Prejšnji zapis se je končal z dvourno vožnjo v Manili. Sledilo je 1,5 km hoje do naslednjega avtobusa¹. Vmes sva šla jest in znočilo se je. Sledila je 2 h vožnja do roba Manile in še 2 h naprej. Potem pa še 45 minut s triciklom do guesthousa. Če ne bi bila že po mailu zmenjena, da prideva, bi verjetno prenočila v Manili in prišla naslednji dan.

Na Mt. Pinatubo se štarta najkasneje ob 7:00 zjutraj, zaradi nekih varnostnih razlogov.² Najprej je 1,5 h vožnje s 4×4 jeepom (tudi čez reke), potem pa še 1,5 h hoje (tudi čez reke). Ker je bila nedelja, je bil jeep polen.³ Vsak avto ima tudi svojega vodiča, ki nam je nosil (zelo dobro) kosilo in pomagal prečkati reke. To je izgledlo tako da je, obut v japanke, stopil v reko in ti podal roko.

Cilj je jezero v kraterju, kjer smo tudi pojedli kosilo. Kopanje ni več dovoljeno. Bilo je lepo, pokrajini zanimiva in vožnja z jeepom zabavna. Na koncu sva imela pesek povsod.

Odločila sva se, da tam prespiva še eno noč in nadaljujeva šele prihodnje jutro. Popoldne sva počivala in bila za računalnikom. Mobitel ne lovi, imajo pa wifi. Na zastavnem drogu je mobitel->wi-fi ruter in internet dela dovolj za pogledat maile.

Zvečer sva šla med riževimi polji, vodnimi bivoli in agresivnimi gosmi na bližnji hribček na sončni zahod.

Naslednji dan sva se spet 45 min peljala s triciklom. Vmes smo se ustavili še v parku, kjer je bilo v WWII taborišče, kjer se je zaključil Death March. Sedaj je to spominski park z velikim spomenikom. Potem sva šla na avtobus in v Baguio.