¹Mulu (oziroma Gunung Mulu) je območje pod UNESCOM. Glavne stvari so jame, pinnacles (več o njih kasneje), džungla in živali, predvsem netopirji.

Dostop

Do Mulu je treba z avionom na propeler, ki pa ni majhen – sprejme 68 ljudi. Vožnja traja 30 minut iz Miri, imajo pa tudi daljše lete iz Kuchinga in Kota Kinabalu. Letališče v Mulu je res smešno, ker je tako majhno.

Ob visoki vodi je možno iti tudi z ladjo, ampak to uporabljajo samo domačini za prevoz tovora. Možno je pa iti s kombinacijo ladij in hoje iz dela Malezije med Brunejevima deloma.

Jame

Jame imajo kar nekaj naj nazivov.² Najvećji prehod (passage), Druga največja dvorana na svetu³, 8. najdaljša jama (ki je verjetno največja po volumnu)…
Jame še vedno raziskujejo (Angleži) in vsako leto odkrijejo 5-10 km novih rovov.
Nekaj jam je turističnih, poleg tega pa nudijo tudi “adventure” jamarstvo, ki vključuje tudi prečkanje rek v jamu, ozke kamine, plazenje in kakšno lestev. Da ti dovolijo iti na “adventure” jamarstvo se moraš najprej izkazati na testni jami.

Nastanitev

Normalna nastanitev je hostel ali soba znotraj parka blizu vhoda. Vstopnino v park se plačuje v paketih po 5 dni. Midva sva želela biti v parku 5 dni in še malo, ter šele šesti dan odleteti nazaj. Torej bi morala kupiti dve vstopnici, če bi želela spati v parku. Tako sva se odločila za enega od homestay-ov v okolici.

Prvi, 10 m pred vhodom je deloval zaprt, čeprav sva kasneje izvedela, da ni bil. Tako sva šla v naslednjega, 50 m od vhoda. Bil je homestay v pravem pomenu besede. Osnovna kmečka hiša, v kateri so oddajali 3 sobe. Tehnično je šlo za skupna ležišča, ampak ni bilo gostov, tako da sva imela celo sobo zase. Pod hišo se je sprehajala perutnina…
Oprema je bila osnovna. Elektrika od sončnega zahoda (ob 6ih) do okoli 9ih zvečer, kar pomeni da tudi ventilator deluje samo takrat. Tuš sicer je, ampak sva se raje umivala v reki, kot to tudi pončo domačini. Na WC sva pa, če se je le dalo, šla v parku :).

Kaj sva počela?

V Mulu sva priletela z jutranjim avionom okrog 10ih. Sledila je 1 479 m vožnja z zelo razpadajočim kombijem do vhoda v park. Po tem, ko sva odložila stvari v homestayu, sva se šla registrirala v parku in prijavila na vse aktivnosti, ki sva jih želela početi in so bile še na voljo.

Najprej sva šla na “razgledni stolp” za opazovanje živali v sosednjih krošnjah. Žal nisva videla nobene živali (z izjemo žuželk). Po kosilu sva šla na “canopy walk”. Gre za serijo visečih mostov med drevesi na višini okoli 20 m⁴, z namenom opazovanja živali v krošnji. Ker se nihče drug ni prijavil v najin termin sva imela privatno turo. Žal ponovno nisva videla nobene zanimive živali, razen stonog in tisočnog, pa še te na poti do tja. Zvečer sva šla pa še na nočni pohod. Še preden smo zapustili zbirno mesto, je začelo deževati. Odločili smo se, da vseeno nadaljujemo. Po dobre pol ure pa smo se odločili, da so se zaradi dežja skrile vse živali in smo ga prekinili. Prijazen vodič nas je proti pravilom zastonj prijavil na nočni pohod kakšen drugi dan.

Drugi dan sva najprej dolgo spala, potem pa šla na samostojen sprehod do neimpresivnega slapu. Tam se lahko tudi kopaš, ampak sva se odločila, da se bova raje pri homestayu.

Popoldne sva šla v dve jami, z istim vodičem kot dan prej na canopy walk. Prva je lepa, druga pa znana po tem, da v njej živi okrog 3 milijone netopirjev, ki pojedo 30 ton komarjev in drugih žuželk dnevno. V jami je temu primerna količina guana (netopirjega dreka). V jamah je zelo čuden občutek, ker ni mrzlo – je okoli 25 °C. Po obisku jam smo se usedli nekaj 100 m stran od vhoda in gledali netopirje, ki so odhajali na lov (bat exodus).

Izlet na The Pinnacles

Tretji dan sva začela pot na The Pinnacles. Skupina petih, plus vodič, plus dva voznika čolna, smo šli po reku navzgor. Prvi postanek je bil pri domačinih, ki so izgledali bolj moderni kot najin homestay. Samo za turiste imajo market s spominki, ki sva jih tudi nekaj kupila. Končno sva uspela preizkusiti streljanje s pihalnikom.

Naslednji postanek sta bili dve jami, med katerima so sicer odkrili tudi povezavo, po kateri greš lahko na enem izmed “adventure” jamarstvu. Midva za to atrakcijo žal nisva imela časa. Obe jami sta del tukaj najdaljše jame Clearwater.

Nato nas je vodič zapustil, ostali pa smo se peljali še kakšno uro naprej po reki. Vmes smo morali nekajkrat skočiti iz čolna in ga porivati čez brzice, ker smo drugače nasedli. Sledil je 9 km pohod po ravnem do Tabora 5, kjer nas je čakal naslednji vodič. Ker so naju pred odhodom prestrašili, sva imela s seboj preveč prtljage in je bila pot zato naporna.

Med potjo sta Ano napadli dve pijavki, se prisesali, pili kri in odpadli. Ana ni opazila ničesar, samo na koncu je imela krvave nogavice in hlače.

Tabor 5

Kljub imenu gre za grajeno hišo iz lesa, ki pa ima luknje namesto sten/oken. Poleg tur, kot je bila naša, jo uporabljajo tudi jamarji za svojo bazo. Ena izmed takih ekspedicij je potekala ravno v času, ko sva bila midva tam.

The Pinnacles

Pot na The Pinnacles se je začela ob sončnem vzhodu. Pot je dolga samo 2,4 km, ampak se povzpne 1200 m. V zadnjem delu je tudi nekaj lestev in vrvi. Ker je tako strmo spust ni dosti hitrejši kot vzpon, tako da smo rabili 4+4 h. Po izletu je sledilo zasluženo kopanje v tolmunu v bližini kampa.

The Pinnacles so 45 m visoki apnenčasti stebri, ki nastanejo zaradi dolgotrajnega vpliva deževnice na kamnino. V delih med posameznimi stebri se nabira zemlja in zato tam rastejo drevesa, ki pospešujejo preperevanje. Poleg na slikah vidnih stebrov, jih je v okoliškem gozdu še mnogo več, a so skriti pod drevesi.

Nazaj k zgodbi

Zadnji dan smo odšli nazaj. 9 km pohod je bil lažji, zaradi okrog 3 kg lažjega nahrbtnika. Ker je dve noči zapored deževalo, pa nam čolna ni bilo treba porivati čez brzice.

Zvečer sva šla na nadomesten nočni sprehod. Nad vodičko nisva bila navdušena. Turisti (predvsem Ana) smo našli skoraj več živali kot ona, poleg tega pa nam je narobe razložila razliko med strupom (venom https://en.wikipedia.org/wiki/Venom) in strupom (poison https://en.wikipedia.org/wiki/Poison).

Zadnji dan sva se šla še pred zajtrkom kopat. Ker nama je potekla vstopnina nisva mogla v restavracijo v parku na zajtrk. Tako je bil najin zajtrk riž, ki sva ga vzela za s sabo prejšnji večer. Sprehodila sva se do letališča in odletela v Miri.