Prva težava, na katero naletiš, ko prideš v novo mesto, je, kje boš spal? Ker sva z Žigom ugotovila, da porabiva enako časa in energije, za to da preko spleta rezervirava prenočišče, kot da ga preko spleta poiščeva in se nato pojaviva tam na vratih, sva se odločila za drugo opcijo. Tako sva prvo uro v Kuchingu prebila ob sprehajalni poti ob Sarawak reki in iskala primeren hostel. Po nekaj desetminiuten iskanju se naju je skupina Nemcev usmilila in so nama predlagali hostel, v katerem so spali. Po daljšem iskanju hostla, katerega napis z imenom je tako dobro skrit, da sva šla trikrat mimo, sva na recepciji izvedela, da nimajo prostih postelj. Kar naju je postavilo nazaj na začetek. Našla sva novi hostel, prišla do vrat, nato pa se ponovno posvetila telefonom in internetu, saj je na vratih pisalo, da sprejemajo samo goste s predhodno rezervacijo. Nekako sva se odločila, da je lažje rezervirati ta hostel preko neta kot poiskati novega. Namen sva imela ostati v tem hostlu le eno noč, a sva nato podaljšala na dve, saj se je Žiga slabo počutil in se nama ni dalo premakniti v prvi hostel. Nižja cena in delujoč internet ter tuš, iz katerega ni samo curljalo, so naju prepričali, da je sprememba lokacije vseeno potrebna. Tako sva se za drugi dve noči znašla v hostlu, ki so nama ga predlagali Nemci in bila z njim veliko bolj zadovoljna kot s prvim.

Napis na vratih hostla

Meni je bil Kuching veliko bolj všeč kot Kuala Lumpur. Zrak sicer ni bil bolj čist in tudi vidljivost ne dosti boljša, a mesto diha čisto na drugačen način. Ob reki imajo lepo sprehajalno pot, ob kateri se zvečer odprejo stojnice s hrano in spominki, v Chinatown-u sva našla trgovinico s čajem iz riža in dobrotami, ki so postale najin zajtrk, v Indijskem delu mesta pa sva si privoščila nepozabno večerjo, pri kateri nisva niti približno vedela, kaj vse sva naročila, dokler nisva dobila na mizo dovolj hrane za pet oseb. Občutek, da se z natakarjem, ki nama je predlagal, kaj naj jeva, nismo prav dobro razumeli, se je izkazal za pravilnega. A nič zato. Riba je bila dobra, zelenjava tudi, juha iz školjk niti ne, po nekaj grižljajih omlete iz ostrig pa sva se odločila, da jo definitivno lahko pustiva več kot pol na krožniku. Ugibala sva, koliko naju bo ta večerja stala. Predvidevam, da si lahko predstavljate, kdo je bil bližje :P Ko smo ravno pri hrani, ne smem pozabiti omeniti posebne večplastne torte, ki jih prodajajo v Kuchingu. Skupaj zmešajo nekaj moke, jajca in velike količine masla ali margarine, za okus pa dodajo nekaj sadja. Kupila sva eno iz borovnic in eno iz lubenice. Prva je bila boljša. Verjetno zato, ker je vsebovala manj masla.

Z željo, da bi si ogledala nedeljski market, sva prehodila kar nekaj mesta, saj do tja nisva znala z busom. Izkazalo se je, da sva market zamudila za pol ure, ker se zaključi že ob 11ih dopoldne. Malo razočarana sva se odpravila v naravoslovni muzej in akvarij. V Sarawaku imajo večino muzejev zastonj. Sprehodila sva se še mimo nekaj znamenitosti, mestnega parka in skozi novi Chinatown, a resnici na ljubo sva v dveh dneh videla vse, kar se nama je zdelo pomembnega. Tako sva se odločila, da torek nameniva obisku kulturne vasi, ki se nahaja na rtu Santubong nekaj deset kilometrov severneje od Kuchinga. Vas sestavlja sedem traicionalnih hiš (longhouses). Vsaka izmed hiš pripada drugi kulturi, ki se nahaja v območju Sarawaka. Ob vstopu dobiš potni list, v katerega nato zbiraš štempiljke posamezne hiše. Ogledala sva si tudi predstavitev različnih plesov teh kultur¹ in si privoščila nekaj njihovih dobrot, ki jih prodajajo po posameznih hišah. Želela sva se tudi preizkusiti v spretnosti ciljanja s pihalnikom, a žal tam, kjer to lahko poiskušiš, ni bilo nikogar. Obogatena z znanjem, kot recimo, kaj je razlika med belim in črnim poprom, sva se zadovoljna vrnila v Kuching.