Vožnja v Pakse je bila ena najbolj tretje-svetovnih na potovanju. Sedela sva na razpadajočih sedežih v pred-predzadnji vrsti. Nekaj postaj po začetku se je na 9 sedežev za nama usedla velika družina z vsaj 20 člani, vsi podpovprečno čisti tudi po laoških standardih. Otroci so ležali po tleh in se plazili pod sedeži in podobno.

Poleg tega imajo neko foro, da te iz avtobusa odložijo kar nekje sredi mesta, namesto na avtobusni postaji, da je težje dobiti tuk-tuk po normalni ceni, ker se pelješ z edinim, ki te tam pričakuje. Z najinim voznikom tuk-tuka sva se zmenila, da naju pelje do turističnih informacij, pa naju je odpeljal do turistične agencije, kjer pa sva začuda izvedela vse potrebne informacije, pa še na wc sva lahko šla. Ko sva spraševala o trekingih, je agent takoj povedal, da verjetno ne bova zadovoljna z nobeno ponudbo (predvsem ceno), kar je bilo res, ampak nama je vseeno prijazno razložil vse opcije. Tako sva se odločila da ne greva na treking in sva šla v guesthouse.

Zjutraj je bilo kar hladno – manj kot 15 °C, kar je že hladno za sandale. Odpravila sva se v Tad Lo.

Na avtobusu za čez mejo so bili večinoma domačini in samo 3 skupinice turistov. Najprej smo med vožnjo zamenjali stran vožnje na cesti in nato prispeli do meje. Domačini so šli samo čez mejo, turisti pa smo morali izpolniti prijavnico za vizo. Na srečo nas je avtobus na drugi strani meje počakal. Ano je en taksist poskušal prepričati, da je avtobus že odpeljal, a mu nisva verjela, saj je poleg naju stal gospod z avtobusa, ki je pobiral karte.

Iz avtobusne postaje sva se odpeljala do guesthousa. Po krajšem počitku sva šla do turističnih informacij in na kosilo. Čas ni bil pravi za kosilo, tako da so bile vse lokalne restavracije zaprte in sva pristala v neki turistični. Na turističnih informacijah sva se odločila, da noben treking ni primeren za naju in dobila idejo za samostojno kolesarsko turo. Ogledala sva si še muzej dinozavrov, ki so jih izkopali v bližini. Meni se je zdel nezanimiv in predrag. Ani je bil všeč.

Zvečer sva se ponovno odpravila v center. Tokrat je bilo bolj živo kot popoldne. Na glavnem trgu so bile mize in stoli okoliških restavracij in nekaj drugih stojnic s hrano.

Naslednje jutro sva si izposodila kolesa v izposojevalnici koles, ki je hkrati tudi popoldnaska šola angleščine in jutranja restavracija z angleškim zajtrkom. Po stranskih cestah sva se odpeljala na izlet. Zgodba izleta je v fotkah.

Potem sva šla na kosilo, ki ga nisva niti približno pojedla, ker sta bili obe naročeni jedi tako močno pekoči. To vseeno ni pripomoglo k temu, da bi se naučila, kako se v Laoščini pove, da ne želiš pekoče hrane. Po kosilu sva šla še do enega modernega templja, kjer je bil en prijazen domačin. Vprašala sva ga, kje je pot do nekih ruševin, pa je rekel, da je težko najti, ampak da nama lahko pokaže, samo da mora najprej odpeljati nečakinjo, ki jo je čuval, domov. Sva ga počakala in smo šli, midva s kolesi, on pa z motorjem. Na nekem polju ob cesti smo pustili vozila in se naprej odpravili peš. Ruševine so bile res neimpresivne, je bil pa vodič kul in je veliko povedal. Kadar je veliko gostov je tudi dejanski vodič za turistično agencijo, tako da se spozna. Ko sva ga vprašala, koliko denarja želi, je rekel, da pravi Laočan nikoli ne zahteva denarja (oz. nekaj v tem stilu). Napitnino je vseeno dobil.

Med potjo nazaj po mivki/pesku mi je padla veriga s kolesa (brez prestav) in se zataknila. S pomočjo orodja bližnjih domačinov smo rešili situacijo. Prekolesarila sva 52 km.

Zvečer sva šla ponovno na večerjo na glavni trg. Naslednje jutro sva se z avtobusom odpeljala na jug v Pakse.

Ko sva načrtovala prvi postanek na Tajskem, sva bila prepričana, da bova imela štiri dni poležavanja na plaži (v resnici spanja v sobi) v Pattayi, pol dneva v Bangkoku in noč na vlaku dovolj časa, da dobiva grob občutek o Tajski, potem pa hitro naprej v Laos. Kot ste morda opazili iz najinih prejšnjih prispevkov temu ni bilo tako. V Pattayi za res nisva zdržala več kot pol tedna, a sva postanek v Ubon Ratchathani z veseljem podaljšala in se celo odločila za pot do Mukdahana. Torej, kaj naju je prepričalo?

• Dobra hrana (kadar ni fancy turistična hrana).
• Templji.
• Dobro in lahko dostopno sadje. Povsod lahko kupiš poceni narezano sadje (ananas, mango, kokos, jagode, durian, jackfruit, papaja, melona…).
• Manj turistično, kot sva pričakovala. Pattaya in Bangkok sta bila seveda ful turistična, Ubon in Mukdahan pa popolnoma prazna. Tam sva srečala okoli 1 par/skupinico tujih turistov na dan.

Ni pa nama bilo všeč:

• Pattaya.
• Čudne črke :)

Namesto da bi šla iz Ubona čez mejo v Laos, sva se odpeljala 2 uri na sever v mesto Mukdahan, ki je tudi ob meji z Laosom. Da razložim zakaj, moram najprej razložiti dolgoročnejši plan. Iz Tajske sva nameravala na vzhod v Laos, iz Laosa na jug v Kambodžo in prek Kambodže nazaj na zahod na Tajsko. Kratkoročno pa sva si zaželela iti v mesto Savannakhet v Laosu, dve uri severno od Ubona. Da ne bi šla 2x po isti poti, sva se odločila, da greva gor po Tajski strani, tam prečkava mejo in nazaj na jug po Laoški strani.

V Ubonu na avtobusni postaji nama je neka gospa pomagala kupiti karte za avtobus. Najprej naju je usmerila do pravega okenca, potem pa se je spomnila, da je (malenkost) ceneje, če kupiva karto pri avtobusu, ki je bil že na postaji.

Ker mi je že potekel mobilni internet in ga nisem uspel ponovno aktivirati¹ sva bila brez zemljevida. V Mukdahanu je song-thaew slučajno peljal ravno mimo hotela, ki sva si ga izbrala v Lonely Planetu. V hotelu sva spala najceneje do sedaj na potovanju – dobrih 5 € za oba. Soba je bila kljub temu OK, čeprav ne najbolj čista. Na začetku sva imela v njej nekaj komarjev, ampak sva našpricala sobo, pustila odprta vrata in prižgan ventilator in se jih tako znebila. Na hodniku, ki je služil tudi kot kopalnica, je bilo nad omivalnikom rahlo strašljivo ogledlo, ki je bilo malce zamegljeno in je poudarjalo zelene tone — kot v kakšni grozljivki (nimam nobene slike).

Popoldne sva se odpravila na sprehod po mestu. Ker nisva našla nobene poceni restavracije, sva šla v eno malo dražjo, ki jo hvalijo v Lonely Planetu. Bila je še dražja kot sva pričakovala in ni bila dobra. Zvečer sva šla na nočni market, ki deluje na isti način kot v Ubonu, samo da je tu malo manjši. Tu sva prvič videla pečene kobilice in podobno.

Naslednji dan sva začela zelo zgodaj – kakšno uro pred sončnim vzhodom. Pri receptorju, ki ni znal angleško sva podaljšala spanje za še eno noč in se odpravila. Najprej sva v 7-eleven, ki dela 24/7, kupila zajtrk, potem pa poiskala tricikel, ki naju bi odpeljal do enega templja na hribu. Glavna atrakcija templja je 84 meterski kip Bude, ki ga gradijo na vrhu hriba. Najprej nama je voznik povedal, da naju lahko odpelje samo do vznožja, potem smo zbarantali za ceno in šli. Na vznožju se ni ustavil in je peljal gor v hrib. Dva ovinka kasneje, pa motor, zaradi teže prikolice in 2 potnikov, ni več zmogel in sva razumela, zakaj naju ne more odpeljati na hrib. Tako sva nadaljevala peš in vseeno ujela sončni vzhod nad Laosom in reko Mekong.

O menihih in hranjenju menihov

Budistični menihi gredo vsako jutro okrog sončnega vzhoda na sprehod po mestu z enim velikim loncem. Po ulicah hodijo v skupinah po nekaj ljudi in sprejemajo donacije hrane od domačinov. O tem sva se podrobno poučila že v Ubonu od lastnice guesthousa. Pomembno je predvsem, da se ženska, če daruje oziroma kar v splošnem, ne dotakne meniha ali njegovega lonca.²

Pri tem templju, kjer je sedaj zgodba, je vse skupaj zgledalo precej žalostno. Tempelj je kar precej oddaljen od mesta, tako da menihe vsako jutro na pickup truck-ih razvozijo na različne dele mesta.

Nazaj na zgodbo

Potem sva šla peš dol do glavne ceste iz mesta. Tam sva čakala song-thaew, da bi se z njim odpeljala do narodnega parka z dobro geologijo. Ko je prišel song-thaew³, sva povedala kam želiva, ampak naju niso razumeli. Vseeno sva se usedla zadaj in upala, da bova pravočasno opazila odcep. Smo se odpeljali in čez nekaj 100 metrov ustavili. Nato je prišla sovoznica nazaj k nama še enkrat vprašat kam greva in se še vedno nismo razumeli. Mene je poslala na sovoznikov sedež, ona pa je sedla zadaj in smo se odpeljali naprej. Medtem je Ana na telefonu izbrskala vodiča, kjer je napisano ime parka in ga pokazala sovoznici. Najprej je imela težave z latinico, tako da je razumela šele, ko si je izgovorila ime. Tedaj se je fuuul zadrla, da jo je voznik razumel in potem smo vedeli kam gremo.

O parku pa največ povedo slike.

Po ogledu parka sva šla v hotel počivat, zvečer pa spet na nočni market. Po 13 dneh sem se obril (prejšnjič je bilo še na Filipinih), kar je bil rekord potovanja. Načeloma sem se obril pred vsako mejo ali letalom, ampak sem na izhodu iz Singapurja spustil.

Naslednje jutro sva se končno dovolj potrudila, da sva dobila znamke, da sva lahko poslala kartice kupljene na Filipinih. (Tiste iz Singapurja sva poslala iz Singapurja, te so pa še ostale z nama.) Nato sva šla na avtobusno postajo in na avtobus za čez mejo.