Kljub sicer dobremu spancu sva zgodaj zjutraj utrujena prispela v Ubon Ratchathani. Z song–thaew-om (Tajsko verzjo jeepneya) sva se odpeljala do centra in do enega guesthousa. V živo so bile cene nižje kot po internetu, tako da sva bila zadovoljna, da nisva rezervirala. Na začetku sicer ni bilo lastnice in smo se v skromni angleščini menili z nekim stalnim tajskim gostom, potem pa je prišla in sva le dobila sobo. Najprej sva šla spat za dobro uro in se zbudila popolnoma premočena, ker se je vmes soba segrela kot šotor na soncu.

Potem sva šla raziskovati mesto, ki ima res na vsakem vogalu tempelj. Nekaj sva si jih ogledala, potem pa še glavni park, v katerem so imeli neko prireditev “Bike for Dad”. Šlo je za kup lokalnih kolesarskih (rekreativnih) dirk za kralja (= dad).

Zvečer sva šla na nočni market. To izgleda tako, da zaprejo nekaj ulic v centru in postavijo kupe stojnic. Od rabljenih oblek do ovitkov za telefone, raznorazne hrane… Najprej sva mislila, da je to nekaj v povezavi z kolesarsko prireditvijo, ampak ni bilo. Tako je vsak dan.

Bilo nama je všeč in odločila sva se, da ostaneva še en dan preden nadaljujeva pot. Za zajtrk sva (vsako jutro) jedla waflje in sadje – mango in/ali ananas – iz tržnice čez cesto. Lastnica guesthousa naju je zaskrbljeno vprašala, če sva slučajno vegetarijanca.

Naslednji dan sva si sposodila kolesi in ogledala še dva bolj oddaljena templja. Pot do prvega je bila precej daljša kot na zemljevidu, ker del najkrajše poti poteka ob letališču in je zaprto območje za ne-domačine. Tempelj je v obliki ladje, zraven pa gradijo še enega, ki je ponovno v obliki ladje in postavljen na jezero. Med potjo do naslednjega templja sva slučajno našla nedeljski trg. Šla sva se sprehodit in na kosilo. Na prvem štantu s hrano niso znali angleško, tako da sva jedla pri sosednjem, kjer so znali. Drugi tempelj je v stilu (zlatih) piramid. Precej bolj kot piramida naju je navdušil pogled na menihe, ki so se slikali s smartphonom. Šlo je za menihe, ki niso iz tega templja in so v bistvu turisti. En menih se nama je tudi približal in nama podaril majhen kamen z izrezljano podobico (ekvivalent slike podobice pri nas), potem pa hitro pobegnil, ker mu je bilo še malo bolj nerodno kot nama.

Zadnje jutro v Pattayi sva se z kombijem odpeljala v Bangkok. Tam sva šla s podzemno in nadzemno železnico do glavne železniške postaje. Na vseh vhodih so nama pregledali nahrbtnike. Žal nimajo rentgena, kot na letališčih, ampak moraš odpreti nahrbtnik in ga pregledajo. Če imaš samo manjši nahrbtnik ali torbico to nekako deluje, ko pa prideva mimo dva popotnika z velikima nahrbtnikoma, se zadeva malo zakomplicira. Na železniški postaji sva kupila karti za nočni vlak na (severo)vzhod Tajske v Ubon Ratchathani. Ker sva lahko na postaji pustila prtljago, sva si popoldne ogledala bližnji Chinatown.

Začela sva z ogledom 5,5 tonskega kipa Bude. Ker so turisti za ogled le-tega plačali/donirali dovolj denarja so okrog njega zgradili velik marmornat tempelj. Sledila sva trumam turistov in si ogledala kip.

Potem sva se sprehajala po nakupovalnih ulicah Chinatowna. Kupila nisva nič, ker itak prideva sem še enkrat, tik pred koncem potovanja (in ker sva ravno poslala domov paket in nisva nameravala še enega). Je pa res, da sva s tem zamudila priložnost nakupiti božične okraske in podobno, ker jih verjetno ne bodo več prodajali januarja.

V zadnjem templju, ki sva si ga ogledala so imeli neko prireditev. Veliko menihov je pelo/molilo, opazovali pa so jih ljudje, ki so sedeli za mizami v bližini. Kot v kakšnih televizijskih oddajah v živo, kjer so pred odrom ljudje za mizami.

Zvečer sva šla na vlak. Udoben je bil približno toliko kot evropski spalniki, s to razliko, da so nam oni naredili posteljo in nisi potreboval svoje posteljnine (nisem prepričan, če jo v Evropi rabiš). Imel pa je eno napako. Zavesa pri moji postelji ni segala do stropa in mi je preko zavese v glavo svetila luč iz hodnika.

Pattaya je obmorsko mesto na Tajskem, okrog 100 km jugovzhodno od Bangkoka. Zaradi te bližine je zelo popularno pri turistih, predvsem pri organiziranih turističnih skupinah. Temu primerne so tudi cene.

Midva sva v Pattayo priletela iz Singapurja, ker je bil to najcenejši let v Indokino. Po nekem naključju sva našla ta let, ker pred tem sploh nisva vedela, da obstaja to letališče. V resnici je to neko manjše in napol vojaško (bivše vojaško) letališče. Avion je bil 3/4 prazen, kljub temu, da je bil nizkocenovnik. Letališka stavba pa zelo majhna – 2 vrsti za pregled potnih listov, majhen prostor za kup prtljage in je že konec. Na srečo so kljub pozni uri (10:30 zvečer) prodajali tudi lokalne SIM kartice in prevoz do mesta. Dodatno srečo sva imela, da sva v Singapurju preostale singapurske dolarje zamenjala v tajske bahte, ker drugače bi imela težave priti do denarja. Takoj po prihodu iz letališke stavbe sta naju z leve in desne glasno napadli dve skupini, ki sta ponujali prevoz do mesta. Na random sva šla k desnim, ampak so itak imeli oboji isto ceno. Zdi se nama, da smo se celo peljali z istim kombijem. Po 10 minutah vožnje se je voznik odločil, da on v resnici ne vem kam nas mora peljati, kljub temu, da smo vsi njemu in ostalim organizatorjem prevoza že večkrat povedal in pokazali kam gremo. Tako smo mu na semaforjih ponovno na telefonih kazali kam želimo. Midva sva bila prva na vrsti, ker sva imela hotel v sosednjem mestu od Pattaye v upanju, da bo manj turistično. Našli smo brez težav.

V hotelu so nama najprej dali sobo s pogledom na morje (beri: s pogledom na kup električnih žic na strehi. Za žicami je bila potem cesta, za cesto drevo in šele potem morje). Ko sva se že razpakirala in se je Ana tudi že stuširala, je receptorka ugotovila, da sva v resnici rezervirala in plačala sobo brez razgleda, tako da sva se morala preseliti čez hodnik. V prvi sobi sva pod blazino pozabila Anino torbico za okrog vratu z dokumenti in denarjem. Na srečo sva to še pred spanjem ugotovila in jo dobila nazaj.

Naslednje 3 dni sva ležala v hotelski sobi in redko zbrala energijo za odhod iz sobe. Delala sva plan za naprej in se trudila pisati blog za nazaj. Internet je bil ful hiter. Soba je bila kul razen, da sva zamašila WC in potem uporabljala tistega za goste restavracije v pritličju. Eno popoldne smo bili tudi brez vode v celem hotelu.

Med odhodi iz hotela sva uspela kupiti nov repelent za komarje in antimalarike ter poslati še en paket domov. Tokrat sva dobila celo sledilno številko, da sva lahko spremljala njegovo lokacijo. Prejšni paket še ni prišel domov, pa sva ga poslala skoraj mesec dni pred tem.¹ Kopat sva s šla samo enkrat. Voda je bila resda samo čez cesto, ampak je bila mivkasta plaža, mlakužasto topla in umazano motna voda.

Kljub temu da sva letela 20° na zahod sva ostala v istem časovnem pasu. Pred pristankom sva (predvsem jaz, ker sem sedel ob oknu) uživala v pogledu na veliko ladij na morju. Pristali smo na letališču, ki ga pogosto izglasujejo za najboljše letališče na svetu (RTV SLO, World Airport Awards, CNN). Uživanje na letališču sva pustila za odhod in se s podzemno (ki je del poti nad zemljo) odpeljala do hostla. Spala sva na skupnih ležiščih, ampak sva imela zakonsko posteljo. Slikat se nisem spomnil, zato prilagam iz interneta ukradene slike. Hostel je bil ful fancy. Do vsega je bil dostop samo s kartico (tudi kopalnice, kar ni bilo najbolj praktično), hiter internet, veliko skupnih prostorov, zajtrk (toast). In sploh ni bilo toliko drago, kot naju je skrbelo da bo, 24 € za oba na noč.

Zvečer sva šla jest v bližnjo restavracijo in sva bila navdušena. Kljub temu, da sva v Singapurju je bilo ceneje kot na Filipinih in spet enkrat dober fried rice. Preostanek dneva sva počivala in se odločala kam naslednji dan. Glavni problem je bil, da ima Singapur odličen “botanični” vrt, odličen živalski vrt, odličen rečni safari (beri drugi živalski vrt), odličen nočni safari (beri tretji živalski vrt) in odličen živalski vrt ptičev, Chinatown, Little India, tisoče templjev, veliko parkov z rastlinami, zabaviščnih parkov… midva sva imela pa samo dobre 3 dni.

DAN 1

In sestavila sva hud plan za naslednji dan. Dopoldne sva si ogledala Gardens by the Bay, ki so recimo da botanični vrt. Imajo več tematskih kotičkov med katerimi je najbolj znan “drevored” superdreves. Superdrevesa so umetne konstrukcije v “obliki dreves”, polne lučk, ki svetijo ponoči, po konstrukciji pa plezajo raznorazne rastline. Glej slike tu in video naslednjega dne.

Potem sva se s podzemno in busom odpeljala do živalskega vrta. Vmes sva šla jest v nek ekvivalent McDonaldsa in tam pozabila kapi s šildom. V živalskem vrtu sva se trudila čim manj slikati in je precej OK uspelo. Živalski vrt naj bi bil zelo prijazen do živali in z čim bolj nevidnimi ograjami, ampak se nama ni zdel tako ekstremno dober, kot so ga opisovali. Vseeno je bilo 5 ur v njem skoraj premalo, ker imajo veliko hranjenj živali razporejenih čez cel dan in sva tako marsikaj zamudila. Nazaj grede sva se ustavila v ekvivalentu McDonaldsa in vprašala za najini kapi. Delali so se, da o kapah nič ne vedo, midva pa tega nisva razumela in sva mislila, da se preprosto ne razumemo in sva ponavljala, da sva tu pozabila kapi. Ko sva četrtič razložila vse, so se čudežno spomnili, da so kapi našli in ju imajo shranjene pod pultom.

DAN 2

Drugi dan sva si ogledala četrti Little India in Chinatown. V obeh je veliko templjev in sva jih imela že dovolj, tako da jih nisva nič slikala. V Chintownu sva tudi precej nakupovala. Potem sva se odpravila pogledat eno maketo mesta in cele države, pa na en hribček na katerem je trdnjava in bivši svetilnik.

Popoldne sva počivala, zvečer pa sva se ponovno odpravila v Gardens by the Bay, da sva jih videla še ponoči. Vzdušje je bilo precej božično z veliko ljudmi, stojnicami in božičnimi pesmimi vsepovsod.

Dolg video, ni treba da pogledate celega:

Dan 3

Tretji dan sva se najprej sprehodila po eni veliki nakupovalni ulici polni velikih trgovin (v katerih so bile v glavnem obleke). Ker midva nisva preveč za shopping, sva s tem precej hitro opravila in šla do ene obmorske trdnjave nad mini klifi. Tam so naju ujele plohe in nevihte in sva trikrat vedrila. Ko ni deževalo, sva imela pogled na morje polno ladij. Ta park je bil tudi najjužnejša točka potovanja (in najinih življenj do sedaj) z N 1°16′ geografske širine.

Med potjo domov sva se ustavila še v Chinatownu, da sva ga videla še ponoči in nadaljevala z nakupovanjem.

DAN 4

In tako je prišel zadnji dan. Šla sva v še dva bližnja templja, na kosilo v nabito poln food court (hala s polno stojnicami hrane in mizami), spet v mesto snemat timelapse in do proge formule 1. Spet naju je dvakrat ujel dež. Prvič sva prevedrila, drugič pa sva bila precej mokra. Potem sva se nekaj ur? sušila in počivala v skupnih prostorih v hostlu in odpravila na letališče.

Da je letališče številka 1 na svetu sem že omenil. Zato sva se tja odpravila že zelo zgodaj. Check–in-ala sva se že 3 ure pred letom. Potem sva uživala na brezplačnem wifi, na brezplačnih igralnih konzolah, ob umetniških instalacijah, v botaničnih parkcih in pri vožnji z vlakcem med terminali. Trgovine niso toliko dražje kot na ostaih letališčih, znamke in poštni nabiralniki so lahko dostopni in tako naprej.

Tako se je zaključil najin postanek v Singapurju.