Filipini so bili zelo spremenljivi. Z nekaterimi stvarmi so naju močno navdušili, z drugimi močno razočarali. Ravno obratno kot Malezija, kjer je bilo vse “OK”. Imela sva tudi precej hitrejši tempo kot v Maleziji.
Navdušili so naju:

• Vulkan Pinatubo
• Mumije v Kabayanu
• Riževe terase v Banaue in okolici
• Delno pod vodo v Moalboalu
• Otok Bohol
• Nad in pod vodo na otoku Malapascua
• Poceni medkrajevni prevozi in taksiji

Razočarali pa:

• Promet v Manili
• Jezero in vulkan Taal
• Vodič pri mumijah v Kabayanu
• Delno Moalboal
• Hrana – jedla sva 2-3x dražje kot v Maleziji in slabše. Nisva uspela ugotoviti kako dobro in poceni jesti. Posledično sva pojedla tudi nekaj več ameriške hrane – burger, pica, ameriške palačinke…

Prejšnji zapis se je končal na ladji iz Bohola do mesta Cebu na otoku Cebu. Po pristanku sva šla direktno v taksi in na severno avtobusno postajo. Takoj sva se lahko vkrcala na avtobus, ki je bil spet brez klime. Kmalu zatem smo se odpeljali proti najbolj severni točki otoka. Ano je prvi dve uri vožnje močno zvijalo v trebuhu in je bila zelo hvaležna, da smo naredili postanek že pred polovico poti. Po 5 urah vožnje in samo 160 kilometrih smo prispeli do pristanišča in se vsi iz avtobusa prestavili na ladjico. V pristanišču so nas hoteli prepričati, naj vsi skupaj (bilo nas je 7) najamemo privat ladjico, ki bo odšla takoj, ampak je približno 2x dražja na osebo. Nismo se pustili prepričati in smo se odločili, da gremo na redno ladjo, ko bo le-ta šla. In šla je čez 10 minut, mi pa smo bili edini potniki. So nam jo pa 20% preveč zaračunali, kot sva ugotovila nazaj grede. Ladijski motor prižigajo na zelo zanimiv način. V podpalubje spustijo debelo vrv, in potem jo dva hitro potegneta nazaj gor. Kot prižiganje majhnega izvenkrmnega motorja, smo da je motor precej večji.

Pol ure kasneje smo prispeli do otoka. Ker je bila nepravilna višina plime (zdi se nama, da je vedno nepravilna), smo se zasidrali in izkrcali na manjši čolniček, ki nas je odpeljal do obale. Ko smo že bili na čolničku, so nas obvestili, da ga moramo doplačati in smo ga, ker itak nismo imeli izbire. To se nam je zdelo malo za lase privlečeno, ampak sva nazaj grede ugotovila, da je to normalno doplačilo.

Na obali nas je pričakalo kar dosti ljudi, ki so nas vabili v nastanitve. Midva sva se odpravila proti nastanitvi, ki sva si jo ogledala na internetu. Na otoku so edino prevozno sredstvo noge, kolesa in motorji, zato so ulice primerno ozke in težke za navigacijo. Samo ena ulica je bila betonska, ostale pa imajo za podlago bolj ali manj mehko mivko. Malo sva zgrešila optimalno pot in sva hodila po ulici ob plaži. Pogled je bil zato sicer lepši, ampak hoditi je bilo težko, ker so bili sandali polni mivke in se je stalno vdiralo. V resort sva dan prej poslala mail, ampak niso odgovorili. Odločila sva se, da bova vseeno preizkusila svojo srečo, ampak so imeli polno. Je bil pa možakar (izseljen Nemec) zelo prijazen in nama je svetoval, kam naj greva. Tako sva pristala v enem redkih resortov, ki niso ob obali, a je bilo ugodneje.

Popoldne sva se šla še kopat, vendar nisva bila preveč navdušena. Motna in umazana voda, polna ježkov z ogromnimi bodicami.

Na otok sva se prišla spočit, preden nadaljujeva v Singapur, kjer bova spet dvignila tempo. Počivanje sva izvedla tako, da sva šla naslednji dan na celodnevni izlet po otoku. Otok je velik 2,5 km x 1 km in sva ga bolj ali manj obhodila. Med potjo sva obiskala nekaj plaž, svetilnik in nekaj vasic. Pot do svetilnika so nama pokazale tri deklice, saj je sama nikoli ne bi našla. Vasice so zabavne, ker so ulice zelo ozke in jih domačini uporabljajo kot dnevne sobe. Tako da se je včasih malo nerodno sprehajati mimo. Dvakrat sva se tudi kopala. Tokrat je bila vidljivost boljša. Enkrat sem videl na tleh v dober meter globoki vodi kačo. Seveda sem jo začel snemat (glej video). Ko sem potem to povedal Ani, ni bila niti približno toliko navdušena, kot sem bil jaz. Malo bolj se spozna na kače in me je poučila, da so praktično vse morske kače strupene in da se jim moraš izogibati.

Zvečer sva šla gledat sončni zahod. Na plaži, kjer sva ga gledala, so naju napadle 3 deklice, ki so želele prodati “doma narejen” nakit. Razlagale so, kako danes nimajo šole, ker je praznik in zato prodajajo. Ko sva presenečeno vprašala, kakšen praznik je, so rekle, da je praznik, ker je šel (edini?) učitelj v Manilo. Nakit je bil pa vsaj 5x nad normalno ceno, poleg tega pa so priznale, da ga niso naredile same, ampak da ga je naredil njihov oče. Izgovorila sva se, da nimava denarja s seboj, da kupiva mogoče kdaj drugič. Pa so nama rekle, da naj greva domov po denar in prideva nazaj. Ko sva malo kasneje sedela ob drugi plaži na ne preveč dobri pici, sta dobre tri metre stran sedli dve od teh deklic in čakali, da pojeva. Ko sva plačala račun, sta naju spet napadli, da sva prej obljubila(!), da bova kaj kupila. Takrat sva le odločno rekla ne, se obrnila in odšla, deklici pa sta bili zelo nezadovoljni. Tako da sva od tu naprej vedno že takoj rekla ne in si nisva izmišljevala izgovorov.

Dan zatem je bil že zadnji dan na tem otoku. Želela bi si ostati dlje, ampak sva morala na avion. Po vožnji z ladjo in dolgi vožnji z avtobusom sva bila spet v Cebu v istem hostlu v bližini nakupovalnega središča in daleč od centra. Popoldne sva ponovno oprala obleke in šla v nakupovalno središče jest.

Zadnji dan na Filipinih sva dolgo spala in se odpravila na letališče. Iz nekega razloga, moraš na letališču plačati relativno drago letališko takso, ker le-ta iz nekega razloga ni vključena v letalsko karto, kot povsod drugje (15€/osebo, letalska je bila pa 70€). Seveda nama ni ostalo dovolj peso-tov (filipinskega denarja), tako da sva morala še menjati denar, kar je bilo ceneje kot dvig. In sva odletela iz Filipinov. V zraku sva presenečeno ugotavljala, da letimo nad severnim robom Bornea, čeprav je to precej smiselno, če pogledaš zemljevid.

Iz Moalboala sva se odpeljala z avtobusom nazaj v mesto Cebu. Na avtobusni postaji sva čakala bus. En je ustavil 50 metrov naprej in midva pograbiva nahrbtnike in hitiva na avtobus, za nama pa so se domačini drli, da je ta bus brez klime in da čez 5 min pride tak s klimo. Vseeno sva šla s tem in prišparala zanemarljivo malo. Naju pa vsaj ni zeblo kot na prejšnjem avtobusu.

V Cebu sva morala priti do pristanišča, ki je okoli 2 km stran od končne postaje najinega avtobus. Iz nekega razloga so bili vsi taksiji polni, tako da sva se odpravila peš in vmes gledala za taksiji, a nisva bila uspešna. Ob prihodu v pristanišče sva ugotovila, da najin vozni red ne velja. Namesto da sva zamudila ladjo za 5 minut, je bila naslednja čez 5 minut. Sva vprašala, če jo lahko še ujameva in so rekli, da ja. Sva kupila karte, plačala pristaniško takso, šla čez pregled kart in pregled prtljage (kot na letališču, samo da ni treba vreči škarij v smeti) in se vkrcala v teh 5? minutah. V pomoč nama je bil uslužbenec, ki naju je spravil preko vseh vrst :)

Po pristanku sva se odpravila do prenočišča. Po rahlo neprijetni izkušnji prejšnjič, sva ga tokrat, med vožnjo z ladjo, rezervirala po internetu. Odpravila sva se seveda peš (dober kilometer), in potem, ko sva odložila stvari, peš nazaj v mesto (dober kilometer nazaj).

Naslednje jutro sva šla najprej na zajtrk v pekarno (večina kupljenega peciva je bila zanič) in potem s triciklom na avtobusno postajo. Od tam pa z avtobusom do čokoladnih gričkov. Google Maps ima njihovo lokacijo narobe napisano in sva bila pozitivno presenečena, ko sva izstopila iz avtobusa zraven vhoda, namesto nekaj kilometrov stran. Sprehodila sva se na vrh enega grička in se razgledala po ostalih. Glej slike. Čokoladni grički dobijo ime po tem, da so v sušni dobi čokoladno rjave barve in oblike, ki spominja na čokolado iz kakšne bombonjere. Kar se nastanka tiče, gre pa za neko geologijo.

Od tam sva se z avtobusom odpeljala pol poti nazaj in nato z jeepneyem do zavetišča za tarsierje. Tarsierji so eni najmanjših primatov (opic) in imajo velike oči. Na Boholu imajo dve zavetišči zanje. Eno je lahko dostopno, ampak v njem slabo ravnajo z živalmi, v drugem, kamor sva šla, pa je obratno.

Zadnji dan sva vstala zelo zgodaj, da sva šla lahko na prvi trajekt, ker nama je zmanjkovalo časa na Filipinih. Slika ob 5:30, ko sva že z vso prtljago korakala proti pristanišču:

Iz mesta Cebu sva se odpravila v Moalboal, ki je znan po jatah sardin, ki plavajo blizu obale. Po manjših težavah z barantanjem za tricikel, naju je odpeljal v izbran hotel, ki pa je bil poln. Nato naju je odpeljal v “njegov” hotel, ki je bil močno predrag in nato še v enega, ki je bil odličen in za primerno ceno.

Popoldne sva šla na večerjo in na plažo. Nimava slik, ampak plaža je bila grda, kamnita in polna morske trave in drugih rastlin. Ker sva imela veliko stvari s sabo, sva šla plavat zaporedno. Prvi sem bil jaz. Naredil sem napako in šel v vodo bos. Po tleh so namreč grobe korale :(. Prvih okoli 100 metrov je voda do kolen, potem pa se strmo spusti in teh 100 metrov moraš prehoditi. Ko sem končno prišel do tega strmega dela, je bilo sonce že zelo nizko in za oblakom, tako da se je zelo malo videlo. Videl sem jato rib za pol minute, potem pa se je končala. Sledila je boleča hoja nazaj. Vmes je postalo že preveč temno in Ana ni šla plavat.

Naslednje jutro sva šla bolje opremljena (s sandali) in brez stvari (še ključ sva pustila na recepciji). Sardin nisva videla, sva pa bila navdušena nad koralami. V resnici so bile barve veliko bolj žive, kot so na slikah. Manjše težave so nama delale neke majhne meduzice, ki jih je bilo veliko in so malo žgale.

Ker nisva videla sardin (in iz drugih razlogov) sva se odločila, da tu ostaneva še eno noč. Dan sva porabila za planiranje in kupila sva karti Singapur – Pattaya in Bangkok – Dunaj. S tem sva definirala konec potovanja in sva lahko izračunala, da sva karte kupila dan pred polovico potovanja. Ponovila sva tudi plavanje popoldne in naslednje jutro, ampak sardin nisva videla, ni pa bilo več meduzic.

Slike iz GoPro so bile zelo sive. Zato sem jim malo popravil barve, v upanju, da so sedaj barve bolj realne. Zato je pisanje tega bloga tudi trajalo tako dolgo.