Zadnji dan Malezije sva šla na pošto. Želela sva iti že dan prej, ampak je bila zaprta. Domov sva poslala paket, ki je ravno danes, ko to pišem in objavljam prišel domov. Domov sva poslala nekaj oblek, ki sem jih preveč vzel s seboj in kar sva nakupila spomnikov. Potem sva drvela še v fotokopirnico natisnit letalsko karto iz Filipinov v Singapur. Ob vstopu v Filipine moraš namreč imeti dokazilo o karti ven iz Filipinov.

Vožnja z avtobusom na letališče je bila zabavna, ker sva bila edina na avtobusu. V stilu pa sva tudi letela – v prvi vrsti.

Končni komentarji Malezije:

• Vožnjo z mestnim avtobusom/minibusom/kombijem se plačuje na koncu in ne na začetku. Razen v mestih, kjer je obratno.
• Ko v restavraciji želiš plačati, začne natakar na pamet (potihem) računati, koliko moraš plačati. Celotnega cenika stvari, ki sva jih naročila sicer pogosto nisva videla, ampak se nama zdi, da so se večkrat zmotili v najino korist kot škodo.
• V nekaterih restavracijah imajo enega natakarja, da pobere naročilo, enega da prinese pijačo, enega da prinese hrano in enega da poračuna. V nekaterih restavracijah je pa normalno.
• Angleščina je “prvi” jezik. Vse je dvojzično (reklame, table, navodila, …), če pa že je kaj samo v enem jeziku, je samo v Angleščini.

O cenah

Številke so podobne kot v Evropi: 3-7 za glavno jed, 40-100 za dvoposteljno sobo, 60 za hlače, … Valuta je pa 5x manjša (na začetku, do konca je malo padlo razmerje). Dragi so taksiji, ki imajo fiksne cene med “conami” in so cene zelo evropske. Vstopnine so nekje vmes, ker imajo višje cene za tujce. Je pa veliko muzejev brezplačnih.

Že kar nekaj časa sva vedela, da želiva zadnje nekaj dni v Maleziji preživeti na plaži. A vse do zadnjega nisva vedela kje. V vseh vodičih namreč oglašujejo severni del Bornea, a se je nama zdel majčkeno predaleč, da bi se tja odpravila samo za dva dni. Tako sva se odločila za nekoliko bližji obalni resort Manana, ki se nahaja dve uri vožnje severno od Kota Kinabalauja. Rezervacijo sva opravila preko telefona (drugače se ne da) in se na njihovo pobudo domenila, da naju nekdo pobere pred vrati guesthousa v KK. Z avtobusom greš lahko le del poti, zadnji del pa moraš v vsakem primeru s taksijem do obalne vasice, kjer te pričaka gumenjak, ki te odpelje na privatno plažo. Naju je šofer pripeljala direktno do gumenjaka. Ukrcavanje na gumenjak je verjetno zgledalo zelo smešno. Majhen gumenjak z lužo na dnu in midva z dvema velikima nahrbtnikoma. Vožnja je trajala dobrih deset minut. Izkrcavanje ni bilo dosti boljše. Jaz sem si uspešno zmočila hlače.

Na obali naju je pričakal lastnik resorta in naju pospremil v eno izmed hišk, ki so se vrstile tik ob plaži. Imela je en sam prostor s posteljo in mizico, verando spredaj in pokrito, a ne zaprto, kopalnico zadaj. Kopalnica je zgledala kot ograjen vrt s straniščem. Malo naprej po plaži je bila večja hiša s kuhinjo in mizami. Hrana je bila primerno draga, a tudi dobra. Palačinke za zajtrk? S čokolado, prosim. Palačinke za večerjo? Bananine se slišijo v redu.

Plaža je bila dolga približno sto metrov in na obeh koncih obdana s skalami. Na palmah so bile obešene gugalnice, a na Žigovo veliko nezadovoljstvo, ni bilo obešenih tudi visečih mrež. Sva pa imela dve viseči mreži na verandi, kar je bilo skoraj tako, kot če bi bila na plaži.

V dveh dneh sva se tako malo naspala, prebrala kakšno knjigo, delala plan za Filipine, plavala v morju, čeprav ni bilo veliko ribic in tudi voda je bila pretopla, da bi te ohladila, ležala v visečih mrežah in pojedla kar nekaj palačink.

Pot nazaj v KK je potekala z istimi prevoznimi sredstvi kot pot na prislužen dvodneven počitek.

Ker v prejšnjih dveh postankih v Kota Kinabaluju zaradi dežja nisva uspela iti na razgledno ploščad, sva se tja odpravila na zadnji večer v Maleziji. Vmes naju je seveda ujel dež.

Odločila sva se za 3 dni in 2 noči rečnega safarija, ker je bilo ceneje, kot če bi šla 2 dni in 1 noč in potem preživela še en dan kjerkoli. Tako sva šla na 2 popoldanski in 2 jutranji plovbi po reki. To nama ni bilo dovolj in sva doplačala še eno nočno plovbo. Poleg na slikah vidnih živali, smo videli še

• Enega orangutana, ampak je bil malo skrit med vejami.
• Letečega lemurja, ampak je spal in zgledal kot veja.
• Mnogo drugih ptičev.
• Več Flying fox-ov – to je ena vrsta velikih netopirjev.

Nekronološko razvrščene slike rečnega safarija:

Na nočni vožnji se nisva niti trudila s fotkanjem. Videli smo:

• Štiri sove.
• 2x rdeče krokodilje oči. Ko mu posvetiš v oči, se mu posvetijo, tako kot mačkam.
• Nekaj netopirjev.

Zvečer smo šli na nočni sprehod. Zaradi blata gojzarji niso bili primerna obutev in sva si sposodila škornje. Spet smo videli nekaj živali. Za razliko od prejšnjih nočnih sprehodov, kjer smo videli predvsem žuželke, žabe in kače, smo tokrat videli bolj malo teh in veliko (pisanih) ptičev. Spet smo videli tudi v temi svetleče se gobe, ki sem jih tokrat uspel celo slikati.

Naslednji dan sva bila čez dan edina gosta. Eni so zjutraj šli, drugi pa prišli popoldne. Tako sva šla sama z vodičem po blatni džungli do mrtvega rokava, kjer namočiš noge ter roke v vodo in ti jih jedo ribice.

Tu prilagam 5 videov. Ko en pride do konca se samodejno začne naslednji. Če ne dela, glejte tukaj.

Popoldne pa smo šli še na sprehod do bližnje vasi in v hišo vodičevega očeta. Hiša naju ni impresionirala, ker se nama je zdela tista, v kateri sva spala v Mulu bolj starinska in “prava”. So se pa pripravljali na poroko. Naslednji dan se je možila vodičeva nečakinja. Naslednji večer je vodič turiste peljal na poroko namesto na večerni sprehod.

Tu je bilo prvič, da je bilo več komarjev kot v Sloveniji.

Nastanitev

Bivala sva v all inclusive resortu s štirimi obroki dnevno. Oglašujejo vse kot osnovno, ampak je bil nad standardom najinih običajnih nastavitev. Tuš/wc je bil polodprt, tako da je bilo veliko komarjev.
V okolici jedilnice in kuhinje se zbirajo long tailed macaque in prežijo za hrano. Najraje jih odganjajo tako, da proti njim svetijo z laserjem.

Nazaj v Kota Kinabalu

Voznik od rečnega safarija naju je zapeljal direktno na avtobusno postajo in naju pospremil od okenca za nakup kart (verjetno je dobil provizijo). Zato sva šla z drugim podjetjem kot prejšnjič in ni bil ta dober bus s tremi sedeži v vrsti, ampak je imel normalno 4. Imeli smo tudi veliko več postaj in prodajalce, ki pridejo a bus za eno postajo prodajat hrano in pijačo. Takoj za nama so na 2 sedežih sedeli mama in trije otroci, ki so ves čas rukali sedeže, bili glasni in ponesreči (ali pa nalašč) prijemali naju za glavo in lase in podobno. Tako da je bila vožnja zelo dolga. Mama je pa celo pot prespala.

Vožnja v Sandakan je trajala cel dan. To je bila prva nadležna vožnja z avtobusom. Ves čas je preveč rukalo, da bi bilo možno početi kaj drugega, kot poslušati podcast/audiobook/glasbo, to pa tudi ni bilo možno, kjer so prenaglas vrteli glasbo po zvočnikih.

Naslednji dan sva šla na izlet v bližnji Sepilok. Tam imajo zavetišče/rehabilitacijski center za bolne in/ali poškodovane orangutane in sun bears. Zavetišče za orangutane deluje v štirih stopnjah:

• Najbolj bogi orangutani so v izoliranih kletkah.
• Ko si dovolj opomorejo, so spuščeni na prostem. Izgleda kot živalski vrt, z igrali in podobnim, ampak ni ograje. Če gre kakšen predaleč, ga gredo iskat in pripeljejo nazaj. Te orangutane lahko turisti opazujemo skozi steklo.
• Naslednja stopnja je, da jih popolnoma spustijo v okolico (torej da jih ne gredo iskat, če pobegnejo). Dvakrat dnevno jim nastavijo hrano, ki jo načeloma pridejo pojest. Kadar je v gozdu dovolj sadja, pa se lahko tudi ne pojavijo. To hranjenje je glavna tukajšnja turistična atrakcija.
• Nekatere orangutane na koncu odpeljejo kam drugam v divjino, da povečajo populacijo divjih orangutanov.

Center za sun bears deluje podobno, samo da so vsi v ogradah. Tisti, ki so že rehabilitirani in bodo “kmalu” spuščeni v divjino, so v eni veliki ogradi. Ta je edina, ki jo lahko turisti vidimo.

Oboje je precej drago, 6€/osebo. Sploh v primeru sun bearov, kjer je res samo živalski vrt z eno živaljo. Za primerjavo: vstopnina v narodne parke je 4€ in tam Malezijci plačajo 50% manj, tu pa kar 85% manj. Za orangutane je poleg vstopnine je potrebno plačati tudi vstopnino za fotoaparat. Zato sem naredil ogromno slik. Žal se s fotoaparatom nisva strinjala glede primernih nastavitev, zato fotografije niso najbolje uspele, videi pa so.

Popoldne sva počivala in se odločala za koliko dni, če sploh, bi šla na reko Kinabatangan.

Fun facts:

• Orangutani niso opice (monkey), ampak so primati (opice so samo ena skupina primatov). To velja v angleščini, v slovenščini imamo verjetno bolj sproščene definicije.
• V malezijščini orang pomeni človek in hutan pomeni gozd. Torej orangutani so ljudje iz gozda.
• Sun bear je najmanjša vrsta medveda.