Zadnji dan Malezije sva šla na pošto. Želela sva iti že dan prej, ampak je bila zaprta. Domov sva poslala paket, ki je ravno danes, ko to pišem in objavljam prišel domov. Domov sva poslala nekaj oblek, ki sem jih preveč vzel s seboj in kar sva nakupila spomnikov. Potem sva drvela še v fotokopirnico natisnit letalsko karto iz Filipinov v Singapur. Ob vstopu v Filipine moraš namreč imeti dokazilo o karti ven iz Filipinov.

Vožnja z avtobusom na letališče je bila zabavna, ker sva bila edina na avtobusu. V stilu pa sva tudi letela – v prvi vrsti.

Končni komentarji Malezije:

• Vožnjo z mestnim avtobusom/minibusom/kombijem se plačuje na koncu in ne na začetku. Razen v mestih, kjer je obratno.
• Ko v restavraciji želiš plačati, začne natakar na pamet (potihem) računati, koliko moraš plačati. Celotnega cenika stvari, ki sva jih naročila sicer pogosto nisva videla, ampak se nama zdi, da so se večkrat zmotili v najino korist kot škodo.
• V nekaterih restavracijah imajo enega natakarja, da pobere naročilo, enega da prinese pijačo, enega da prinese hrano in enega da poračuna. V nekaterih restavracijah je pa normalno.
• Angleščina je “prvi” jezik. Vse je dvojzično (reklame, table, navodila, …), če pa že je kaj samo v enem jeziku, je samo v Angleščini.

O cenah

Številke so podobne kot v Evropi: 3-7 za glavno jed, 40-100 za dvoposteljno sobo, 60 za hlače, … Valuta je pa 5x manjša (na začetku, do konca je malo padlo razmerje). Dragi so taksiji, ki imajo fiksne cene med “conami” in so cene zelo evropske. Vstopnine so nekje vmes, ker imajo višje cene za tujce. Je pa veliko muzejev brezplačnih.