Prva težava, na katero naletiš, ko prideš v novo mesto, je, kje boš spal? Ker sva z Žigom ugotovila, da porabiva enako časa in energije, za to da preko spleta rezervirava prenočišče, kot da ga preko spleta poiščeva in se nato pojaviva tam na vratih, sva se odločila za drugo opcijo. Tako sva prvo uro v Kuchingu prebila ob sprehajalni poti ob Sarawak reki in iskala primeren hostel. Po nekaj desetminiuten iskanju se naju je skupina Nemcev usmilila in so nama predlagali hostel, v katerem so spali. Po daljšem iskanju hostla, katerega napis z imenom je tako dobro skrit, da sva šla trikrat mimo, sva na recepciji izvedela, da nimajo prostih postelj. Kar naju je postavilo nazaj na začetek. Našla sva novi hostel, prišla do vrat, nato pa se ponovno posvetila telefonom in internetu, saj je na vratih pisalo, da sprejemajo samo goste s predhodno rezervacijo. Nekako sva se odločila, da je lažje rezervirati ta hostel preko neta kot poiskati novega. Namen sva imela ostati v tem hostlu le eno noč, a sva nato podaljšala na dve, saj se je Žiga slabo počutil in se nama ni dalo premakniti v prvi hostel. Nižja cena in delujoč internet ter tuš, iz katerega ni samo curljalo, so naju prepričali, da je sprememba lokacije vseeno potrebna. Tako sva se za drugi dve noči znašla v hostlu, ki so nama ga predlagali Nemci in bila z njim veliko bolj zadovoljna kot s prvim.

Napis na vratih hostla

Meni je bil Kuching veliko bolj všeč kot Kuala Lumpur. Zrak sicer ni bil bolj čist in tudi vidljivost ne dosti boljša, a mesto diha čisto na drugačen način. Ob reki imajo lepo sprehajalno pot, ob kateri se zvečer odprejo stojnice s hrano in spominki, v Chinatown-u sva našla trgovinico s čajem iz riža in dobrotami, ki so postale najin zajtrk, v Indijskem delu mesta pa sva si privoščila nepozabno večerjo, pri kateri nisva niti približno vedela, kaj vse sva naročila, dokler nisva dobila na mizo dovolj hrane za pet oseb. Občutek, da se z natakarjem, ki nama je predlagal, kaj naj jeva, nismo prav dobro razumeli, se je izkazal za pravilnega. A nič zato. Riba je bila dobra, zelenjava tudi, juha iz školjk niti ne, po nekaj grižljajih omlete iz ostrig pa sva se odločila, da jo definitivno lahko pustiva več kot pol na krožniku. Ugibala sva, koliko naju bo ta večerja stala. Predvidevam, da si lahko predstavljate, kdo je bil bližje :P Ko smo ravno pri hrani, ne smem pozabiti omeniti posebne večplastne torte, ki jih prodajajo v Kuchingu. Skupaj zmešajo nekaj moke, jajca in velike količine masla ali margarine, za okus pa dodajo nekaj sadja. Kupila sva eno iz borovnic in eno iz lubenice. Prva je bila boljša. Verjetno zato, ker je vsebovala manj masla.

Z željo, da bi si ogledala nedeljski market, sva prehodila kar nekaj mesta, saj do tja nisva znala z busom. Izkazalo se je, da sva market zamudila za pol ure, ker se zaključi že ob 11ih dopoldne. Malo razočarana sva se odpravila v naravoslovni muzej in akvarij. V Sarawaku imajo večino muzejev zastonj. Sprehodila sva se še mimo nekaj znamenitosti, mestnega parka in skozi novi Chinatown, a resnici na ljubo sva v dveh dneh videla vse, kar se nama je zdelo pomembnega. Tako sva se odločila, da torek nameniva obisku kulturne vasi, ki se nahaja na rtu Santubong nekaj deset kilometrov severneje od Kuchinga. Vas sestavlja sedem traicionalnih hiš (longhouses). Vsaka izmed hiš pripada drugi kulturi, ki se nahaja v območju Sarawaka. Ob vstopu dobiš potni list, v katerega nato zbiraš štempiljke posamezne hiše. Ogledala sva si tudi predstavitev različnih plesov teh kultur¹ in si privoščila nekaj njihovih dobrot, ki jih prodajajo po posameznih hišah. Želela sva se tudi preizkusiti v spretnosti ciljanja s pihalnikom, a žal tam, kjer to lahko poiskušiš, ni bilo nikogar. Obogatena z znanjem, kot recimo, kaj je razlika med belim in črnim poprom, sva se zadovoljna vrnila v Kuching.

Po skoraj desetih dneh potovanja, sva končno ugotovila, kaj narediti, da se znebiš jet leg-a. Vstaneš ob pol štirih ponči, ujameš bus do Kuala Lumpurskega letališča, greš za dve uri na letalo, se s taksijem odpelješ do informacijskega centra v Kuchingu, tam rezerviraš spanje v Bako narodnem parku, se usedeš na avtobus, nato na čoln, ker je oseka skočiš v vodo¹, prispeš v park in potem po džungli kakšno uro in pol iščeš proboscis opice (Proboscis moneyks) (uspešno), za konec pa se odpraviš še za dve uri na voden nočni sprehod po džungli. Verjemite, ob pol enajstih zvečer, ko sva se končno ulegla v posteljo, nisva imela hudih težav s spanjem.

Bako narodni park se nahaja približno eno uro vožnje z busom stran od Kuchinga, glavnega mesta pokrajine Sarawak. Je najstarejši narodni park v pokrajini. Pokriva približno 27 km^2 džungle, skozi katero je prepletenih več peš poti. Ker so imeli vse druge nastnitve že zasedene sva spala na skupnih ležiščih, soba za 4, v kateri smo bili vedno največ trije, za 3 €/osebo. V parku sva spala dve noči v lesenih hiškah, ki so raztresene okoli hiše z sprejemnim pultom (HQ). V taisti hiši nudijo tudi zajtrk, kosilo in večerjo ob določenih urah. Hrana je bila kar dobra. Nisva pa ugotovila, kakšen imajo sistem, saj je bila hrana en dan samopostrežna, drug dan pa po naročilu.

Glavna atrakcija v parku so proboscis opice z velikimi nosovi in velikimi trebuhu. Midva sva se v treh dneh srečala z njimi le enkrat. S samcem smo si prišli na nekaj metrov razdalje. Fotodokumetacijo najdete v galeriji.
Ker v četrtek zvečer še nisva bila dovolj utrujena (jaz sem skoraj zaspala na klopci, medtem ko smo čakali na vodiča), sva šla na nočni pohod po džungli. V skupini nas je bilo približno deset, spremljali pa so nas trije vodiči. Videli smo mladička zelenega pitona, letečege lemurja, zelene in rjave paličnjake, rjavo kačo, tarantelo, zelo velike mravlje, netopirja pri večerji, stonoge, lastovice, ki so spale, za konec pa še enega majhnega zelenega pitona. Oba z Žigom sva bila navdušena nad v temi se svetlečmi glivami. Pohvale vodičem, da so sploh karkoli opazili.

Petek se je začel kasneje, kot sva nameravala, a nič za to. Z veliko vode, kopalkami in kar nekaj optimizma, da bova do kosila nazaj, sva se podala na pot k slapu sredi parka, kjer je trenutno edini kraj, kjer se lahko kopaš. Kopanje v morju in v izlivih rek je namreč prepovedano zaradi krokodila, ki so ga opazili na eni izmed plaž. No, do kosila nisva bila nazaj, sva se pa dvakrat skopala v tolmunu pri slapu, ki naju je malo razočaral, saj ne gre niti za omembe vredne brzice na džungelskem potočku. Je pa zraven tolmun in voda je bila prijetno hladna in osvežujoča. Malo manj prijetne so bile ribice, ki so grizle. Na plaži, na katero sva šla šele po tem, ko sva z malo računice ugotovila, da kosila ne ujameva, sva opazila tudi zloglasnega krokodila. Dopuščava možnost, da mogoče ni bil ravno ta krokodil, ki jim je delal težave. In mogoče celo ni bil krokodil, ampak samo velik kuščar.

Zadnji dan sva vstala dovolj zgodaj, da sva že pred zajtrkom prilezla na en malo večji hribček in do plaže z mangrovami. Žiga je opazil krokodila, ki je bil precej bižje kot prejšnji dan, a je le-ta pobegnil v goščavo še predno sem ga videla tudi jaz. Po zajtrku sva se nato nameravala odpraviti počasi s čolnom nazaj v civilizacijo, a se je izkazalo, da je naslednji možen odhod šele ob treh, ker so vsi prejšnji čolni že zasedeni. Tako sva v parku pojedla še kosilo in se z opicami skoraj stepla za krekerje. Te opice znajo biti zelo zabavne, dokler je hrana drugih njihova tarča. Ko se enkrat odloči, da bo poskušala dobiti tvojo šumečo vrečko, ni več tako zabavno. Med sprošajem na klopci naju je prišel pozdraviti tudi en malo manjši kušar, ki pa je bil zelo miroljuben.
Ker sva se nazaj odpravljala sredi dneva, sva morala skupaj z drugimi obiskovalci, ki so zapuščali Bako narodni park, malo bresti po vodi, da smo prišli do čolna. Pri oseki se namreč voda umakne tako daleč, da pristanišče ostane na kopnem.

Po treh dneh tavanja po džungli sva se uspešno vrnila v civilizacijo, kjer naju je tudi prvič v 14 dneh potovanja ujel dež.

Žiga se opravičuje, da je preveč slik (ampak narava in živali!) in da celozaslonska galerija počasi dela, ampak ne najde boljše.

Update 8.12.2015: Video Proboscis opice, ki je boljši od slike spodaj: https://youtu.be/XFO0JWYc2bc .

Prvi dan na Pangkorju sva začela s spanjem do poldneva, potem pa sva še malo podaljšala počitek, ker je ravno začelo deževati. Za zajtrk sva šla na palačinke.

Potem sva se šla kopat. Ker vsaj 50-100 m okoli naju ni bilo nikogar, sva si drznila pustiti stvari (nič vrednega razen ključev od hotelske sobe) nevarovane in sva se oba oddaljila za 10 m. To so hitro ugotovile opice, ki so želele kaj ukrast. Glej video! Nisva si upala biti preveč agresivna, ker potem baje tudi one postanejo agresivne in baje imajo močne zobe in kremplje.

Morje je toplo (baje 29-30 C), vidljivost pa slaba – samo nekaj m. Kasneje sva ugotovila, da je mogoče ob jutrih boljše, ker je vsako popoldne pihalo proti plaži. Lahko te tudi odpeljejo z ladjico na bližnji manjši otoček, ker naj bi bile vidne korale, ampak naju to, zaradi slabe vidljivosti v vodi, ni mikalo.

Za zajtrk sva spet jedla palačinke. V hotelu sva si sposodila komaj delujoči kolesi. Ob izposoji naju je receptorka opozorila, naj najprej preveriva, če bremze delujejo. To, da na vseh kolesih, ki so na voljo, bremze samo napol delujejo, jih pa ne moti. Na vseh preizkušenih so bremze bremzale tudi ob sproščenih bremzah in niso do konca prijele ob do konca stisnjenih ročkah.

Otok in cesta sta precej gore-dole s strmimi klanci. Pri vseh klancih je znak, da je 10% naklon. Zaradi bolj ali manj nedelujočih prestav sva jih večinoma prehodila. Okrog otoka je lepa krožna cesta, ki gre mimo vseh vasi in znamenitosti. Žal pa za en odsek strogo odsvetujejo prečkanje, ker naj bi tam bile napadalne opice in psi. Tako sva morala vse prekolesariti dvakrat.

Pogledala sva si Nizozemsko trdnjavo, s katero so nameravali nadzorovati Melaško ožino in trgovanje z neko kovino, ki jo tu kopljejo. Trdnjava je zdržala samo nekaj let. Enkrat kasneje so jo obnovili, pa je spet zdržala samo nekaj let.

Potem pa še en velik Kitajski tempelj. Glej slike. V bližini templja sva šla v kitajski četrti na kosilo. Kitajci v Maleziji bolj slabo govorijo angleško, ampak sva se nekako uspela zmeniti za odličen nudl sup.

Zadnji dan sva se počasi odpravila proti Kuala Luumpurju. Avtobus je bil dvonadstropen in sva sedela v prvi vrsti zgoraj. Med potjo je šel bus tudi tankat in sva izvedela da bencin tukaj stane 40 evro centov.

V Kuala Lumpurju je bilo dosti bolj živo kot prejšnji teden. Več turistov, več domačinov in bolj komunikativni ljudje, ki so bolj vabili v svoje trgovinice in gostilne.

Za večerjo sva jedla neke ražnjiče. Na stojnici imajo na palčkah veliko različnih stvari – mesne (in ribje) kroglice, različno meso in različne morske jedi. Izbereš palčke in ti jih spečejo na žaru, nekatere palčke pa so take, da jih skuhaš v vodi, ki je vgrajena v vsako mizo (kot recimo vodni fondue).

Cel tale bolg (brez slik) sem spisal na telefonu, zato mogoče kje manjka kakšen šumnik.

Za naslednjo destinacijo sva imela v načrtu iti na otok Pulau Pangkor. Ker je le-ta priljubljena vikend točka, sva čakala na nedeljo popoldne, da se izogneva gneči. Imela pa sva že dovolj Kuala Lumpurja in sva se želela nekam premakniti. Šla sva v Ipoh, ki je približno v pravi smeri. Ko sva v guesthousu spraševala o avtobusih do tja (Kuala Lumpur nima glavne avtobusne postaje, kjer bi lahko izvedel to, ampak ima ene 4, tako da moraš najprej vedeti, na kateri ustavlja tvoj avtobus, da ti lahko potem povedo, kdaj pelje), so nama rekli, da je vlak boljša opcija, da stane podobno in traja podobno in da ima postajo bolj v centru Ipoha. V Lonely Planetu sicer piše, da je vlak 50% počasnejši in 50% dražji, je pa res da je postaja v centru, avtobusna pa 8 km proč. V guesthousu so tudi rekli, da so vlaki pogosti, večkrat na uro. Ko sva o tem iskala na internetu, sva našla samo en vlak vsaki 2 uri, seveda se je pa ravno to soboto zamenjal urnik vlakom.

Tako sva šla na bližnjo železniško postajo, ki je bila včasih glavna za Kuala Lumpur, sedaj pa so zgradili novo nekaj km stran. Zato je ta stara postaja ogromna in prazna. Hotela sva kupiti karte za vlak čez 30 minut, ampak je bil vlak že razprodan in prav tako naslednji. Tako sva imela skoraj 6 h čakanja do vlaka. Z vso prtljago na hrbtu se nama ni dalo nič početi, tako da sva sedela v čakalnici in brala vodiča za naprej. Na televiziji v čakalnici so vrteli filme s pretihim angleškim zvokom, tako da sva delno pogledala tudi filma RoboCop in zadnjega Spider Man-a. Med Fast Five, ki sva ga gledala že pred tem, pa sva šla na kosilo v bližnjo menzo.

Opžanja o Kuala Lumpurju

• Ljudje so zelo nevsiljivi. Samo recimo vsak 10. te povabi v svojo trgovinico ali gostilno.
• Cene so povsod napisane.
• Težko je ločiti med gostilno za 10 € in gostilno za 2 € na ulici. Zelo podobno izgledata in je trajalo par dni da sva se navadila. Imajo pa na srečo pogosto (predvsem potem zunaj Kuala Lumpurja) vsi plakat s slikami hrane in cenami.

O Indonezijskem dimu

Izvedela sva, da v Kuala Lumpurju v resnici ni tako veliko smoga kot izgleda, ampak da so na Sumatri in v Indonezijskem delu Bornea gozdni požari in da je tudi do sem prišel dim. Požari so pa delno umetni, ker je tako najlažje iz gozda dobiti zemljo. Če koga zanimajo podrobnosti, je tale Wikipedija članek kar primeren: https://en.wikipedia.org/wiki/2015_Southeast_Asian_haze . Zato je v Kuala Lumpurju vidljivost 2 km, na Pulau Pangkorju 4-6 km in ni razgleda in sonca in oblačkov in ladij v daljavi. V Kuchingu, kamor greva 15. oktobra, s pred mesecem dni celo zapirali šole zaradi dima. Zmanjšano vidljivost imajo tudi v vseh ostalih državah jugovzhodne Azije in govori se, da bi lahko tako ostalo do okoli novega leta.

Naprej proti Ipoh-u

Na vlaku sva spala in/ali še naprej brala vodiča. V Ipohu sva na železniški postaji za večerjo jedla poceni (60 centov), ampak slab vafelj.

Pred železniško postajo se je odvijala neka prireditev s kitajskimi zmaji na palicah (glej slike). Malo sva jo opazovala, izvedela da naj bi šlo za proslavitev neke vrnitve nekega voditelja. Potem sva šla v hotel. Odložila sva prtljago in se vrnila v center, ampak se je prireditev že nehala, ljudi pa je bilo vseeno polno. V parku imajo stezo za rolanje, podobno kot mi drsališče pozimi. Poleg tega so popularni avtomobili za majhne otroke, ki jih starši upravljajo na daljinca, da otroku ni treba hoditi.

Hotelska soba je bila 2x dražja kot guesthouse v Kuala Lumpurju (torej 20 €) in je bila na prvi pogled tudi 2x boljša. Imela sva klimo in lastno kopalnico. Žal je imela zelo tanke stene, tudi zunanje, in je bila nad prometno ulico. S čepki v ušesih sva se nekako uspela naspati.

Po težavah s prevozom sva želela biti naslednji dan sigurna, da bova prišla v Lumut, od koder se gre z ladjo na Pulau Pangkor. Zadeva v Ipohu je blazno komplicirana, ker imajo staro glavno postajo 8 km južno od mesta in novo glavno postajo 10 km severno od mesta in glavno postajo za lokalni promet v centru. Po kakšni uri googlanja, polni zastarelih podatkov in nedelujočih povezav sva se vdala in šla na postajo v centru, ker so nama tako rekli na recepciji. Na postaji je bilo okrog 10 okenčkov, kjer vsak skrbi za svojo skupino linij, poleg tega so linije razporejene med nekaj podjetij in se lahko podvajajo med podjetji. Zaradi hrupa ne-najnovejših avtobusov je tudi težko razumeti osebo za okenčkom. Šele v drugo sva uganila okence, kjer sva izvedela, na kateri avtobus greva, ampak da ne peje do Lumuta, temveč do Manjunga, od tam naprej pa naj bi se dalo priti v Lumut. Google maps je sicer zadel regijo Malezije, ampak nama je za 30 km na 80 km dolgi poti narobe povedal, kje je ta končna postaja.

Z avtobusom sva se peljala 2 uri in prispela v ta Manjung. Šofer nama je rekel, da morava do Lumuta, ki je 6 km stran, vzeti taksi. Taksiji na postaji imajo cenik do sosednjih mest in vasi, tako da ni nobenega barantanja ali taksimetra.

V Lumutu sva šla na kosilo, in ker še vedno nisva vedela, kaj je kaj, sva naročila nekaj naključnega. Jaz sem dobil neko zelo zelo pekočo juho. V Thai Inn-u sem že pojedel jed s tremi ogenjčki brez jokanja, tega pa sem samo pol in s solznimi očmi.

Sledila je vožnja z ladjico in taksi, ponovno po ceniku. Končno sva prispela v “resort” na Pulau Pangkor-ju, ki nama ga je predlaggal taksist. Dobro sva izbrala, da sva šla šele v nedeljo popoldne, ker je bilo, sklepam po gneči za ladjo za odhod iz otoka, veliko ljudi čez vikend.

Popoldne sva šla se na sprehod po plaži. Scene z gugalnicami me močno spominjajo na Piko Nogavičko. Na koncu plaže je zanimiv kitajski tempelj. Pred njim je kip Racmana Jake… (glej slike)

Tukaj je veliko opic (Macaque) in precej Hornbill ptičev. Slike pridejo v naslednjem prispevku.