Spala sva samo do 11ih! Prejšnji večer sem pogledal, kako priti do Batu Caves. Čisto enostavno je, greš do končne postaje z mestnim vlakom… Šla sva na napačen vlak, tako da sva morala nazaj. Vmes sva se ustavila še pri Petronas Towers, da sva si jih ogledala še v dnevni svetlobi in kupila lokalno SIM kartico, tako da imava sedaj internet vedno v žepu.

Potem sva končno šla na pravilen vlak in do Batu Caves. Gre za kompleks hindujskih templjev, ki so delno v jami. Pred kratkim (2006) so zgradili tudi 43 metrski pozlačen kip hindujskega boga vojne. Glavna atrakcija pa so seveda opice v okolici.

Timelapse pri Batu Caves:

Spala sva skoraj 12 ur, do 13ih po lokalnem času. Žiga s tem ni bil niti najmanj zadovoljen. Soba nima oken, no ima, ampak samo na hotelski hodnik in ne na ulico, zato v njej hitro izgubiš občutek za čas. Guesthouse je zelo osnovno opremljen, a je tudi čist. Tuš in stranišče sta recimo v istem prostoru, kar posledično rezultira v vedno čisti školjki, a na žalost tudi vedno mokri.
Za zajtrk (ob 14ih) sva si privoščila 2 dni stare sendviče, nato pa se odpravila na sprehod po Chinatownu, kjer spiva. Ceste so hrupne, pešči ne upoštevajo semaforjev, stojnice pa so tesno druga ob drugi. Zelo hitro sva ugotovila, da sva za brez veze s seboj nosila polnilce in pretvornike, obleke, čevlje, kape,… skratka, tu se da kupiti praktično karkoli si pozabil doma. Pot naju je peljala mimo mošeje, ki je nisva videla, ker je bila ujeta v gradbišče, mimo trga Osamosvojitve, v mestni muzej, kjer imajo res veliko maketo Kuala Lumpura z light show-om in mimo še ene mošeje, ki je bila na drugi strani obvoznice, zato je tudi nisva videla.

Po najinem prvem obroku na drugi strani sveta, sva se z vlakom odpravila do Petronas stolpa. Tako pozno sva šla do glavne atrakcije zato, ker so v guesthousu rekli, da bolje izgledata v temi. 18 evrov na osebo naju je prepričalo, da je brez veze iti na vrh, saj ko si na vrhu, samih stolpov ne vidiš. Sva se pa sprehodila med stolpoma in po bližnjem parku z razgledom na stolpa. Park je urejen, z varnostnikom na vsakem vogalu in nekimi živalmi, ki so videti kot podlasice.

Drugače pa tukaj vse čas prijetno toplo in neprijetno vlažno. Ponoči nama je bilo celo prehladno spati brez rjuhe, čeprav sva v sobi brez klime in z ventilatorjem. Baje je zrak še slabši kot ponavadi, zaradi gozdnih požarov na Sumatri.

Presenetljivo ni nobenega mrčesa.

Let v Abu Dhabi je bil brez posebnosti, med tem ko je bil let v Kuala Lumpur malo bolj zabaven.

Žiga je bruhal (večkrat), meni pa je uspelo vsaj tretjino Žigovih podvigov prespati.¹

Na meji sem bila jaz ponovno bolj sumljiva kot Žiga. Očitno je gospod, ki je podeljeval vize, prvič slišal za Slovenijo in ni bil prepričan, da je moj potni list ni ponarejen. Nisva pa potrebovala nobenega dokaza o izhodnem letu.

Najprej sva dvignila Malezijske Ringgite. Menjalni tečaj ni preveč stabilen. V času najinega leta iz Abu Dhabija je euro izgubil skoraj 5% proti Ringgitu.

Na letališču sva kupila kupon za taksi do želenega naslova v centru, tako da naju noben ni mogel nategniti. V resnici gre za družbo, ki ima monopol nad taksiji, ki vozijo v mesto, a je bila cena zmerna in v naprej določena. Je pa kar daleč, skoraj uro vožnje.

V guesthouse sva prišla okoli pol enih. Sledil je tuš in težko pričakovan spanec.

Prvi del poti je ze za nama. Z GoOpti-jem sva se uspešno pripeljala na letališče Marco Polo v Benetkah in na poti spoznala Ivana, ki se nama bo pridružil na letu v Abu Dhabi, nato pa leti za 14 dni na Tajko in Filipine.

Meni (najbolj nedolžni od trojice) so na varnostnem pregledu edini obrnili nahrbtnik na glavo in vsebino stresli na pladenj, fanta pa se nista zdela sumljiva.

Sok na letališču je v redu, krof odličen, kava pa… no, nič posebnega. Očitno smo zgrešili lok, ki ga je predlagala Urška.

Lep pozdrav iz Benetk,
MM

Žiga, Ana in Ivan iz leve proti desni.

Sok in krof.