Let v Manilo je potekal nadvse udobno. Sedela sva v prvi vrsti z veliko prostora z noge in ob oknu, tako da sva imela čudovit razgled na Filipine iz zraka. Dobila sva tudi sendvič, za katerega se je izkazalo, da je veliko boljšega okusa kot je videti.

Na letališču sva kupila lokalno SIM kartico in se sprehodila skozi trgovine v upanju, da bova našla vodiča za Filipine. Seveda sva bila pri tem neuspešna. Taksi vsa si poiskala v drugem nadstropju, kjer so načeloma odhodni leti, a je štartnina tam cenejša (40 filipinskih pesotov namesto 70). V prvih minutah vožnje naju je hotel voznik prepričat, da si zasluži 100 pesotov napitnine zaradi vseh zastojev. Taksi metri na Filipinih drugače merijo tako prevožene kilometre kot tudi minute, ko stojiš pri miru in oboje zaračunavajo. Na koncu mu je Žiga pustil slabih 50 pesotov napitnine, saj zastoji niso bili tako hudi, kot naju je hotel prepričati.

Ko sva se odložila nahrbtnike in se najedla v restavraciji na strešnem vrtu hostla, sva se odpravila v nakupovalno središče po vodiča (uspešno) in gledati sončni zahod na promenado ob morju. Nato sva se odločila, da še nisva dovolj utrujena in sva šla v zabaviščni park dobra dva kilometra južneje od najinega hostla. Tam sva kupila vstopnici, ki sta nama omogočali vstop na skoraj vse vožnje. Park je deloma pokrit, deloma odkrit. Žiga je imel pri vlakcih smrti težave, ker je bil prevelik in se je moral peljati sključen. Poleg klasičnih avtomobilčkov imajo tudi vodne avtomobilčke (glej slike), ki se slišijo bolj vznemirljivo, kot so. Za smešno nizko ceno glede na evropske standarde sva preizkusila napihljive zračne žoge (mogoče pride kdaj v prihodnosti filmček na youtube). Utrujena sva se nato peš vrnila nazaj v hostel. Želela sva iti s taksijem, a v bližini ni bilo nobenega taksija, ki bi šel na meter, taksiji na fiksno ceno, pa so ponujali tako previsoke cene, da se nama ni dalo niti barantati.

Naslednji dan sva si ogledala najpomembnejši mestni park in staro mestno jedro Intramuros, ki je bilo v drugi svetovni vojni močno zbombardirano. Ta del mesta je ograjen z manjšim obzidjem. Znotraj obzidja je promet veliko redkejši in ozračje posledično prijetnejše. Ogledala sva si cerkev, ki je edina prestala bombardiranje, katedralo ter utrdbo, kjer sva se sprehodila po notranjem obzidju. V utrdbi sva se pridružila neki vodeni skupini. Izgledalo je, kot da ima poulični umetnik stand-up nastop (torej zastonj, oz. plačilo z donacijo), ampak je bil turistični vodič, ki je na zanimiv in zabaven način pripovedoval zgodovino Manile. Po približno pol urnem nastopu v parku se je skupina prestavila naprej in sva jim sledila. Na koncu je vsak od udeležencev dobil plakat in neko sladico, ki nama ni bila všeč.

Popoldne sva mi kupila nov telefon, saj je prejšnji nehal delati. Nakupovalno središče je že bilo božično okrašeno.