Za naslednjo destinacijo sva imela v načrtu iti na otok Pulau Pangkor. Ker je le-ta priljubljena vikend točka, sva čakala na nedeljo popoldne, da se izogneva gneči. Imela pa sva že dovolj Kuala Lumpurja in sva se želela nekam premakniti. Šla sva v Ipoh, ki je približno v pravi smeri. Ko sva v guesthousu spraševala o avtobusih do tja (Kuala Lumpur nima glavne avtobusne postaje, kjer bi lahko izvedel to, ampak ima ene 4, tako da moraš najprej vedeti, na kateri ustavlja tvoj avtobus, da ti lahko potem povedo, kdaj pelje), so nama rekli, da je vlak boljša opcija, da stane podobno in traja podobno in da ima postajo bolj v centru Ipoha. V Lonely Planetu sicer piše, da je vlak 50% počasnejši in 50% dražji, je pa res da je postaja v centru, avtobusna pa 8 km proč. V guesthousu so tudi rekli, da so vlaki pogosti, večkrat na uro. Ko sva o tem iskala na internetu, sva našla samo en vlak vsaki 2 uri, seveda se je pa ravno to soboto zamenjal urnik vlakom.

Tako sva šla na bližnjo železniško postajo, ki je bila včasih glavna za Kuala Lumpur, sedaj pa so zgradili novo nekaj km stran. Zato je ta stara postaja ogromna in prazna. Hotela sva kupiti karte za vlak čez 30 minut, ampak je bil vlak že razprodan in prav tako naslednji. Tako sva imela skoraj 6 h čakanja do vlaka. Z vso prtljago na hrbtu se nama ni dalo nič početi, tako da sva sedela v čakalnici in brala vodiča za naprej. Na televiziji v čakalnici so vrteli filme s pretihim angleškim zvokom, tako da sva delno pogledala tudi filma RoboCop in zadnjega Spider Man-a. Med Fast Five, ki sva ga gledala že pred tem, pa sva šla na kosilo v bližnjo menzo.

Opžanja o Kuala Lumpurju

• Ljudje so zelo nevsiljivi. Samo recimo vsak 10. te povabi v svojo trgovinico ali gostilno.
• Cene so povsod napisane.
• Težko je ločiti med gostilno za 10 € in gostilno za 2 € na ulici. Zelo podobno izgledata in je trajalo par dni da sva se navadila. Imajo pa na srečo pogosto (predvsem potem zunaj Kuala Lumpurja) vsi plakat s slikami hrane in cenami.

O Indonezijskem dimu

Izvedela sva, da v Kuala Lumpurju v resnici ni tako veliko smoga kot izgleda, ampak da so na Sumatri in v Indonezijskem delu Bornea gozdni požari in da je tudi do sem prišel dim. Požari so pa delno umetni, ker je tako najlažje iz gozda dobiti zemljo. Če koga zanimajo podrobnosti, je tale Wikipedija članek kar primeren: https://en.wikipedia.org/wiki/2015_Southeast_Asian_haze . Zato je v Kuala Lumpurju vidljivost 2 km, na Pulau Pangkorju 4-6 km in ni razgleda in sonca in oblačkov in ladij v daljavi. V Kuchingu, kamor greva 15. oktobra, s pred mesecem dni celo zapirali šole zaradi dima. Zmanjšano vidljivost imajo tudi v vseh ostalih državah jugovzhodne Azije in govori se, da bi lahko tako ostalo do okoli novega leta.

Naprej proti Ipoh-u

Na vlaku sva spala in/ali še naprej brala vodiča. V Ipohu sva na železniški postaji za večerjo jedla poceni (60 centov), ampak slab vafelj.

Pred železniško postajo se je odvijala neka prireditev s kitajskimi zmaji na palicah (glej slike). Malo sva jo opazovala, izvedela da naj bi šlo za proslavitev neke vrnitve nekega voditelja. Potem sva šla v hotel. Odložila sva prtljago in se vrnila v center, ampak se je prireditev že nehala, ljudi pa je bilo vseeno polno. V parku imajo stezo za rolanje, podobno kot mi drsališče pozimi. Poleg tega so popularni avtomobili za majhne otroke, ki jih starši upravljajo na daljinca, da otroku ni treba hoditi.

Hotelska soba je bila 2x dražja kot guesthouse v Kuala Lumpurju (torej 20 €) in je bila na prvi pogled tudi 2x boljša. Imela sva klimo in lastno kopalnico. Žal je imela zelo tanke stene, tudi zunanje, in je bila nad prometno ulico. S čepki v ušesih sva se nekako uspela naspati.

Po težavah s prevozom sva želela biti naslednji dan sigurna, da bova prišla v Lumut, od koder se gre z ladjo na Pulau Pangkor. Zadeva v Ipohu je blazno komplicirana, ker imajo staro glavno postajo 8 km južno od mesta in novo glavno postajo 10 km severno od mesta in glavno postajo za lokalni promet v centru. Po kakšni uri googlanja, polni zastarelih podatkov in nedelujočih povezav sva se vdala in šla na postajo v centru, ker so nama tako rekli na recepciji. Na postaji je bilo okrog 10 okenčkov, kjer vsak skrbi za svojo skupino linij, poleg tega so linije razporejene med nekaj podjetij in se lahko podvajajo med podjetji. Zaradi hrupa ne-najnovejših avtobusov je tudi težko razumeti osebo za okenčkom. Šele v drugo sva uganila okence, kjer sva izvedela, na kateri avtobus greva, ampak da ne peje do Lumuta, temveč do Manjunga, od tam naprej pa naj bi se dalo priti v Lumut. Google maps je sicer zadel regijo Malezije, ampak nama je za 30 km na 80 km dolgi poti narobe povedal, kje je ta končna postaja.

Z avtobusom sva se peljala 2 uri in prispela v ta Manjung. Šofer nama je rekel, da morava do Lumuta, ki je 6 km stran, vzeti taksi. Taksiji na postaji imajo cenik do sosednjih mest in vasi, tako da ni nobenega barantanja ali taksimetra.

V Lumutu sva šla na kosilo, in ker še vedno nisva vedela, kaj je kaj, sva naročila nekaj naključnega. Jaz sem dobil neko zelo zelo pekočo juho. V Thai Inn-u sem že pojedel jed s tremi ogenjčki brez jokanja, tega pa sem samo pol in s solznimi očmi.

Sledila je vožnja z ladjico in taksi, ponovno po ceniku. Končno sva prispela v “resort” na Pulau Pangkor-ju, ki nama ga je predlaggal taksist. Dobro sva izbrala, da sva šla šele v nedeljo popoldne, ker je bilo, sklepam po gneči za ladjo za odhod iz otoka, veliko ljudi čez vikend.

Popoldne sva šla se na sprehod po plaži. Scene z gugalnicami me močno spominjajo na Piko Nogavičko. Na koncu plaže je zanimiv kitajski tempelj. Pred njim je kip Racmana Jake… (glej slike)

Tukaj je veliko opic (Macaque) in precej Hornbill ptičev. Slike pridejo v naslednjem prispevku.