Vožnja z ladjico v Kota Kinabalu je bila vse prej kot prijetna. Pogledali smo skoraj dva filma in vse kar sem dosegla z gledanjem v ekran je bila slabost. Ves čas naju je kljub anorakom zeblo in kar velik del poti smo se guncali na valovih. Tako sva bila zelo vesela, ko sva lahko končno stopila na pomol v Kota Kinabauju.
Sledila sva priporočilu gospoda z Brunejske avtobusne postaje in odložila nahrbtnike v precej majhnem, a prijetnem guesthousu. Tudi tukaj so imeli mačke, po stenah pa so bili nalimani razni posterji, izrezki iz časopisov, reklame turističnih agencij in predlogi za hotele v drugih malezijskih mestih.
Proti večeri sva se odpravila na nočni market. Razumem, zakaj nekatere vzdušje na takih marketih privlači, a zame je sprehod skozi obilico ljudi ter stojnic z razno hrano in pijačo, spominki ter oblekami predstavljal precej neprijetno izkušnjo. Žigu je bil market še kar všeč, tako da verjetno ne bom imela sreče, da bi se takim zadevam v prihodnje lahko izognila.
Naslednji dan sva imel v načrtu obisk živalskega vrta, vendar bi zamudila jutranje hranjenje, ker sva prepozno vstala. Na informacijah nama niso znali povedati, če hranjene poteka tudi ob popoldnevih. Ker nisva našla pravega kombija, s katerim prideš do živalskega vrta, sva se odločila, da greva na sprehod po mestu in preizkusiti srečo v nakupovalnih centrih. Potovanje po Maleziji se je namreč bližalo koncu in potrebno je bilo načrtovanje potovanja po Filipinih. Preiskala sva vsaj štiri različne centre, a brez uspeha. Razočarana, brez vodiča in utrujena od ‘nakupovanja’ sva se vrnila v guesthouse, kjer sva deževno popoldne preživela v družbi računalnika, malezijskega vodiča in Kobota (e-book readerja).

V torek zjutraj sva spakirala nahrbtnike, sedla na avtobus ter se odpeljala v smeri Sandakana gledat orangutane.