Pranje perila? Nič lažjega!

Ko sva se vrnila v Miri, sva se odpravila v do-it-yourself pralnico. Pri pranju sva se naučila eno pomembno lekcijo. Obleke se veliko bolje operejo, če jih daš najprej v pralni stroj in šele nato v sušilec…

Brunej

Noč sva prespala v istem hostlu kot nazadnje, ko sva bila v Miri. Naslednji dan naju je prijatelj od lastnice hostla zapeljal v glavno mesto Bruneja, Bandar Seri Begawan (BSB). Vožnja je trajala približno tri ure, z vsemi vmesnimi postanki, kot so prevzem neznanega avtomobilskega dela, tankanje in prehod čez mejo. Večino časa smo se vozli nekaj deset kilometrov čez omejitev. Ceste v Bruneju so Žiga spominjale na Albanijo – torej 5 km lepe, potem pa 500 m razrite.
Na podlagi mnenj popotnikov, ki sva jih srečala v Mulu parku, sva si ustvarila sliko o pustem mestu brez življenja in polnem dragih avtomobilov. Moram priznati, da sva bila prijetno presenečena. Ne bom rekla, da bi se takoj preselila tja, a BSB še zdaleč ni bilo tako dolgočasen, kot so ga opisovali.
V mestu sva imela le dobri dve uri časa, saj sva lovila zadnjo ladjo na otok Labuan, zato sva si pogledala le največjo mošejo z zlato kupolo, se sprehodila skozi manjši del centra in prečkala most do ‘vodne vasi’, ki jo sestavljajo hiše na kolih, pod katerimi je večino časa morje.

Pomol, s katerega gre ladja na otok Labuan in potem naprej v Kota Kinabalu, je nekaj deset kilometrov oddaljen od BSB. Posledično sva se dve uri pred odhodom ladje znašla na avtobusni postaji v pritličju večnadstropne stavbe, ki je bila prijetno zadimljena z zrakom, v katerem se je čutil pridih monoksida. Pri iskanju pravega avtobusa nama ja na pomoč priskočil moški, ki je vedel, kje je Slovenija in je imel našitek naše zastave celo prišit na svoj brezrokavnik (poleg ene desetih drugih). Priporočal nama je tudi guesthouse v Kota Kinabaluju. Zelo verjetno je imelo priporočilo veliko veze s tem, da guesthouse vodi njegova mama.

Labuan

Tokrat sva bila na ladjici primorana sedeti notri na klimi. Ko sva prispela na otok Labuan, sva potrebovala kar nekaj časa, da sva našla prenočišče, saj tistega, ki je opisano v Lonely Planet-u, nisva uspela locirati, čeprav sva se večkrat sprehodila po ulici, kjer naj bi bil.

Naslednji dan dopoldne sva šla na sprehod po mestu in v pomorski muzej. Na poti sva srečala kolesarje, ki so imeli dirko okoli otoka. Razlog, da sva se sprehodila dobra dva kilometra daleč, je bil ta, da sva se lahko (zastonj) dotaknila živega morskega psa, ki je v krogih plaval v bazenu. To, da je bil morski pes dolg samo slab meter in da si se lahko dotaknil tudi drugih morskih živali, ni pomembno. Dotaknila sem se pravega morskega psa! Koga brigajo mreže in harpune, s katerimi so včasih lovili ribe? Morski pes! Video je spodaj. Poleg morskega psa (Dotaknila sem se živega morskega psa, ki se je premikal! Samo pravim.), ima muzej še kar nekaj akvarijev polnih tropskih rib, ki pa se jih ne moreš dotakniti.