Ta vsebina je zaščitena z geslom. Za ogled spodaj vpišite svoje geslo:

Geslo:

Videl sem res ogromno stvari. Cilj je bil spraviti blog na 70 slik, kar je 1 slika na uro preživeto v New Yorku, in po 2 mesecih sem uspel priti na 170. Skupno sem posnel 1300 slik… Iz istega razloga je tudi zelo dolg blog. Kogar ne zanima, naj pogleda tistih 10 slik, ki sem jih dal na Instagram in timelapse video, pa bo dovolj.

Namen sem imeti v petek malo prej iz službe in iti v NYC za 3 noči, do ponedeljka zvečer. V ponedeljek je bil namreč praznik dela in zato dela prost dan. Malo prej iz službe mi ni ravno uspelo in sem bil šele ob 6ih na avtobusu za New York. Tja sem prispel malo pred 8.

V New Yorku imajo vsaj 3 različne kartice, ki ti nudijo brezplačne oglede muzejev, vodenih tur, … Če kdo namerava iti v New York, priporočam tole spletno stran za primerjavo teh kartic http://loving-newyork.com/new-york-pass-adviser. Jaz sem vzel Explorer Pass, ki mi je omogočal obisk 5 stvari v enem mesecu. Dobil sem ga še celo nekoliko ceneje zaradi mednarodne študentske, tako da se je tudi ta investicija splačala.

Ko sem si uredil Explorer pass, sem šel jest v Five Guys, kjer sem preizkusil “bunless” burger – torej burger brez žemlje (za ljudi ki hujšajo in so na low-carb dieti). Burger dobiš zavit v solato (glej sliko). Zadeva je zato precej večja packarija, kot navaden burger, pa tudi nič se nisem najedel od njega.

Potem sem si uredil Citi Bike (njihov BicikeLJ) in odkolesaril do Hostla. Tu lahko razložim še kako deluje kolesarjenje v New Yorku. Avtomobili povečini upoštevajo prometne znake in signalizacijo, kolesarji in pešci pa ne. Presenetljivo hitro se navadiš nehat gledat semafor in samo še spremljaš promet. Peljat čez rdečo s kolesom je pa odlično, ker potem nimaš prometa do naslednjega križišča :). Edina lokacija, kjer se kolesarji držijo prometa je Central Park, kjer je notri ena enosmerna krožna pot, povsod drugje pa je kolesarjenje prepovedano.

Naslednje jutro sem se najprej sprehodil čez Central Park, kar sem počel v množici psov, ker je bila sobota med 8-10 zjutraj in so vsi šli na sprehod.

Potem sem šel dvignit karto za popoldanski izlet z ladjico in ob tem kolesaril ob reki na zahodni strani. Ugotovil sem, da mi je zmanjkalo časa za obisk kipa svobode, tako da sem spremenil plane in šel na Top of the Rock – na vrh nebotičnika Rockefeller Center, iz katerega je dober pogled na Central Park, Empire State Building in vse ostalo. Vmes sem šel še skozi Times Square.

Med potjo do ladjice sem našel dollar pizza – fast food “restavracijo”, kjer strežejo kos margarite za $1. Nekatere nudijo tudi druge pice za $2-$3, nekatere pa samo margarito. To je bila najboljša pica v ZDA do sedaj in sem tudi kasneje pogosto jedel dollar pico.

V vrsto za ladjico sem se postavil 1 uro pred odhodom, ker se 45 min pred odhodom začne vkrcavanje. Tako sem se vkrcal med prvimi in dobil dober sedež. Pa še noge sem si lahko odpočil. Peljali smo se po zahodni strani na jug, do kipa svobode in na sever po vzhodni strani Manhattna, ter potem nazaj. Ko smo se obrnili je začelo deževati in sem se iz zgornje palube prestavil na kljun, kjer sem lahko stal pod streho in se prestavil do roba, ko sem želel slikat.

Potem sem s kolesom nadaljeval na jug po zahodni strani, do četrti Tribeca (TRIangle BElow CAnal street), SoHo (SOuth of HOuston street), Little Italy, Chinatown. V Chinatownu me je premamil en frizer in sem se postrigel za $7 + $1 napitnine. Sprehodil sem še se do studia Casey Neistata (en YouTuber), potem pa šel s podzemno domov, ker je deževalo.

Naslednji dan sem dolgo spal, ker je deževalo. Malo čez 10 sem bil pri vhodu v Natural History muzej. Vrsta je bila dolga, ampak se je hitro premikala. Je pa bila zato v muzeju precejšnja gneča. Karte za Natural History lahko kupiš na internetu po fiksni ceni, ali pa osebno, kjer plačaš koliko želiš. Muzej me ni preveč prepričal in sem pobegnil po treh urah. Slikal tudi nisem, ker ni tak muzej za slikat stvari. Razen selfija z par stvarmi, ki se jih spomnim iz filma Noč v muzeju – muzej sicer niti približno ni podoben tistemu iz Noč v muzeju.

Potem sem odkolesaril do muzeja zračnih, vodnih in vesoljskih plovil, ki je na upokojeni letalonosilki. Tukaj sem bil precej bolj navdušen in sem se tudi slikal zraven vseh pomembnejših in bolj znanih vozil.

V muzeju sem se zadržal skoraj do zaprtja ob 6ih. Potem sem lovil sončni zahod na Empire State Buildingu, ki je bil ob 7:26. Med potjo sem se ustavil še na dollar pizzi, tako da je bilo že zelo na tesno. Vrsto za karte sem na srečo lahko preskočil, nisem se pa moral izogniti počasni vrsti skozi razstavo v pritličju in obvezno slikanje pred zeleno steno. Na vseh turističnih stvareh v NYC te na vhodu slikajo, včasih pred sliko, večinoma pa pred zelenim ekranom, in potem na računalniku dodajo ozadje in ti poskušajo prodati sliko. Pri Rockefeller Center te recimo usedejo na tram, da poustvariš znano staro sliko.

Pojdimo nazaj na Empire State Building. Najprej se pelješ z dvigalom do 80 nadstropja, kjer je razgledišče skozi steklo. Potem greš še z enim (manjšim) dvigalom do 86 nadstropja, kjer je tudi zunanje razgledišče. Tu se naredi ogromna gneča, tako da so se nas usmilili in odprli stopnišče. Na srečo nismo umrli v stampedu, ko se je celotna vrsta za dvigalo prestavila na stopnišče. Tako sem ujel sončni zahod. Slike so kakršne so, predvsem nočne, ker sem potem ugotovil, da sem imel malo narobe nastavljene nastavitve na fotoaparatu…

Po sončnem zahodu je seveda bila gneča tudi za navzdol, tako da smo ponovili vajo. Vsi gremo v vrsto, potem odprejo stopnišče in skoraj umremo v stampedu (pretiravam).

Ogledal sem si še Times Square v temi, kjer sem poleg velike množice ljudi videl tudi možakarja, ki je uriniral v kotu 0,5m stran od te množice ljudi (tokrat pa ne pretiravam).

Potem sem odkolesaril proti hostlu, pa me je premamil Central Park, tako da sem naredil še kratek sprehod in iskal čim boljši razgled na mesto.

Noč je bila kratka. 6:00 sem že kolesaril proti Central Parku, kjer sem spremljal sončni vzhod (6:26) in si ogledoval severni del.

Na hitro sem odkolesaril mimo Columbia University, potem pa počasi na jug po vzhodni strani. Vsake pol ure sem moral vrniti kolo, ker imajo tako omejitev na njihovem BicikeLJju, kar je še malenkost podaljšalo pot. Ta pot je sicer dolga okoli 20km. Med potjo sem želel jesti kosilo v McDonaldsu, ampak pred 11 ne strežejo normalnega menija, ampak samo zajtrke, ki niso dobri.

Potem sem zagledal (ampak ne tudi slikal) vrsto za nakup kart za ladjico za kip svobode in se odločil, da bom to spustil. Zato sem nadaljeval z ogledom Wall Streeta.

Sledil je ogled 9/11 memoriala, kjer sem tudi razmišljal o ogledu muzeja, ker se imel na kartici še en ogled, ampak sem se potem odločil, da bi mi tudi to vzelo preveč časa.

Potem sem pogledal gručo ljudi na Brooklyn Bridgeu. V Brooklyn sem se celo uspel zapeljat s kolesom, nazaj sem šel pa rajši peš.

Potem sem odkljukal še par stvari iz seznama: Washington Square, “Un trikotnik na tleh”, “Una trikotna hiša” in hiša, kjer naj bi se dogajala TV serija Friends.

Sledil je še ogled Highline parka – staro dvignjeno železnico so spremenil v park. Spet je bilo precej ljudi, park pa je zelo ozek, tako da smo se sprehajali v koloni.

Pred odhodom domov sem še na hitro poskusil kupiti kakšen spominek, ampak žal neuspešno. Sem pa vsaj kupil nekaj hrane. Med vožnjo pa sem že začel računati, kako urediti, da pridem še enkrat nazaj, ker je še toliko stvari, ki jih nisem videl, pa bi jih.

V teh treh dneh sem prekolesaril 50 milj (80 km) v 32 vožnjah, kar upošteva najkrajšo možno pot med postajami, ki pa je seveda nisem vedno ubral. V ponedeljek sem prehodil skoraj 40 000 korakov in podrl svoj rekord od kar imam Fitbit, ki mi to šteje.

Zvečer je na Princeton prišel še Luka (prek istega programa kot jaz, k istemu profesorju), ki je bival v isti hiši kot jaz (to sem mu jaz zrihtal).

Z dvema plezalcema iz Princetona in eno plezalko iz New Yorka smo šli plezat v The Gunks, znano plezališče kakšno uro severno od New Yorka. Glavna stena je široka okoli 400 smeri in visoka 30-70 metrov, kar je 1-3 raztežaje. Glavna značilnost so vodoravne razpoke, previsi, zajede in 90 stopinjski navpični vbočeni in izbočeni koti. Sicer gre za nek konglomerat. Območje je sedaj naravni rezervat s precej drago vstopnino ($15 za normalne, $20 za plezanje, kolesarjenje, jahanje) – če prideš vsaj 5x se splača letna članarina. Baje so tudi šele letos začeli zares striktno nadzirati vstopnice.

V Gunks se pleza “trad”, torej nenavrtane smeri. Poleg tega ne uporabljajo klinov (včasih se najde kakšen star, ampak zelo redko) tako da je varovanje v glavnem na metulje¹ in drevesa (predvsem za sidrišča). V zadnjih letih so uredili sidrišča za spust, da obvarujejo drevesa, ki so jih pred tem vsi uporabljali.

Plezal sem z Nikom, post-docom na Princetonu. Pravi da nerad pleza v vodstvu, tako da sem vse jaz vodil. Tudi ni želel iti nič težjega od 5.6 (4c, V). Naslednjič, ko je bil v Gunks, pa je vodil 5.7 (5a, V+) eno plezalko, ki je prvič plezala na trad. Ja, ocene imajo drugačne kot mi.

Začela sva z ogervalno smerjo Three Pines (5.3, 3, III), kjer sva se kar zataknila, ker je bila prejšnja naveza zelo počasna. Drugače pa plezaš mimo treh iglavcev, ki dajo smeri ime. Potem sva šla Arch (5.5, 4b, IV+), kjer začneš pod lokom in ga obvoziš. Highlight je bilo ležeče sidrišče na drevesu.

Potem smo šli po pico in v precej oddaljen kamp, ker so bili bližnji že vsi zasedeni. Svoje kamping opreme sicer nisem imel, ampak so mi plezalci iz Princetona posodili vse. Imel sem šotor za 2-3 osebe, king size 15cm debelo napihljivo blazino, baterijsko pumpu za blazino, spalno vrečo in še kaj.

Naslednji dan sva šla najprej Horseman (5.5, 4b, IV+), ki ima dolgo zgodbo za imenom, ampak se je ne spomnim. Iz dveh raztežajev sem raje naredil enega, ker nisem želel imeti visečega sidrišča. Je bila pa smer tipično Gunkovska z meter razmaknjenimi vodoravnimi razpokami/poličkami, tako da si se moral visoko polagati noge.

Zaključila sva z smerjo Belly Roll (5.4, 4a, IV), kjer se stlačiš v ravno prav široko zavito razpoko. Drugi raztežaj sva šla neko redko plezano, ampak lahko varianto, ker so bila čisto vsa varovanja na drevesih.

Takoj ko sem bil sprejet na Princeton, je padla odločitev, da grem gledat sončni mrk. Samo še način in lokacijo je bilo potrebno določiti. V začetku junija sem kupil letalske karte Trenton-Atlanta, potem pa je zadeva zastala. Zanimivost: Trenton-Mercer letališče je majhno letališče 20km stran od Princetona. Tudi na Princetonu večina ljudi ne ve da obstaja. Drugače je za letališče potrebno v Newark ali Philadelphio.

Pred nakupom letalske karte je bila glavna opcija let v Nashville, TN, ki je v poti totalnega mrka, ampak so bile že takrat karte tja predrage. Tako je zmagala Atlanta, ki je 1-2 uri zunaj popolnega mrka. Možnosti kako priti do popolnega mrka je bilo več:

• Najamem avto.
• Vzamem sharecar (kot najemanje avta samo drugače).
• Greyhound bus.
• Najdem nekoga na Couchsurfingu, ki gre tja in bi me vzel s seboj.

Za prvi dve opciji sem bil prepozen, ko sem začel delati na tem. Tretja je bila backup, ampak bi v tem primeru težavo z prenočiščem. Tako sem se nagibal k četrti, ki je bila tudi precej najcenejša. Žal sem se začel s iskanjem gostitelja na Couchsurfingu ukvarjati šele 1 teden pred mrkom. Spoliral sem sporočilo in dobil 1 pozitiven odgovor od okoli 10 poslanih sporočil.

Pot v Atlanto se je začela zgodaj zjutraj. Let sem imel že ob 6ih (po nakupu so ga prestavili iz 7:00 na 6:00), tako da sem vstal ob treh, kar pomeni da sem zelo malo spal. Scheduled Uber ni deloval tako kot sem mislil da deluje, tako da sem Uberja čakal 25 minut, po tem ko sem bil že pripravljen na odhod, ker jih ni bilo veliko ob tej čudni uri. Vsaj delovala je aplikacija tokrat. Vožnja do letališča je stala 19$, kar je ravno pasalo v 20$, ki ti jih Uber podari ob registraciji¹. Na tako majhnem letališču smo šli ekspresno skozi varnostni pregled, kjer sem prvič doživel body scan. Ko smo se vkrcavali na avion, so nam rekli, da se ne smemo presedati iz svojega sedeža, ker je cel avion poln, ampak sem nekako ostal sam v celi vrsti sedežev, tako da sem se lahko malo naspal. V Atlanto smo prispeli že ob 8ih zjutraj.

Za prvi dan sem imel na sporedu ogled Stone Mountain in še kaj, če bo ostalo kaj časa. Podcenjeval sem koliko časa traja prevoz do in iz Stone Mountaina, tako da ni ostalo veliko časa za druge reči. Na zemljevidu je izgledalo čisto blizu, malo ven iz obvoznice. No Atlanta ima zelo na široko obvoznico okoli mesta, tako da je daleč. Iz letališča sem šel z dvema mestnima vlakoma, enim avtobusom in eno vožnjo z Uberjem do Stone Mountaina, kar je trajalo 2 uri.

Pri/na Stone Mountain gre za 2 zanimivi reči. Poleg tega so Američani sedaj zraven zgradili skoraj zabaviščni park z restavracijami, muzejskim vlakom, plastičnimi dinozavri, adrenalinskim parkom, vodnim parkcem… Ena stvar je sama Stone Mountain, ki je ogromen monolit (za negeologe: glej slike. Cel hrib je ena skala). Ogromen pomeni 250m visok in obseg 8km (približno 4km x 1km elipsa) – toliko je je nad zemljo, pod zemljo pa še mnogo več. Druga zanimivost je izrezljan relief, ki je tudi ogromen. Saj bi povedal dimenzije, pa se na Wikipediji dimenzije in površina ne ujemajo. Najmanjše številke, ki sem jih našel so 23m visoko, 48m široko in do 13m globoko. Kar je važno je, da je slika baje večja od predsednikov na Mount Rushmore. Zgodovina tega reliefa/spomenika je dolga in komplicirana. Naredili so jo v več korakih, ker so se izvajalci menjali. Enega so tu izgnali in je potem naredil predsednike na Mt Rushmore. Narisani oz. izklesani so trije voditelji konfederatov, to je bila južna skupina zveznih držav v ameriški državljanski vojni. Torej tisti ki so se borili za ohranitev suženjstva in verjetno še kaj drugega. Spomenik je temu primerno sporen in vedno bolj sporen, glede na trenutno dogajanje v ZDA.

Na vrh gore se da iti peš, ali pa z gondolo. Bilo je vroče, tako da sem šel z gondolo, pa tudi ker je izhodišče za pešpot precej drugje, kot kjer sem bil. Presenetljivo sem bil v manjšini in sem na vrhu srečal ogromno ogromnih Američanov, ki so pot komaj preživeli.

Potem se se odpravil v center, kjer nisem našel ničesar. Imajo nekaj, imenovano Underground Atlanta. Včasih je bilo to izumrlo nakupovalno središče (po pripovedovanju staršev in sestre, ki so bili tam lansko leto), potem pa so ga zaprli 1 teden pred mojim prihodom, ker je prišlo do menjave lastnika. Tudi drugje v centru nisem srečal veliko ljudi, z izjemo precejšnega števila brezdomcev.

Med potjo do prenočišča sem se ustavil v trgovini, potem pa zadnjih 15 minut opravil peš. Ko me je gostitelj sprejel, me je vprašal, če sem se varno počutil, v tej soseski, ker se veliko ljudi ne. Mogoče bi bilo lepo od njega, če bi mi kaj takega omenil preden sem prišel k njemu, ampak potem se verjetno ne bi počutil tako varno kot sem se, ker se mi ni zdelo nič posebnega. Zvečer smo šli na sushi, drugače pa sem se veliko pogovarjal z gostiteljem. Ne pa tudi z njegovo punco, s katero skupaj živita, ker se nekako ni želela ukvarjati z mano.

V hiši imata 3 mačke in že nekaj tednov (če sploh kadarkoli) nista posesala hiše ali drugače počistila, tako da je imela precej močan vonj po amoniaku. Tudi moja postelja ni bila preveč čista, ker so jo uporabljali tudi mački, ampak za 2 noči je bila dovolj ok. Čez noč pa sem lahko mačke zaprl ven iz sobe, tako da nisem spal z mački v sobi/postelji. Je pa soba vsekakor podrla rekord v najslabši nastanitvi, kjer sem prespal v življenju, kljub hudi konkurenci prvo noč na Princetonu in v Newarku.

Sončni mrk

Sončni mrk v tem koncu je bil ob okoli 14:26 po lokalnem času. Do izbranega mesta opazovanja smo imeli približno uro in pol po prazni cesti. Namen smo imeli štartati precej pozno, ker je imela punca od gostitelja prvi dan predavanj in jih ni želela zamuditi. Nemogoče je bilo izvedeti, ali začne ali konča od 11ih, ker sta mi vsakič povedala drugače. Na koncu smo štartali ob 11ih izpred njenega faksa.

Promet ni bil preveč slab, čeprav so strašili, da bo grozno. Gneča je bila, ampak smo se ves čas premikali. V tem delu ZDA, bi lahko imeli največ okoli 2 minuti 20 sekund sončnega mrka. Nam se ni dalo peljati v sredino, tako da smo se zadovoljili z okoli 1:30, ker je bilo vsaj pol ure vožnje (po prazni cesti) bližje Atlanti. Pa še moj gostitelj je poznal dobro mesto za gledanje, blizu univerze, na katero je včasih hodil.

Kako in kaj deluje sončni mrk ne bom pisal. Če koga zanima priporočam te videe: kratek video, daljši video. Videl sem vse pomembne dele mrka, tudi shadow bands/snakes pred mrkom, ne pa tudi po mrku.

Vreme bom samo na hitro omenil. Imel(i) smo precej več sreče kot pameti. Na srečo v tednu pred mrkom nisem imel preveč časa, da bi ves čas preverjal napoved. Ko smo se peljali do lokacije, je še bilo nekaj oblakov po nebu, ki pa so čisto vsi izginili do 15 minut pred popolnim mrkom.

Več sreče kot pameti sem imel tudi z očali za gledanje sonca. Nisem jih kupil v Evropi, ker bom to naredil v Ameriki z brezplačno poštnino. Potem tega nisem naredil prvi teden v Ameriki, zaradi težav s stanovanjem, potem pa je bilo to bolj ali manj razprodano. Slučajno sem jih dobil na enem predavanju na Princetonu.

Pred mrkom sem se odločil, da ne bom nič slikal. Potem pa so vsi želeli videti slike, tako da se nisem mogel upreti in sem slikal. Motilo me je, ker novi fotoaparat nima ročnega fokusiranja in sem pričakoval težave s tem. V resnici so z novim fotoaparatom nastale precej dobre slike, predvsem po zaslugi velikega zooma, s starim fotoaparatom pa ni bilo možno dobiti nobene primerne slike. S tem sem končno postal zadovoljen z nakupom.

Še dva videa. Prvi je Timelapse pred popolnim mrkom, s fiksno osvetlitvijo. Drugi pa med mrkom.

The eclipse. 5x speed up video of the totallity. Sunset like sky should be visible (look at my previous pictures), but the auto brightness didn't pick it up.

A post shared by Gos Gre (@gos_gre.si) on Aug 23, 2017 at 6:30pm PDT

Po mrku smo se odpeljali nazaj. Večer sva z gostiteljem spet preživela ob rahlem debatiranju in gledanju v telefon/tv/…

Naslednje jutro me je peljal na letališče, čeprav sem ga prosil samo za prevoz samo do železniške postaje, kjer bi lahko ujel vlak na letališče. Ob 11ih sem bil že v Trentonu, ter pred 12 že na Princetonu. Nisem šel direktno v službo, kot je bil originalen načrt, ker sem preveč smrdel po amoniaku. Najprej sem se temeljito stuširal in preoblekel. Popoldne sem opral obleke in teh oblek nisem niti upal dati v isti stroj, kot ostale umazane obleke, ampak so se a srečo dobro oprale.

To je verjetno zadnji prispevek, ki ga bom dokončal preden pridem domov. Naslednjič je na vrsti New York City, ki mi povzroča veliko težav, ker sem preveč slikal. No, pa čez manj kot 1 teden bom že doma.