Že kar nekaj časa sva vedela, da želiva zadnje nekaj dni v Maleziji preživeti na plaži. A vse do zadnjega nisva vedela kje. V vseh vodičih namreč oglašujejo severni del Bornea, a se je nama zdel majčkeno predaleč, da bi se tja odpravila samo za dva dni. Tako sva se odločila za nekoliko bližji obalni resort Manana, ki se nahaja dve uri vožnje severno od Kota Kinabalauja. Rezervacijo sva opravila preko telefona (drugače se ne da) in se na njihovo pobudo domenila, da naju nekdo pobere pred vrati guesthousa v KK. Z avtobusom greš lahko le del poti, zadnji del pa moraš v vsakem primeru s taksijem do obalne vasice, kjer te pričaka gumenjak, ki te odpelje na privatno plažo. Naju je šofer pripeljala direktno do gumenjaka. Ukrcavanje na gumenjak je verjetno zgledalo zelo smešno. Majhen gumenjak z lužo na dnu in midva z dvema velikima nahrbtnikoma. Vožnja je trajala dobrih deset minut. Izkrcavanje ni bilo dosti boljše. Jaz sem si uspešno zmočila hlače.

Na obali naju je pričakal lastnik resorta in naju pospremil v eno izmed hišk, ki so se vrstile tik ob plaži. Imela je en sam prostor s posteljo in mizico, verando spredaj in pokrito, a ne zaprto, kopalnico zadaj. Kopalnica je zgledala kot ograjen vrt s straniščem. Malo naprej po plaži je bila večja hiša s kuhinjo in mizami. Hrana je bila primerno draga, a tudi dobra. Palačinke za zajtrk? S čokolado, prosim. Palačinke za večerjo? Bananine se slišijo v redu.

Plaža je bila dolga približno sto metrov in na obeh koncih obdana s skalami. Na palmah so bile obešene gugalnice, a na Žigovo veliko nezadovoljstvo, ni bilo obešenih tudi visečih mrež. Sva pa imela dve viseči mreži na verandi, kar je bilo skoraj tako, kot če bi bila na plaži.

V dveh dneh sva se tako malo naspala, prebrala kakšno knjigo, delala plan za Filipine, plavala v morju, čeprav ni bilo veliko ribic in tudi voda je bila pretopla, da bi te ohladila, ležala v visečih mrežah in pojedla kar nekaj palačink.

Pot nazaj v KK je potekala z istimi prevoznimi sredstvi kot pot na prislužen dvodneven počitek.

Ker v prejšnjih dveh postankih v Kota Kinabaluju zaradi dežja nisva uspela iti na razgledno ploščad, sva se tja odpravila na zadnji večer v Maleziji. Vmes naju je seveda ujel dež.