Vožnja z ladjico v Kota Kinabalu je bila vse prej kot prijetna. Pogledali smo skoraj dva filma in vse kar sem dosegla z gledanjem v ekran je bila slabost. Ves čas naju je kljub anorakom zeblo in kar velik del poti smo se guncali na valovih. Tako sva bila zelo vesela, ko sva lahko končno stopila na pomol v Kota Kinabauju.
Sledila sva priporočilu gospoda z Brunejske avtobusne postaje in odložila nahrbtnike v precej majhnem, a prijetnem guesthousu. Tudi tukaj so imeli mačke, po stenah pa so bili nalimani razni posterji, izrezki iz časopisov, reklame turističnih agencij in predlogi za hotele v drugih malezijskih mestih.
Proti večeri sva se odpravila na nočni market. Razumem, zakaj nekatere vzdušje na takih marketih privlači, a zame je sprehod skozi obilico ljudi ter stojnic z razno hrano in pijačo, spominki ter oblekami predstavljal precej neprijetno izkušnjo. Žigu je bil market še kar všeč, tako da verjetno ne bom imela sreče, da bi se takim zadevam v prihodnje lahko izognila.
Naslednji dan sva imel v načrtu obisk živalskega vrta, vendar bi zamudila jutranje hranjenje, ker sva prepozno vstala. Na informacijah nama niso znali povedati, če hranjene poteka tudi ob popoldnevih. Ker nisva našla pravega kombija, s katerim prideš do živalskega vrta, sva se odločila, da greva na sprehod po mestu in preizkusiti srečo v nakupovalnih centrih. Potovanje po Maleziji se je namreč bližalo koncu in potrebno je bilo načrtovanje potovanja po Filipinih. Preiskala sva vsaj štiri različne centre, a brez uspeha. Razočarana, brez vodiča in utrujena od ‘nakupovanja’ sva se vrnila v guesthouse, kjer sva deževno popoldne preživela v družbi računalnika, malezijskega vodiča in Kobota (e-book readerja).

V torek zjutraj sva spakirala nahrbtnike, sedla na avtobus ter se odpeljala v smeri Sandakana gledat orangutane.

Pranje perila? Nič lažjega!

Ko sva se vrnila v Miri, sva se odpravila v do-it-yourself pralnico. Pri pranju sva se naučila eno pomembno lekcijo. Obleke se veliko bolje operejo, če jih daš najprej v pralni stroj in šele nato v sušilec…

Brunej

Noč sva prespala v istem hostlu kot nazadnje, ko sva bila v Miri. Naslednji dan naju je prijatelj od lastnice hostla zapeljal v glavno mesto Bruneja, Bandar Seri Begawan (BSB). Vožnja je trajala približno tri ure, z vsemi vmesnimi postanki, kot so prevzem neznanega avtomobilskega dela, tankanje in prehod čez mejo. Večino časa smo se vozli nekaj deset kilometrov čez omejitev. Ceste v Bruneju so Žiga spominjale na Albanijo – torej 5 km lepe, potem pa 500 m razrite.
Na podlagi mnenj popotnikov, ki sva jih srečala v Mulu parku, sva si ustvarila sliko o pustem mestu brez življenja in polnem dragih avtomobilov. Moram priznati, da sva bila prijetno presenečena. Ne bom rekla, da bi se takoj preselila tja, a BSB še zdaleč ni bilo tako dolgočasen, kot so ga opisovali.
V mestu sva imela le dobri dve uri časa, saj sva lovila zadnjo ladjo na otok Labuan, zato sva si pogledala le največjo mošejo z zlato kupolo, se sprehodila skozi manjši del centra in prečkala most do ‘vodne vasi’, ki jo sestavljajo hiše na kolih, pod katerimi je večino časa morje.

Pomol, s katerega gre ladja na otok Labuan in potem naprej v Kota Kinabalu, je nekaj deset kilometrov oddaljen od BSB. Posledično sva se dve uri pred odhodom ladje znašla na avtobusni postaji v pritličju večnadstropne stavbe, ki je bila prijetno zadimljena z zrakom, v katerem se je čutil pridih monoksida. Pri iskanju pravega avtobusa nama ja na pomoč priskočil moški, ki je vedel, kje je Slovenija in je imel našitek naše zastave celo prišit na svoj brezrokavnik (poleg ene desetih drugih). Priporočal nama je tudi guesthouse v Kota Kinabaluju. Zelo verjetno je imelo priporočilo veliko veze s tem, da guesthouse vodi njegova mama.

Labuan

Tokrat sva bila na ladjici primorana sedeti notri na klimi. Ko sva prispela na otok Labuan, sva potrebovala kar nekaj časa, da sva našla prenočišče, saj tistega, ki je opisano v Lonely Planet-u, nisva uspela locirati, čeprav sva se večkrat sprehodila po ulici, kjer naj bi bil.

Naslednji dan dopoldne sva šla na sprehod po mestu in v pomorski muzej. Na poti sva srečala kolesarje, ki so imeli dirko okoli otoka. Razlog, da sva se sprehodila dobra dva kilometra daleč, je bil ta, da sva se lahko (zastonj) dotaknila živega morskega psa, ki je v krogih plaval v bazenu. To, da je bil morski pes dolg samo slab meter in da si se lahko dotaknil tudi drugih morskih živali, ni pomembno. Dotaknila sem se pravega morskega psa! Koga brigajo mreže in harpune, s katerimi so včasih lovili ribe? Morski pes! Video je spodaj. Poleg morskega psa (Dotaknila sem se živega morskega psa, ki se je premikal! Samo pravim.), ima muzej še kar nekaj akvarijev polnih tropskih rib, ki pa se jih ne moreš dotakniti.

¹Mulu (oziroma Gunung Mulu) je območje pod UNESCOM. Glavne stvari so jame, pinnacles (več o njih kasneje), džungla in živali, predvsem netopirji.

Dostop

Do Mulu je treba z avionom na propeler, ki pa ni majhen – sprejme 68 ljudi. Vožnja traja 30 minut iz Miri, imajo pa tudi daljše lete iz Kuchinga in Kota Kinabalu. Letališče v Mulu je res smešno, ker je tako majhno.

Ob visoki vodi je možno iti tudi z ladjo, ampak to uporabljajo samo domačini za prevoz tovora. Možno je pa iti s kombinacijo ladij in hoje iz dela Malezije med Brunejevima deloma.

Jame

Jame imajo kar nekaj naj nazivov.² Najvećji prehod (passage), Druga največja dvorana na svetu³, 8. najdaljša jama (ki je verjetno največja po volumnu)…
Jame še vedno raziskujejo (Angleži) in vsako leto odkrijejo 5-10 km novih rovov.
Nekaj jam je turističnih, poleg tega pa nudijo tudi “adventure” jamarstvo, ki vključuje tudi prečkanje rek v jamu, ozke kamine, plazenje in kakšno lestev. Da ti dovolijo iti na “adventure” jamarstvo se moraš najprej izkazati na testni jami.

Nastanitev

Normalna nastanitev je hostel ali soba znotraj parka blizu vhoda. Vstopnino v park se plačuje v paketih po 5 dni. Midva sva želela biti v parku 5 dni in še malo, ter šele šesti dan odleteti nazaj. Torej bi morala kupiti dve vstopnici, če bi želela spati v parku. Tako sva se odločila za enega od homestay-ov v okolici.

Prvi, 10 m pred vhodom je deloval zaprt, čeprav sva kasneje izvedela, da ni bil. Tako sva šla v naslednjega, 50 m od vhoda. Bil je homestay v pravem pomenu besede. Osnovna kmečka hiša, v kateri so oddajali 3 sobe. Tehnično je šlo za skupna ležišča, ampak ni bilo gostov, tako da sva imela celo sobo zase. Pod hišo se je sprehajala perutnina…
Oprema je bila osnovna. Elektrika od sončnega zahoda (ob 6ih) do okoli 9ih zvečer, kar pomeni da tudi ventilator deluje samo takrat. Tuš sicer je, ampak sva se raje umivala v reki, kot to tudi pončo domačini. Na WC sva pa, če se je le dalo, šla v parku :).

Kaj sva počela?

V Mulu sva priletela z jutranjim avionom okrog 10ih. Sledila je 1 479 m vožnja z zelo razpadajočim kombijem do vhoda v park. Po tem, ko sva odložila stvari v homestayu, sva se šla registrirala v parku in prijavila na vse aktivnosti, ki sva jih želela početi in so bile še na voljo.

Najprej sva šla na “razgledni stolp” za opazovanje živali v sosednjih krošnjah. Žal nisva videla nobene živali (z izjemo žuželk). Po kosilu sva šla na “canopy walk”. Gre za serijo visečih mostov med drevesi na višini okoli 20 m⁴, z namenom opazovanja živali v krošnji. Ker se nihče drug ni prijavil v najin termin sva imela privatno turo. Žal ponovno nisva videla nobene zanimive živali, razen stonog in tisočnog, pa še te na poti do tja. Zvečer sva šla pa še na nočni pohod. Še preden smo zapustili zbirno mesto, je začelo deževati. Odločili smo se, da vseeno nadaljujemo. Po dobre pol ure pa smo se odločili, da so se zaradi dežja skrile vse živali in smo ga prekinili. Prijazen vodič nas je proti pravilom zastonj prijavil na nočni pohod kakšen drugi dan.

Drugi dan sva najprej dolgo spala, potem pa šla na samostojen sprehod do neimpresivnega slapu. Tam se lahko tudi kopaš, ampak sva se odločila, da se bova raje pri homestayu.

Popoldne sva šla v dve jami, z istim vodičem kot dan prej na canopy walk. Prva je lepa, druga pa znana po tem, da v njej živi okrog 3 milijone netopirjev, ki pojedo 30 ton komarjev in drugih žuželk dnevno. V jami je temu primerna količina guana (netopirjega dreka). V jamah je zelo čuden občutek, ker ni mrzlo – je okoli 25 °C. Po obisku jam smo se usedli nekaj 100 m stran od vhoda in gledali netopirje, ki so odhajali na lov (bat exodus).

Izlet na The Pinnacles

Tretji dan sva začela pot na The Pinnacles. Skupina petih, plus vodič, plus dva voznika čolna, smo šli po reku navzgor. Prvi postanek je bil pri domačinih, ki so izgledali bolj moderni kot najin homestay. Samo za turiste imajo market s spominki, ki sva jih tudi nekaj kupila. Končno sva uspela preizkusiti streljanje s pihalnikom.

Naslednji postanek sta bili dve jami, med katerima so sicer odkrili tudi povezavo, po kateri greš lahko na enem izmed “adventure” jamarstvu. Midva za to atrakcijo žal nisva imela časa. Obe jami sta del tukaj najdaljše jame Clearwater.

Nato nas je vodič zapustil, ostali pa smo se peljali še kakšno uro naprej po reki. Vmes smo morali nekajkrat skočiti iz čolna in ga porivati čez brzice, ker smo drugače nasedli. Sledil je 9 km pohod po ravnem do Tabora 5, kjer nas je čakal naslednji vodič. Ker so naju pred odhodom prestrašili, sva imela s seboj preveč prtljage in je bila pot zato naporna.

Med potjo sta Ano napadli dve pijavki, se prisesali, pili kri in odpadli. Ana ni opazila ničesar, samo na koncu je imela krvave nogavice in hlače.

Tabor 5

Kljub imenu gre za grajeno hišo iz lesa, ki pa ima luknje namesto sten/oken. Poleg tur, kot je bila naša, jo uporabljajo tudi jamarji za svojo bazo. Ena izmed takih ekspedicij je potekala ravno v času, ko sva bila midva tam.

The Pinnacles

Pot na The Pinnacles se je začela ob sončnem vzhodu. Pot je dolga samo 2,4 km, ampak se povzpne 1200 m. V zadnjem delu je tudi nekaj lestev in vrvi. Ker je tako strmo spust ni dosti hitrejši kot vzpon, tako da smo rabili 4+4 h. Po izletu je sledilo zasluženo kopanje v tolmunu v bližini kampa.

The Pinnacles so 45 m visoki apnenčasti stebri, ki nastanejo zaradi dolgotrajnega vpliva deževnice na kamnino. V delih med posameznimi stebri se nabira zemlja in zato tam rastejo drevesa, ki pospešujejo preperevanje. Poleg na slikah vidnih stebrov, jih je v okoliškem gozdu še mnogo več, a so skriti pod drevesi.

Nazaj k zgodbi

Zadnji dan smo odšli nazaj. 9 km pohod je bil lažji, zaradi okrog 3 kg lažjega nahrbtnika. Ker je dve noči zapored deževalo, pa nam čolna ni bilo treba porivati čez brzice.

Zvečer sva šla na nadomesten nočni sprehod. Nad vodičko nisva bila navdušena. Turisti (predvsem Ana) smo našli skoraj več živali kot ona, poleg tega pa nam je narobe razložila razliko med strupom (venom https://en.wikipedia.org/wiki/Venom) in strupom (poison https://en.wikipedia.org/wiki/Poison).

Zadnji dan sva se šla še pred zajtrkom kopat. Ker nama je potekla vstopnina nisva mogla v restavracijo v parku na zajtrk. Tako je bil najin zajtrk riž, ki sva ga vzela za s sabo prejšnji večer. Sprehodila sva se do letališča in odletela v Miri.

Pot iz Kuchinga se je začela s 30 minutnim usklajevanjem s taksistom, kje naj naju pobere. Na srečo smo začeli usklajevanje dovolj zgodaj, da nisva zamudila edine ladje proti Sibu. Iz Kuchinga je možno iti v Sibu z avtobusom (7,5 h) ali ekspresno ladjo (5 h). Iz nekega razloga oboje stane skoraj isto, pa še ladja te v Sibu odloži v centru, bus pa ne. Ladja je hitra (26 vozlov, 49 km/h). Kljub temu sva bila raje zunaj na vetru, hrupu od motorja in leseni klopci, kot notri na avionskih sedežih in mrzli klimi. Vožnja je vključevala dva zanimiva postanka. Najprej smo šli tankat, potem pa smo sredi reke menjali ladjo (video kdaj drugič).

Iz Sibu sva želela nadaljevati pot z ladjo po reki, ampak sva izvedela, da zaradi nizkega vodostaja, to ni možno (šele v Sibu, ker v Kuchingu nihče ni nič vedel o teh krajih). Tako sva šla v hotel v Sibu in naslednji dan z avtobusom naprej.

V Sibu sva videla ogromen market z več kot tisoč stojnicami. Žal v času, ko ni obratoval. In pa kitajski tempelj s sedemnadstropno pagodo, na katero se je možno povzpeti.

Naslednji dan sva se 7 h – 400 km peljala z avtobusom do Miri. Bus je bil normalne velikosti, ampak je imel samo 27 sedežev v konfiguraciji 1+2. Taki busi so tu pogosti. V vsakem velikem mestu, torej na približno 2 h smo imeli 15 minuten postanek za WC in hranjenje.

Zaradi skrajšane poti z busom sva imela en dan odveč v Miri. Tako sva šla malo nazaj v Lambirt Hills National Park. Šla sva na 2 h dolg izlet po džungli, mimo nedelujočega “razglednega stolpa”¹ in končno konkretnega slapu, kjer sva se tudi kopala. Mene slap asociira na slap iz Obala – The Beach.

Zadnji dan v Miri sva želela iti na vikend market (bila je sobota), ampak so v Lonely Planetu pozabili omeniti, da se dogaja samo ob popoldnevih. Potem sva šla v dva velika² kitajska templja, ki sta eden zraven drugega. Oba sta tudi zelo nova (eden 2000, drugi je pa mlajši kot najin Lonely Planet iz leta 2013). Mogoče je eden budističen, drugi pa taoističen, ampak nisem prepričan. Vsem rečejo samo kitajski tempelj.

Preostanek dneva sva bila v nakupovalnih središčih, ki jih je v Miri veliko, ker sem hodijo iz Bruneja na poceni nakupovanje. V treh nisva našla nobene outdoor športne trgovine. Najbližje so bile tekaške trgovine in ena vojaško-lovsko-ribiška trgovina. Na koncu sem se zadovoljil z »navadnimi« dolgimi hlačami namesto s pohodnimi. Imajo celo žepe ob strani in so odlične. Prav tako nisva bila uspešna pri iskanju Lonely Planeta za Filipine. V vseh knjigarnah imajo naključen nabor približno 5 držav, recimo Tajska, Indonezija, Velika Britanija, Italija in Češka ali kaj podobnega. Uspešno pa sva kupila zalogo hrane za v Mulu park. Veliko instant nudlov, nekaj kg piškotov in krekerjev, toaste in Nutello. Instant nudli (špageti) so tu zelo pogosti. Gre za neko mešanico med juho iz vrečke in špageti. Kupiš jih v lončkih po en obrok (v resnici bolj pol obroka), v katerem je tudi plastična žlička. V lonček zliješ vrelo vodo in počakaš 3 minute. Nekatere potem odcediš, nekatere pa poješ kot juho.

Še sliki, ki jih nisem moral nikamor prej vmestiti: