Jersey Shore, destinacija, ki naj nam bi bila poznana po nekem resničnostnem šovu. Drugače pa gre za 227 km peščene plaže v New Jerseyu, kamor se v poletnih vikendih odpravi polovica New Yorka. Druga polovica gre na sever ali v Connecticut. Kdor natančno spremlja blog je morda opazil, da se ta blog začne v petek in nadaljuje do nedelje, tako da sva dobila “full experience”.

Še preden sva prišla do tja, sva se najprej ustavila v Walmartu in nakupila vse potrebno. Recimo kuhalnik in bombico, vsako za $5 (plus davek).

Jersey Shore sva načela čisto na severu na Sandy Hooku z namenom da prideva počasi do južnega konca pri Cape May. Sandy Hook je polotok, samo 10 km od Brooklyna in 25 km od Manhattna (razdalje so seveda zračne, po cesti je 100km, glej zemljevid). Temu primerno so tu zgradili enega prvih svetilnikov v ZDA in najstarejšega še vedno obratujočega. Poleg tega pa so bile tu (oziroma tudi tu) postavljene topovske baterije. Ko je tehnologija napredovala so zgradili novo baterijo, staro pa pustili, tako da je ostalo veliko stavb, vkopov in takih stvari. Topov seveda ni več.

Najprej sva šla na svetilnik. Vsakih 30 minut peljejo skupino turistov na vrh. V petek ni veliko obiskovalcev, tako da sva bila edina v najini skupini. 20 minut na vrhu svetilnika je hitro minilo, kljub temu, da je bilo precej vroče – že v senci je bilo okoli 35°C, na svetilniku pa je bilo precej slabo zračenje. Iz vrha se dobro vidi New York City in ker še nisva bila tam, nama je lahko park ranger razkazal vse znamenitosti. Poleg tega je povedal veliko zanimivih stvari o svetilniku, Ameriki in nasploh vsem. Racimo, da svetilnikova luč ne utripa, kot je navada pri svetilnikih, ker je bil to pač prvi svetilnik daleč naokoli in ga ni bilo potrebno ločiti od drugih.

Potem sva si skuhala kosilo in odpravila na plažo. Morje, oziroma ocean, je bilo prijetno toplo in sem na polno užival v kopanju z razgledom na New York City. Ana nad Atlantikom ni bila preveč navdušena, saj je prepričana, da jo bo pojedel morski pes. Z veseljem bi ostala tam še dlje, ampak sva se bala, da naju bo opeklo sonce, poleg tega sva morala počasi začeti iskati prenočišče.

Na polotoku Sandy Hook je majhen kamp, ampak je bil pričakovano polno zaseden. Šla sva do bolj ali manj najbližjega po Google Maps, slabo uro na jug in v notranjosti. Gre za uraden kamp nekega state parka (tako kot national park, samo da je state park). Recepcijo so zaprli predčasno, ampak so imeli navodila, kaj narediti, če prideš, ko je recepcija zaprta. Sledila sva navodilom in šla na prosto mesto brez znaka, da je rezervirano. Naslednje jutro sva se check-in-ala in želela podaljšati za še eno noč. To je privedlo do vrste problemov. Naslednjo noč so imeli vse rezervirano, tako da je ta del takoj padel v vodo. Noč ko sva midva prespala tam so tudi imeli vse rezervirano in ne vedo, zakaj na najinem prostoru ni bilo znaka, da je rezervirano. Tudi 3/4 ostalih rezerviranih prostorov so bili prosti, ker kot sva kasneje ugotovila, je minimalni čas rezervacije 2 noči. Torej, če želiš rezervirati noč iz sobote na nedeljo, moraš rezervirati in plačati še prejšnjo ali naslednjo noč. Naslednji problem je bil, kako bova midva to plačala, ker ne morejo napisati na račun številke prostora, ker jo bo plačal nekdo drug. Receptorki nista bili za moj predlog, da pozabimo na vse skupaj in ne plačava ničesar. Eventuelno sva dobila račun za noč iz četrtka na petek.

Naslednji dan nisva nadaljevala kjer sva prejšnji dan končala na obali, ker se nama ni dalo voziti nazaj na sever. Šla sva po najkrajši poti do obale in potem na jug po tankem otoku. Glej zemljevid in si poskušaj predstavljat.

Opogumljena s srečo s kampi prejšnje noči sva se že opoldne odpravila v kamp. Že v prvem so imeli prosto, tako da sva postavila šotor, skuhala kosilo in se ohladila v bazenu. Kamp je bil spet v notranjosti, tako da ni bilo plaže.

Ker sva že imela prenočišče sva se odločila, da se bova na jug odpeljala po avtocesti in potem šla počasi ob obali nazaj. Pa tudi Cape May (skrajni jug Jersey Shora) sva črtala, ker nama ne bi uspelo vsega v enem dnevi in sva tako prihranila nekaj vožnje. Videla sva tako Sea Isle City, Ocean City in slavni Atlantic City. Pot je na koncu zgledala nekako takole.

Mesta so si precej podobna. Vsa imajo boardwalk, kar je fancy ime za dvignjeno leseno pešpot. V manjših mestih je to pešpot, kot si jo predstavljaš, v večjih pa je to široko že kot štiripasovnica. Na eno stran je boardwalka je seveda plaža, na drugo pa trgovinice, hrana in entertainment v obliki zabaviščnih parkov, hiš strahov, go kartov, mini golfov, bazenov s tobogani in tako naprej. V Atlantic Cityju k temu dodamo še casinoje. Dostop do oceana stane čez vikend okoli $10 na osebo, parkirnina pa $2-$3 na uro ali $15-$25 za cel dan. Povsod si obdan z reklamami, ki jih za seboj vlečejo letala in reklamami na ogromnih ekranih na ladjah, ki se peljejo precej blizu obale – glej slike. Če se želiš kopat zunaj mesta je vse precej bolj zastonj, ampak bog ne daj, da bi se kopal kjer ni lifeguardov. Razen Atlantic Citya nama je bilo precej všeč, tam pa je bilo bolj umazano in vse ulice so zgledale “sumljive”.