Prišel je božič. Želela sva nekam, kjer je bolj “umirjeno”, torej da je primerno za početi nič, da sva na miru, da je lažje najti zanesljiv internet za skypeanje domov. Že na začetku Laosa sva izbrala 4 tisoč otokov in zato sva pretekli teden malo hitela, da nama je uspelo priti pred božičem.

Štiri tisoč otokov je otočje na jugu Laosa tik pred mejo s Kambodžo v reki Mekong. Otokov in otočkov je res veliko, njihovo število se pa hitro spreminja glede na višino gladine vode in erozijo. Midva sva šla na Don Det, ki je z mostom povezan z Don Khon (naslednjim otokom). Med otoki, predvsem okoli Don Khona, so brzice, tako da reka tu mimo ni plovna. Zato so leta 1893 zgradili 7 km dolgo železniško progo, ki gre čez ta dva otoka. Obratovala je do druge svetovne vojne, danes pa po delih trase poteka cesta. Na teh dveh otokih sicer ni avtomobilov, tako da je cesta samo za motorje, kolesa, pešce in živali.

Poleg ostankov železnice in brzic, greš lahko na izlet z čolnom gledat Irrawaddy delfine, ki so jih kot lokalno zanimivost (“samo tukaj jih lahko vidiš”) prodajali že v Maleziji. Zanimivo je, da si jih tam lahko gledal v morju, tukaj pa na reki. Midva sva jih šla gledat. Bilo je precej dolgočasno, ker so bili vsi delfini precej daleč od čolna, ampak tudi prijetno umirjeno, ker smo sedeli na čolnu z ugasnjenim motorjem in v tišini čakali, da slišimo delfina. Na poti nazaj na otok smo se ustavili pri dveh ribičih, ki sta stala na eni skali (otočku) in na palico lovila ribe. Ponosno sta pokazala sta ulov – veliko ribo. Po vrnitvi je voznik razlagal “celi vasi”, kaj sta ribiča ujela, jaz sem jim pa na fotoaparatu pokazal sliko. Na moje začudenje zraven ni bilo videa, za katerega sem prepričan da sem ga posnel, na katerem se je riba premetavala po čolnu. Še vedno ne vem kam je šel.

Poleg tega so na otokih popularne vodne aktivnosti, ki naju niso čisto nič mikale zaradi (ne)čistosti vode.

Drugače so otoki zelo popularna turistična destinacija. Nekako nama je uspelo dobiti umirjen guesthouse, kjer sva bila skoraj edina gosta. Vse ostale nastanitve so bile (skoraj) polno zasedene.

Najprej trije videi – vodni bivol, ko da glavo pod vodo, lovljenje rib in delfini. Pod njimi so pa še slike.

Od Champasaka do Kiet Ngong-a, kamor sva šla, je samo 20 km zračne razdalje, ampak pot traja kar nekaj časa. Najprej smo se peljali 5 minut z avtom, potem smo se vkrcali na čoln in peljali čez reko. Tam smo počakali kombi, ki nas je odpeljal na jug. Midva sva izstopila po nekaj kilometrih, ostali so se pa peljali še naprej do 4000 otokov. Po zagotovilih tistega, ki nama je prodal karto do tu, naj bi bili tukaj tuk–tuk-i, ki bi naju odpeljali naprej. A jih ni bilo. Malo sva razmišljala, ugotovila da so javni prevozi (song–thaew) zelo redki in se odločila za štop. Prišel je en pickup, dvignil sem palec, ustavil nama je in sva se peljala do naslednjega križišča. Ker je cesta makedamska, sva bila (vključno z nahrbtniki) polna prahu. Od tam sta samo še 2 km in sva nadaljevala peš. Vmes je prišel še en kombi, ki sva ga tudi poštopala in se odpeljala do vasi.

V vasi sva se zmenila za termin jahanja slona in šla v guesthouse. Kasneje sva ugotovila, da v vasi nudijo tudi dobre homestaye in homecooke. Torej da greš k neki družini namesto v guesthouse in ti tam tudi kuhajo. Vas je sicer precej zanimivo družbeno urejena. Vse svari počnejo skupaj, da si niso konkurenca. Torej skupaj nudijo homestaye, jahanja slonov in ostale aktivnosti ter rotirajo trenutnega ponudnika, da imajo vsi enako dela. Poleg tega se vsak dan tudi menja ekipa v “sprejemni pisarni”, kar žal zraven prinese zelo slabo raven angleščine.

Jahat slonico je bilo ful fajn. Šli smo do nekih ruševin, razjahali, pogledali ruševine in šli nazaj. Načeloma greš na in iz slona preko ploščadi v višini slona. Ker je bila enkrat “gneča” na ploščadi, pa naju je vodič spravil gor kar direkt. To zgleda tako, da on slonici ukaže naj nastavi koleno, ti stopiš na koleno in se z roko potegneš za ovratnico. Slike so spodaj, kakšen video pa pride nekoč – po izkušnjah sodeč ne kmalu.

Naslednje jutro sva bila že ob 6ih pripravljena, ker gre edini prevoz med 6:00 in 8:00. Šli smo šele ob 8ih.

V Champasaku so naju odložili pred nekim guesthousom, v katerega nisva šla samo zato, ker so se preveč ponujali. Šla sva v enega drugega 100 m stran, kjer sva si privoščila dražjo sobo (11$/noč) za udobnejšo regeneracijo. Tako sva imela dobro posteljo, topel tuš in klimo, ki je sicer nisva rabila. Tuš in WC sta imela delno zatemnjeno stekleno steno, tako da se je videlo notri. Slikat se žal nisem spomnil, tako da prilagam ukradeno sliko in pa najino sliko kupa mravelj na steni. Neoptimalno pa je bilo, da wi-fi ni deloval in da, za razliko od večine drugih guesthousov, niso posojali koles.

Naslednji dan sva si ogledala en večji tempelj iz časa Khmerskega imperija, torej iz iste “skupine” kot templji Angkorja v Siem Reapu. Odprli naj bi ga ob 6ih zjutraj, zato sva si kolesa sposodila že prejšnji dan. Kot sem že omenil, najin guesthouse ni posojal koles, zato sva si jih sposodila pri sosedih. Zraven nisva dobila ključavnic in izposojevalec nama je zagotovil, da tu koles ne kradejo in jih ni potrebno zaklepati. Tako sva se potem ob 5ih zjutraj v trdi temi odpravila na 11 km dolgo pot. Pri templju naju je pričakal znak, da ga odprejo šele ob 8ih. Razočarana sva se odločila, da se odpeljeva 2 km naprej, do nekega manjšega templja, ki je mogoče brez ograje. In sva prišla do ograje – glej sliko.

Kot vidite ima ograja lestev čez ograjo. Na notranji strani ograje je tudi obljudena hiša, tako da si najprej nisva upala čez. Po zajtrku – prazna stara štručka, ker moj želodec še ni 100% OK – sva si upala čez ograjo in do templja, kasneje pa sta se nama pridružila še dva Nemca, ki sta bila prav tako prezgodnja za glavni tempelj.

Počasi sva se prestavila do glavnega templja, kjer sva z žabico, ki jo nosiva že iz Ljubljane, zaklenila kolesi. Neprijetno naju je presenetila še precej višja cena, kot sva jo pričakovala. Od vhoda do tam, kjer se tempelj zares začne, je še dober kilometer ceste skozi “vrt” in mimo umetnih jezer – rezervoarjev za vodo. Ta kilometer te prepeljejo z vozilom za golf.

Ko smo se približali templju sva zagledala gnečo. Kasneje se je izkazalo, da ni prišlo nekaj avtobusov turistov, ampak da je to kup domačinov, ki so kasneje čistili okolico templja. Tempelj je sestavljen v nivojih (terasah), ki so povezane s strmimi razpadajočimi kamnitimi stopnicami. Na vsakem nivoju je nekaj stavb, ki so v ruševinah ali pa (delno) obnovljene. Poleg stavb je tudi nekaj kipov in podobnih ostankov, večino takih artefaktov pa je v muzeju pri vhodu, ki sva si ga tudi na hitro ogledala.

Po ogledu templja sva bila že precej lačna, vendar sva jedla kosilo šele v najini vasici. Potem sva nadoknadila spanec in se popoldne odpravila naokrog po vasi. Videla sva en zelo neimpresiven modern tempelj.

V trgovinici sva se zapletla v pogovor z zelo prijaznim prodajalcem. Seveda nama je prodal karto za ladjo in avtobus za naslednji dan. Manjši problem je bil, da nama je zmanjkovalo denarja, ker sva prejšnji dan v Pakse tako hitro zamenjala avtobus, da nisva uspela dvigniti denarja. Na srečo je eden od dveh bankomatov v vasi deloval. Sta pa bila oba zanimiva. Oba sta bila ob cesti v kiosku, ki se ni držal nobene druge stavbe – glej sliko.

Do Tad Lo-ja prideš z avtobusom in kratko vožnjo s kombi-taksijem. Niti ne veva kako velika je vas, ker so vsi guesthousi, ki služijo tudi kot gostilne na eni ulici na koncu vasi in je to edini del, ki sva ga videla. Najprej sva šla na turistične informacije, ker še nisva obupala nad kakšnim trekingom. Tja je za nama prihitel možakar, ki je rekel, da pride informator šele popoldne. Tako sva šla v sosednji guesthouse, kjer sva bila poleg stalnih gostov edina gosta. Stalni gostje so tisti, ki so tam že mesece. Tu sva spala najceneje na potovanju, oba skupaj za slabe 4 €.

Popoldne sva šla na sprehod do drugega od 3 slapov na reki. Tam sva se obrnila zaradi neprimerne obutve (sandali) in ker je pot zavila ali v sosednjo vas ali pa na polja od vasi.

Na turističnih informacijah se ponovno nisva odločila za noben treking.

Jutro je bilo še hladnejše kot prejšnje, ker je Tad Lo na planoti. Postelja je bila približno toliko tanka kot tanka blazina v šotoru, tako da je vse spominjalo na taborjenje.

Bolje opremljena kot prejšnji dan sva se odpravila do tretjega slapu. Vsi ostali turisti to pot opravijo na okoli z motorjem, midva pa sva šla peš (hoje je okoli 6 km v eno smer). V naslednji vasi sva vprašala za pot in naju je en možakar na vsak način želel voditi. Pri tem je sam s sabo barantal za ceno, ker midva nisva bila zainteresirana. Nekako smo se zmenil za približno smer, po kateri morava ven iz vasi, ampak sva se itak zgubila na drugem polju. Pa je prišel za nama in spet ponujal vodenje. Za manjše plačilo nama je ponovno povedal smer, v kateri naj nadaljujeva, in naju pustil pri miru. Naslednjič sva se izgubila nekaj kasneje, a dovolj daleč, da ni več prišel za nama. Tako sva malo po občutku, malo po GPSu, tavala po poljih in iskala poti in nekako našla do naslednje vasi, kjer je naslednji slap.

Tam so otroci fehtali za sladkarije in se ponujali za vodenje. Ko si jih zavrnil so hodili za teboj dokler se nisi izgubil. Prej ali slej si se, ker si moral čez polja in gredice z slepimi potmi, na koncu pa še čez polje balvanov ob rečni strugi. Na srečo je bilo še nekaj drugih parov turistov in sva se otrok uspela znebiti. Med malico pod slapom se nama je pridružil nek kuža, ki naju je spremljal do odhoda iz vasi in je obvladal skakanje med balvani. Ko sva pojedla nekaj piškotov, sva se opravila na vrh slapu, od koder je lep razgled na okoliško ravnico. Tam me je začel boleti trebuh, ampak sem misli, da je to zaradi lakote.

Na poti nazaj sva veliko bolje sledila poti med vasema dokler nisva popolnoma zatavala. V iskanju poti sva hodila tudi skozi 2+ metra visoko žitarico¹, ampak kmalu našla (drugo) pot. Po prihodu nazaj v guesthouse sva si malo odpočila. Želela sva nadaljevati s potjo nazaj v Pakse, da bi lahko naslednje jutro nadaljevala v Champasak. Po najinih informacijah so prevozi Pakse – Champasak samo dopoldne. Moj želodec se ni strinjal s planom, kajti stanje se je hitro slabšalo do bruhanja. Tako sva tu ostala še eno noč. Naslednjih 8 ur sem nemirno prespal. Zbujal sem se na 30-60 minut in vsakič malo popil. Če sem spil več kot pol požirka sem vse takoj zbruhal. Sredi noči sem mi je stanje začelo hitro boljšati, tako da sem proti jutru tudi že jedel star kruh, pil rehidracijski prašek in jedel tablete za uravnavanje prebave. Čez dan sem že brez težav preživel dve dvourni vožnji z avtobusom.²

Najprej so naju na motorju odpeljali 5 min stan po vasi do glavne ceste. Tam sva počakala avtobus in se odpeljala nazaj v Pakse. Imeli so neko foro, da smo se pred mestom ustavili na obcestni avtobusni postaji, potem je na avtobus prišel možakar, ki je trdil, da je to končna postaja in da te bo on sedaj odpeljal s tuk–tuk-om naprej. To foro smo ponovili vsaj petkrat. Kljub njihovem prigovarjanju sva se seveda z avtobusom pripeljala na končno postajo v mestu. Po preventivnem obisku WCja sva se s tuk–tuk-om odpeljala na drugo avtobusno postajo. V Pakse imajo namreč vsaj 3 glavne postaje, tako da je prestopanje oteženo. Med vožnjo s tuk–tukom se je veliko dogajalo. Najprej smo šli tankat, potem pa smo še pobrali enega meniha in ga peljali del poti. Na srečo je bus, oziroma song–thaew peljal v Champasak tudi popoldne, tako da nama ni bilo potrebno prespati v Pakse.