Spala sva skoraj 12 ur, do 13ih po lokalnem času. Žiga s tem ni bil niti najmanj zadovoljen. Soba nima oken, no ima, ampak samo na hotelski hodnik in ne na ulico, zato v njej hitro izgubiš občutek za čas. Guesthouse je zelo osnovno opremljen, a je tudi čist. Tuš in stranišče sta recimo v istem prostoru, kar posledično rezultira v vedno čisti školjki, a na žalost tudi vedno mokri.
Za zajtrk (ob 14ih) sva si privoščila 2 dni stare sendviče, nato pa se odpravila na sprehod po Chinatownu, kjer spiva. Ceste so hrupne, pešči ne upoštevajo semaforjev, stojnice pa so tesno druga ob drugi. Zelo hitro sva ugotovila, da sva za brez veze s seboj nosila polnilce in pretvornike, obleke, čevlje, kape,… skratka, tu se da kupiti praktično karkoli si pozabil doma. Pot naju je peljala mimo mošeje, ki je nisva videla, ker je bila ujeta v gradbišče, mimo trga Osamosvojitve, v mestni muzej, kjer imajo res veliko maketo Kuala Lumpura z light show-om in mimo še ene mošeje, ki je bila na drugi strani obvoznice, zato je tudi nisva videla.

Po najinem prvem obroku na drugi strani sveta, sva se z vlakom odpravila do Petronas stolpa. Tako pozno sva šla do glavne atrakcije zato, ker so v guesthousu rekli, da bolje izgledata v temi. 18 evrov na osebo naju je prepričalo, da je brez veze iti na vrh, saj ko si na vrhu, samih stolpov ne vidiš. Sva se pa sprehodila med stolpoma in po bližnjem parku z razgledom na stolpa. Park je urejen, z varnostnikom na vsakem vogalu in nekimi živalmi, ki so videti kot podlasice.

Drugače pa tukaj vse čas prijetno toplo in neprijetno vlažno. Ponoči nama je bilo celo prehladno spati brez rjuhe, čeprav sva v sobi brez klime in z ventilatorjem. Baje je zrak še slabši kot ponavadi, zaradi gozdnih požarov na Sumatri.

Presenetljivo ni nobenega mrčesa.