V Baguio sva prispela enkrat popoldne. Želela sva direktno nadaljevati v Kabayan, ampak nisva bila prepričana, če obstaja popoldanski javni prevoz. Možakar na postaji naju je prepričal, da obstaja prevoz samo dopoldne in naju prepričal v njegovo nastanitev in sva se mu vdala. Predvsem zato, ker nisva imela plana B – kaj če bova mogla prenočiti v Baguio-u. Nastanitev je bila sicer OK, ampak stene so bile zelo tanke in celo noč so se ljudje premikali na okoli in bili glasni.

Kasneje sva šla na turistične informacije, kjer so potrdili, da je edini zanesljivi prevoz kombi ob 6:00. Dobila sva tudi A4 list z navodili za samostojno raziskovanje Kabayana, nad čemer sva bila zelo navdušena, ker sva mislila, da je potrebno za vsako malenkost najeti vodiča. Po kratkem obisku nakupovalnega središča, kjer sva se najedla in kupila vsak eno majico, sva šla še na avtobusno postajo zbirat informacije. Seveda imajo vsaj 4 glavne avtobusne postaje v mestu z 300 tisoč prebivalci.¹ Izvedela pa nisva nič novega, ob 6:00 je kombi, o kasnejših se nič ne ve.

Ker je bila bus postaja na drugem koncu mesta, sva ob 4:30 tudi midva začela ropotati v guesthousu in buditi sosede :). Taksist naju je odpeljal na napačno glavno postajo, ampak sva uspela pred šesto priti na pravo. Kombija sicer še ni bilo in je prišel šele 15 min čez uro, za tisti strogi odhod ob 6:00 pa se je izkazalo, da kombi gre, ko je polen. Tako da smo štartali ob 7:30.

Prejšnji zapis se je končal z dvourno vožnjo v Manili. Sledilo je 1,5 km hoje do naslednjega avtobusa¹. Vmes sva šla jest in znočilo se je. Sledila je 2 h vožnja do roba Manile in še 2 h naprej. Potem pa še 45 minut s triciklom do guesthousa. Če ne bi bila že po mailu zmenjena, da prideva, bi verjetno prenočila v Manili in prišla naslednji dan.

Na Mt. Pinatubo se štarta najkasneje ob 7:00 zjutraj, zaradi nekih varnostnih razlogov.² Najprej je 1,5 h vožnje s 4×4 jeepom (tudi čez reke), potem pa še 1,5 h hoje (tudi čez reke). Ker je bila nedelja, je bil jeep polen.³ Vsak avto ima tudi svojega vodiča, ki nam je nosil (zelo dobro) kosilo in pomagal prečkati reke. To je izgledlo tako da je, obut v japanke, stopil v reko in ti podal roko.

Cilj je jezero v kraterju, kjer smo tudi pojedli kosilo. Kopanje ni več dovoljeno. Bilo je lepo, pokrajini zanimiva in vožnja z jeepom zabavna. Na koncu sva imela pesek povsod.

Odločila sva se, da tam prespiva še eno noč in nadaljujeva šele prihodnje jutro. Popoldne sva počivala in bila za računalnikom. Mobitel ne lovi, imajo pa wifi. Na zastavnem drogu je mobitel->wi-fi ruter in internet dela dovolj za pogledat maile.

Zvečer sva šla med riževimi polji, vodnimi bivoli in agresivnimi gosmi na bližnji hribček na sončni zahod.

Naslednji dan sva se spet 45 min peljala s triciklom. Vmes smo se ustavili še v parku, kjer je bilo v WWII taborišče, kjer se je zaključil Death March. Sedaj je to spominski park z velikim spomenikom. Potem sva šla na avtobus in v Baguio.

Iz Manile sva pobegnila na jug, v mestece Tagaytay. Mesto leži na hribu nad jezerom Taal in ponuja prekrasen pogled na samo jezero ter otok sredi jezera. Jezero Taal delno zapolnjuje kaldero Taal. Kar naredi to jezero res posebno, je redek pojav jezera na otoku, ki ima na sredini otok, na katerem je jezero, na katerem je nato še en otok. Se pravi: na filipinskem otoku Luzon je jezero Taal, na katerem je Vulkanski otok, na katerem je Vulkansko jezero, na katerem je otoček.

Naju je avtobus s južne avtobusne postaje v Manili odložil v Tagaytayu na vrhu ulice, kjer sva imela rezerviran hotel. Ker sva zaupala google maps, sva naredila manjši krog ter si ogledala še sosednje ulice, preden sva vprašala za smer slabih 20 m pred hostlom.

Ideja je bila, da se še isti dan odpraviva na Vulkanski otok in se povzpneva do Vulkanskega jezera, a žal ni bila izvedljiva. Izlet bi nama vzel vsaj 4 h, midva pa sva prišla sredi popoldneva. Tako sva se v hostlu domenila, da greva naslednji dan zjutraj in se odpravila na razgledno točko in na lov na hrano. Razgled je bil čudovit, čeprav se ne vidi jezera na otoku. Pri hrani sva ugotovila troje: prvič, hrane v eatery¹ ne grejejo; drugič, če pri pici piše, da je za 2 do 3 osebe, jo lahko brez težav poješ sam; in tretjič, palačinke v Pancakehouse so zelo dobre in drage.

Pogled na jezero Taal in Vulkanski otok s Tagaytaya

Naslednji dan sva se zbudila zgodaj, saj sva upala, da uspeva še isti dan priti pod vznožje Mt. Pinatubo, ki je 2-3 h vožnje z avtobusom severno od Manile. Med zajtrkom (imeli so kosmiče!) naju je gospodična z recepcije obvestila, da so včeraj prišli novi gostje, ki bi si danes prav tako želeli iti na otok, vendar bi šli kasneje. Če bi želela, bi lahko šla z njimi, kar bi pomenilo, da bi si delili stroške ladjice. Po kratkem premisleku sva se odločila, da greva z njimi in ostaneva tu še en dan. A ko sva to povedala gospodični je očitno prišlo do nesporazuma, saj naju je čez dobre pol ure obvestila, da naju čaka tricikel, ki naju bo zapeljal do vasice na robu jezera, kjer naju bo nato ladjica zapeljala na otok. Ker sva pričakovala, da bomo šli šele čez kakšno uro ali dve, nisva imela ničesar še pripravljenega. Sledilo je hitro pakiranje. Voznik tricikla naju je mirno čakal v dnevni sobi, nato pa naju zapeljala do ladjice. Na ladjici so nama dali rešilne jopiče in pokazali na plahto. Sprva nisva razumela, kaj naj bi z njo počela, a sva kmalu ugotovila, da služi kot ščit pred pršečo vodo. Kljub plahti sva bila zelo mokra. Na otoku sva se morala prvo ogniti ljudem, ki so nama želeli prodati stvari, ki jih nisva želela in plačati vstopnino v park². Nato naju je voznik ladjice pospremil do poti, ki vodi do jezera. V prvih nekaj metrih te poti, so nama domačini na vsak način želeli prodati vodiča z izgovorom, da je do razgledišča vodi veliko poti in se hitro izgubiš. Izkaže se, da se v teh pol ure hoje zelo težko izgubiš, saj je pot dobro uhojena, zahvaljujoč se konjem, ki jih lahko najameš (za neprimerno visoko ceno), da te ponesejo na vrh. Pot se ves čas rahlo vzpenja. Na koncu prideš na rob kaldere, v kateri se nahaja Vulkansko jezero. Seveda so na koncu poti ponovno ljudje, ki ti želijo prodati stvari, ki jih ne želiš (kot npr. igranje golfa). Si želiš morda ogledati ‘rdečo lavo’³? Plačati moraš še enkrat toliko kot je vstopnina na otok. Precej nezadovoljna, a z lepimi slikami, sva se vrnila k recepciji parka. Tam so domači dijaki napadli Žigo z nekaj stranmi dolgim vprašalnikom o mnenju o parku, koliko časa je potreboval do razgledišča, dohodkih njegove družine, stroški potovanja… Seveda je vsa izmenjava potekala v polomljeni angleščini.

Po ponovno mokri vožnji z ladjico in kratki vožnji s triciklom po ovinkasti cesti sva bila nazaj v hostlu. Sledilo je 2 uri vožnje z avtobusom do Manile in nato še 2 uri vožnje z avtobusom po Manili.

Let v Manilo je potekal nadvse udobno. Sedela sva v prvi vrsti z veliko prostora z noge in ob oknu, tako da sva imela čudovit razgled na Filipine iz zraka. Dobila sva tudi sendvič, za katerega se je izkazalo, da je veliko boljšega okusa kot je videti.

Na letališču sva kupila lokalno SIM kartico in se sprehodila skozi trgovine v upanju, da bova našla vodiča za Filipine. Seveda sva bila pri tem neuspešna. Taksi vsa si poiskala v drugem nadstropju, kjer so načeloma odhodni leti, a je štartnina tam cenejša (40 filipinskih pesotov namesto 70). V prvih minutah vožnje naju je hotel voznik prepričat, da si zasluži 100 pesotov napitnine zaradi vseh zastojev. Taksi metri na Filipinih drugače merijo tako prevožene kilometre kot tudi minute, ko stojiš pri miru in oboje zaračunavajo. Na koncu mu je Žiga pustil slabih 50 pesotov napitnine, saj zastoji niso bili tako hudi, kot naju je hotel prepričati.

Ko sva se odložila nahrbtnike in se najedla v restavraciji na strešnem vrtu hostla, sva se odpravila v nakupovalno središče po vodiča (uspešno) in gledati sončni zahod na promenado ob morju. Nato sva se odločila, da še nisva dovolj utrujena in sva šla v zabaviščni park dobra dva kilometra južneje od najinega hostla. Tam sva kupila vstopnici, ki sta nama omogočali vstop na skoraj vse vožnje. Park je deloma pokrit, deloma odkrit. Žiga je imel pri vlakcih smrti težave, ker je bil prevelik in se je moral peljati sključen. Poleg klasičnih avtomobilčkov imajo tudi vodne avtomobilčke (glej slike), ki se slišijo bolj vznemirljivo, kot so. Za smešno nizko ceno glede na evropske standarde sva preizkusila napihljive zračne žoge (mogoče pride kdaj v prihodnosti filmček na youtube). Utrujena sva se nato peš vrnila nazaj v hostel. Želela sva iti s taksijem, a v bližini ni bilo nobenega taksija, ki bi šel na meter, taksiji na fiksno ceno, pa so ponujali tako previsoke cene, da se nama ni dalo niti barantati.

Naslednji dan sva si ogledala najpomembnejši mestni park in staro mestno jedro Intramuros, ki je bilo v drugi svetovni vojni močno zbombardirano. Ta del mesta je ograjen z manjšim obzidjem. Znotraj obzidja je promet veliko redkejši in ozračje posledično prijetnejše. Ogledala sva si cerkev, ki je edina prestala bombardiranje, katedralo ter utrdbo, kjer sva se sprehodila po notranjem obzidju. V utrdbi sva se pridružila neki vodeni skupini. Izgledalo je, kot da ima poulični umetnik stand-up nastop (torej zastonj, oz. plačilo z donacijo), ampak je bil turistični vodič, ki je na zanimiv in zabaven način pripovedoval zgodovino Manile. Po približno pol urnem nastopu v parku se je skupina prestavila naprej in sva jim sledila. Na koncu je vsak od udeležencev dobil plakat in neko sladico, ki nama ni bila všeč.

Popoldne sva mi kupila nov telefon, saj je prejšnji nehal delati. Nakupovalno središče je že bilo božično okrašeno.