medvede jemljejo precej resno, ker jih pogosto videvajo. Poleti sicer ne toliko, spomladi in jeseni pa. Smeti v kampu so samo na eni lokaciji, pa še te odpeljejo vsak večer, da jih ne bi privabljali.

Naslednji dan sva se odpeljala naprej in šla hodit do nekega slapu, za katerega se je izkazalo, da so malo večje brzice. Pot je bila naporna, ker je bilo soparno in polno komarjev. Repelent ni dobro deloval, tako da sva hodila v dolgih oblekah. Pokrajina je bila lepa, slap pa naju ni prepričal.

Bil je petek, tako da sva se že precej zgodaj odpravila iskati kamp, ker sva pričakovala, da bo vse zasedeno. Uspešna sva bila že v drugem kampu.

Tukaj nekje sem tudi izvedel, da ne bom moral bivati na Princetonu, kjer sem bil dogovorjen, ker mi je lastnica odpovedala. Zato je bilo v naslednjih dneh malo manj turističnih aktivnosti in malo več iskanja novega prenočišča po internetu, kar je bilo še malo oteženo, ker je signal za mobitel bolj redkost.

Vseeno sva šla naslednji dan na en razgleden hrib. Pogosto imajo na vrhovih požarne stolpe, ki so jih (nekatere) preuredili v razgledne stolpe. Midva sva izbrala hrib brez stolpa, je pa imel vrh kamnit (kamnita kupola), tako da je bil vseeno dober razgled.

Potem sva šla k enemu od jezer, da bi se kopala, ampak je bilo premrzlo in se nisva.

Kamp sva spet presenetljivo hitro našla. Imel je celo pralnico, ki sva jo z veseljem izkoristila.

Zadnji dan sva si ogledala eno jezero in geološki park, kjer je včasih bil naravni most, ki se je podrl, tako da so ostale samo še jame in podobne zadeve.

Sledila je dolga vožnja v smeri proti New Yorku. Ustavila sva se eno uro pred New Yorkom in tam prespala.