Po celonočni vožnji sva prispela v Manilo. Takoj sva nadaljevala s taksijem na letališče na majhen domestic terminal. Terminal je tako majhen, da nima pred check-in-om nobenih čakalnic, ampak ima pred vhodom v stavbo čakalnico na prostem.

Po uri in pol leta sva bila že v Cebu. Taksist ni vedel, kje se nahaja najin hotel, tako da sem mu jaz navigiral po Google Maps. Hotel ni bil blizu centra, je pa bil blizu velikega nakupovalnega središča, kjer sva preživela popoldne. Ana je kupila nove hlače, jaz pa nov telefon. Vmes sva uspela tudi oprati obleke.

Selfi s prodajalcem, posnet z novim telefonom.

Vožnja v Banaue je bila zanimiva. Nekaj kilometrov pred ciljem na klancu navzdol so jeepneyu odpovedale zavore. Voznik je probal rešiti situacijo z ročno zavoro in prestavljanjem v nižjo prestavo. To žal ni imelo dovoljšnega učinka, tako da je zapeljal v jarek in ob steno, kjer smo se drajsali, dokler se nismo ustavili. Glej slike – dim na slikah je, ker so polili vodo po zavorah. Prišel nas je iskat nov jeepney in nas odpeljal do Banaue.

Ob prihodu v Banaue je bilo oblačno/megleno in občasno je deževalo. Najprej sva poiskala nastanite, potem sva šla na kosilo in na turistične informacije. Po začetnem pozdravu je šel pogovor nekako takole:
“Iz kje sta?”
“Iz Slovenije.”
“Ooo ravno pr dni nazaj je bila ena skupina Slovencev… Koliko dni bosta tukaj?”
“Ne veva.”
“Odličen odgovor. Potem vama bom pa predlagal dve turi za Slovence.”
In je predlagal najdaljši dve turi. Izbrala sva najdaljšo s še enim dodatkom, ker na krajšo ni bilo možno dodati tega dodatka.

Ker sva sedaj vedela, kdaj želiva nazaj v Manilo, sva šla kupiti karte za nočni avtobus. Nehalo je deževati, zato sva šla na sprehod med riževimi terasami in dvema vasicama.

Naslednje jutro smo se pri turističnih informacijah dobili z vodičko¹ z zelo majhnim nahrbtnikom. Kasneje je pojasnila, da je, ko je prišla zjutraj v službo, mislila, da gre na enodnevno turo, potem pa je dobila naju. Najprej smo se peljali s triciklom in ustavili na nekaj razglediščih ob poti. Nato smo nekaj ur hodili po gozdu in še nekaj ur ob riževih terasah. Pogosto smo se ustavili, da nama je razložila, za kaj se uporablja rastlina, zraven katere smo se ustavili. Razen enega drevesa, katerega les gori počasi in ga zato uporabljajo za baklo, si nisva zapomnila veliko. Je pa podobno kot pri nas, da vsaka rožca nekaj zdravi, če pa že ne zdravi, pa jo uporabljajo za šampon. Naredili smo tudi en podaljšek, da smo se šli kopat k slapu. Voda je bila zelo mrzla.

Dan smo zaključili v vasi Cambulo. Tam se je veliko dogajalo, ker so bili na obisku misijonarji. Iz nekega razloga je imel en drug homestay monopol nad tem dogajanjem, tako da se ga nismo udeležili. Smo pa zvečer zakurili ogenj in je lastnik homestaya ob žvečenju mome pripovedoval zgodbe. Moma je nek orešček (zraven mešajo še druge stvari), ki ga tukaj žvečijo in je v bistvu droga. Podobno kot recimo žvečenje tobaka. Od mome imajo potem vsi krvavo rdeče zobe in slino, ki jo pljuvajo po tleh, kjer so potem krvavo rdeči madeži. Zanimivo je bilo, ko je razlagal o posmrtnih običajih v tej regiji. Mrtvega imajo najprej v njegovi hiši na razstavi nekaj dni (privezanega na stol). Potem ga povrsti prestavljajo med hišami vseh otrok in je spet povsod nekaj dni. Na koncu ga pokopljejo, ampak potem čez nekaj mesecev izkopljejo kosti in jih razstavijo v hiši umrlega.

Sedaj je primerno mesto da malo razložim o riževih terasah. Tukaj so začeli graditi terase pred približno 2000 leti. Trenutno jih država sponzorira, da nadaljujejo z bolj ali manj tradicionalno obliko dela. Vsi ostali v državi so že prešli na mehanizirano pridelavo riža, druge sorte ali pa na gojenje zelenjave, ker se vse to bolj splača. Tu še vedno delajo ročno in imajo samo eno letino letno. Vsi v vasi imajo letino ob približno istem času, ker če delaš po svoje, ti ptiči naredijo več škode. Imajo pa različne vasi ob različnih časih letino in lahko tudi različne sorte riža. Vsaka družina ima samo 1 ali 2 terasi, mogoče kakšno več, ampak ne dosti. Kadar kaj večjega počnejo jim seveda pomaga cela vas, družina pa v zahvalo zakolje prašiča ali dva. Vse delajo ročno in vsako steblo posebej. Nekateri (ampak ne vsi, če sva prav razumela) tudi večkrat v letu presadijo riž. Od staršev otroci po vrsti po starosti dedujejo vsak po eno teraso, dokler jih ne zmanjka, zadnji otrok dobi pa hišo in skrb za starše. Vsi vmes ne dobijo nič.

Naslednji dan smo se združili z dvema Čehoma in njunim vodičem, ker smo šli v isto smer. Hitro smo prispeli v Batad, ki je zelo popularen in je bila že kar gneča in posledično veliko ljudi, ki ponujajo masaže in vodenje do znamenitosti, kadar najine vodičke ni bilo v bližini. Šli smo se kopat k večjemu slapu, potem pa v nastanitev, Čeha pa naprej, ker sta imela drugačen program. Popoldne sva želela še malo na sprehod, ker danes ni bilo veliko hoje, ampak je deževalo.

Naslednji dan sva vodičko prepričala, da štartamo zgodaj zjutraj. Tik pred koncem hoje smo prišli do male šole. Ker je učiteljica pozabila ključ so bili kar pred hišo. Vodička in učiteljica sta se zaklepetali, Ana se je z otroci začela učiti velike tiskane črke in številke do 10, meni pa so fantje v roke porinili en vejo, ki so jo potem v japankah na zelo neravnih tleh preskakovali.

Potem smo s triciklom šli do nekje, kjer so riževa polja zelena in imajo topel izvir in bazen. Bazen je bil sicer prazen in nam ga ni uspelo napolniti, tako da je namakanje odpadlo. Zelene terase si pa poglejte v slikcah. Barve so bile v živo vsaj tako dobre kot so na slikah.

Med potjo v Banaue naj bi šli še do ene vasi peš, ampak se nama ni dalo, tako da smo šli direktno. V guesthousu, kjer sva bila pred odhodom sva drago plačala tuš, potem pa sva z vso opremo šla v en gift shop, ki nama je bil všeč prvi dan na sprehodu. Iz nekega razloga sva bila zelo škrtuška in nama je sedaj malo žal, da nisva kupila več stvari.

Zvečer sva šla na nočni bus v Manilo.

Ob prihodu v Sagado se z Nemkama nisva strinjala, ali naj gremo tja, kjer imamo “rezervirano”, ali naj si sami poiščemo prenočišče. Zato smo se ločili. Z Ano sva šla proti lokaciji, kjer naj bi imeli rezervirano. Nisva poznala točne lokacije, samo približno. Ko nisva našla, sva poklicala tja in je šel pogovor nekako takole: “Ja, mi je Riccy rekel, da pridete. Ampak imamo že vse zasedeno.” Med potjo nazaj v center sva preverila vse nastanitve in je bilo vse zasedeno. Na turističnih informacijah so nama dali seznam nastanitev, kjer naj bi še imeli prostor. Sva jih večino poklicala po telefonu, ampak sva bila neuspešna. Eni niso dvignili, drugi so imeli že vse polno, tretji pa so imeli prosto le še sobo za 5 oseb ali več. Tako sva šla do enega prejšnjih hotelov, kjer so nama rekli, da če res nič ne najdeva, da naj prideva nazaj in da bodo nekaj zrihtali. Izgledalo je, kot da naju bodo dali k sebi domov na kavč, ampak so naju odpeljali v neko hišo, ki je izgledala kot apartma za 10 oseb z 5 sobami z jogiji na tleh, dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico. Tudi Nemki sta končali v isti hiši. Podobna gneča kot v nastanitvah pa je bila tudi v restavracijah in na ulici in povsod.

Glavna znamenitost Sagade so viseče krste. Na steni/klifu v bližini visi kup krst (človeških krst). V okolici je tudi nekaj jam z zgodovinskimi ostanki. V turističnih informacijah so naju obvestili, da morava za 30 minuten sprehod do razgledišča, od kjer se vidi krste, najeti vodiča (beri varnostnika, da ne poškodujeva česa). Niso bili za to, da bi tam počakala in se pridružila komu, da bi bilo ceneje. Edina stvar, ki jo lahko počneš samostojno je, da se sprehodiš po glavni cesti in iz ceste vidiš neko manjšo skupino visečih krst. Krste so dovolj daleč od ceste, da jih z lahkoto zgrešiš, ampak sva imela srečo in jih je Ana našla v prvo.

Za večerjo sva jedla odlično limonino pito. Tuš je bil spet bucket shower, ampak tokrat z vodo pogreto v čajniku. Da ni bilo preveč dolgčas, je med tuširanjem za nekaj minut zmanjkalo elektrike. Noč ni bila mirna, saj so sostanovalci v dnevni sobi žurali še pozno v noč.

Za zajtrk sva želela spet limonino pito, ampak je bilo polno, tako da sva morala drugam. Nato sva šla z jeepneyem najprej v Bontoc in potem takoj naprej v Banaue.

Peljali smo se 3,5 h po lušni dolini z veliko visečimi mostovi. Ob prihodu v Kabayan sva srečala enega od vodičev v vasi, ki je bil zaseden, tako da smo se zmenili, da se kasneje zmenimo vse. Potem sva šla v edino nastanitev v vasi. Dala sva oprat obleke (z običajnim kompliciranjem, katere obleke smejo v sušilca in katere ne smejo na vročo vodo) in so jih odlično oprali. Majice, za katere sva mislila, da ne bodo nikoli več bele, so postale spet bele. Na koncu so pa še pozabili zaračunati pranje.

Šla sva na sprehod po vasi in do jame z kupom okostij (predvsem lobanj). Do tja greš po ozkih peš-ulicah med vrtovi, sama jama je pa na vrtu ene hiše in tam z veseljem pobirajo vstopnino. Potem sva šla na kosilo na slabo juho z ribo in še slabšo juho z svinjino. Nato sva se odločila za ambiciozen plan, da greva dobri 2h stran v eno od jam z mumijami.

Na poti sta naju vodili dve srečni naključji. V lodgu sva omenila, da greva tja in so nama povedali, kje morava zaviti z glavne ceste, ker bi to verjetno zgrešila. Po 2 urah hoje po cesti sva prišla do trgovinice, kjer sva želela kupiti vodo, ker je bila pot daljša in bolj vroča od pričakovanj. Vode niso imeli, so pa imeli zmrznjeno kokakolo. Spet sva slučajno omenila, da greva gledat mumije in nama je gospa povedala, da morava v vasi reči za ključ, ker je jama zaklenjena. Tako sva dobila ključ in šla v zelo strm klanec. Do jame naj bi bilo 30 minut. Midva sva rabila 40 minut in že skoraj obrnila, ker nama je že grozil povratek v temi. Med potjo je bilo tudi več razcepov, tako da nisva bila niti prepričana, če sva na pravi poti. Vmes sva opazila, da so ob poti pogoste 20 cm dolge palčke z majhno črno vrečko na njih in sva se odločila, da so to markacije. Na koncu sva le našla jamo samo 10 minut pred vnaprej določeno uro za obvezen obrat. Nekako sva tudi odprla zarjaveli ključavnici in pogledala v majhno votlino – 3x2x1 m^3 – z lesenimi krstami. Naslednji izziv je bil si upati odpreti pokrov krste, ampak sva zmogla. Sledil je povratek z vračilom ključa in ponovnim postankom na zmrznjeni kokakoli. Nazaj sva prišla še pred temo, čeprav so bile zadnji kilometer naglavne lučke že koristne, da sva bila bolje vidna.

V lodgu naju je čakal vodič. V celi vasi so samo trije vodiči in ta je nekako samooklicani vodja. Najin prvoten plan je bil, da naslednji dan 6 h hodiva v klanec z vodičem do še ene jame z mumijami, potem pa še 1h naprej do avtobusa, od koder bi se odpeljala v Sagado. Torej 7 h z vso opremo. Drugače bi se morala peljati 3,5 h nazaj v Baguio in še 3 h do peš dostopne lokacije, kar nama mogoče niti ne bi uspelo oboje v istem dnevu. Vodič je razložil, da naju lahko on zapelje 10 km naprej, do jeepneya, ki bi naju zapeljal do busa. Poleg tega sta vmes prišli še dve Nemki, ki sta želeli iti naslednji dan do jame in dan zatem v isto smer naprej. Tako bi si lahko obakrat delili stroške in bi bila cena sprejemljivejša. Seveda sva bila s takim planom zelo zadovoljna.

Do jame je včasih vodila makedamska cesta z veliko peš bližnjicami. Sedaj že nekaj let cesto betonirajo in bodo kmalu končali, od bližnjic pa je ostala samo še ena. Je pa sedaj ideja, da vmes po cesti pripelje kakšno vozilo, ki ga poštopaš. Gor grede nam je to uspelo šele za zadnjo uro hoje, ko nas je pobral prazen tovornjak. Na vrhu smo potem eno uro čakali, da se je pojavila oseba s ključem, da smo lahko šli v jamo, za katero se je potem izkazalo, da sta dve jami. Tokrat je krste odprl vodič. V vodiču piše, da je edini korekten način obiska jam z vodičem, ker lahko drugače užališ domačine. No, nam je vodič rekel, da lahko ignoriramo napis »No photo«, ker to so si lokalci kar nekaj izmislili in da ni treba upoštevat.

Dol grede smo dobili štop za sredinske 4 ure hoje. Pobral nas je privaten jeepney, v katerem je bila skupina Filipincev iz Manile, ki so imeli počitnice, ker je vse v Manili zaprto. Lahko bi nas zapeljali do vasi, ampak smo morali izstopiti, da smo si lahko pogledali še pogrebno skalo (burial rock). Preden so mumije pokopavali v jame, so jih spravljali v luknjah izdolbenih v pogrebno skalo. Potem so se neko odločili, da jih bodo rajši v jame.
Ob prihodu v vas sva šla midva (ne pa tudi Nemki) še v muzej in se je vodič ponudil, da gre z nama in je bil kar koristen. V muzeju so imeli nekaj starega orodja iz teh krajev in kar precej tabel z razlagami okoliške zgodovine v angleščini. Potem smo šli nazaj v lodge, kjer se nama je prvič zgodilo, da je nekdo zahteval več denarja kot smo bili zmenjeni. Vodič je trdil, da bla bla bla in da je v resnici več kot smo se z drugim vodičem zmenili dan prej. Nemki sta z veseljem plačali (?!), meni pa potem tudi ni preostalo drugega, poleg tega pa nisem imel dovolj majhnih bankovcev, da bi plačal dogovorjeno.

Z vodičem (vodjo, ne tistim od ture) smo se tudi menili, da nam bo rezerviral nastanitev v Sagadi (pri nekem prijatelju, ki ima lodge), ker je velika verjetnost da bo vse polno, ker imajo v Manili počitnice. Ampak je bilo nemogoče izvedeti od njega, ali je dejansko rezerviral ali ne. Izmenično je odgovarjal, da je poklical in da vedo da pridemo, in da ne vedo ali imajo kaj prostega.

Naslednji dan smo morali vstati zgodaj zjutraj, da smo ujeli edini jeepney v dnevu. Bilo je premrzlo za biti samo v sandalih (Kabayan je precej nad morjem). Jeepney je imel na srečo še dovolj prostora za nas, čeprav sva midva z Ano »morala«¹ sedeti na strehi. Ob prihodu do avtobusnega postajališča so nam tam rekli, da še 4h ne bo busa, da lahko nas pa oni privatno zapeljejo s kombijem. Njihovim informacijam seveda nismo preveč zaupali. Malo nas je skrbelo, da bomo zgrešili bus, ker smo čakali malo stran na napačni strani ceste, ker nikjer bližje nismo mogli sedeti in kjer je avtobus Baguio – Sagada, ki smo ga lovili, znan po tem, da je razprodan. Karte prodajajo samo za tekoči dan in vsak dan nastane dolga vrsta pred odprtjem prodajalne. Po dobrih dveh urah je prišel bus s tremi prostimi sedeži, jaz pa sem sedel na zložljivem sedežu na hodniku avtobusa.

Tole je nastal daljši zapis kot sem načrtoval. Nikjer nisem razložil nič o teh mumijah – kaj, kako, kdo, kdaj… Iz različnih razlogov in enkrat v prihodnosti lahko pričakujete natančno razlago.