Za prvi maj sva šla z Ano na izlet v Švico. Glavni razlog je bil, da sva obiskala mojega kolega Žiga, ki je na Erasmus izmenjavi na ETH v Zurichu. V vsakem primeru sem ga nameraval obiskat, ampak mi je bilo malo predrago, da bi šel k njemu za en vikend z avionom ali vlakom. Če sva šla pa z avtom in obisk združila s plezanjem in turizmom v Ticinu, ter obiskom Lihtenštajna, strošek ni bil dosti večji in ga je bilo lažje upravičiti.

Zemljevid poti. Na majhnih ekranih se precej bedno prikaže. Tam lahko poskusiš z eno od teh povezav (link) (link).

Ticino

Prek Italije sva se v občasnem dežju odpeljala v Ticino – južno švicarsko regijo, najbližjo Milanu. Zaradi nizke nadmorske višine (200 – 300 m) je tam načeloma toplo že za prvi maj. Tokrat ni bilo tak. Začelo se z dežjem, nadaljevalo v močnejši dež in skoraj zaključilo s snegom. Najprej sva šla na ogled muzeja čokolade Alprose, kjer si lahko ponavadi ogledaš tudi proizvodnjo v tovarni, ampak je bila tokrat žal zaprta. Zato sva jim pojedla toliko več degustacijskih kosov čokolade..

Lugano sva zaradi dežja spustila in se raje odpravila v Locarno v hotel, ki sva ga med potjo našla na internetu. Tam smo imeli, kot kaže za zahodno Evropo že standardno debato:

Jaz: Koliko pa stane soba?
Gospa (po telefonu, ker itak ni bilo receptorja, ampak samo en “hišnik” ali naključni tam blizu stanujoči): 110 z zajtrkom. Brez zajtrka ne gre.
Jaz: Ampak na booking.com imate pa ceneje.
Gospa: OK, koliko pa je na bookingu?
Jaz: 65.
Gospa: Z ali brez zajtrka.
Jaz: Brez.
Gospa: OK pol imata pa lahko tako.

Naslednje jutro sva se zbudila v mešanico dežja in snega, ter snežno odejo 50 višinskih metrov nad nama. V čakanju konca dežja sva se zapeljala nazaj v Lugano.

Nadaljevala sva popoldne na skupini 3 gradov, ki so nadzorovali dolino. Zapeljala sva se do najvišjega gradu, na parkirišču skuhala kosilo, ter se potem sprehodila dol do še ostalih dveh gradov. Od zunaj in del notranjosti je brezplačen, drugi deli pa so preurejeni v plačljive muzeje.

Potem sva se odpeljala v kamp in postavila šotor. Noč je bila kar mrzla, jaz pa sem počasi pridobival bolečine v grlu in zgubljal glas, ki sem ga nazaj dobil šele kakšen teden po prihodu domov.

Naslednji dan sva šla plezat. V bližini je več plezališč z tudi navrtanimi dolgimi smermi. Midva sva šla neko 4a gnajsasto plato, ki je bila čista uživancija. Bilo je precej ljudi, ki so se vsi abzajlali po smereh navzdol. Midva sva se raje odločila da sestopiva naokoli.

Liechtenstein

Med potjo iz juga Švice do Zuricha sva šla po 30 minut daljši poti, da sva šla mimo Liechtensteina. Sprehodila sva se čez center in na grad iz kjer je dober razgled. Grad je sicer zaprt, ker je aktivno domovanje trenutnega princa.

Zurich

Na srečo sva lahko spala pri Žigu na tleh in sva s tem precej prišparala.¹ Zvečer smo se sprehodili do bližnjega jezera in gledali sončni zahod.

Naslednji dan je deževalo, na kar nismo računali. Dopoldne sva se z Ano malo sprehajala po bližjem gričku in pustila Žiga, da v miru dela. Popoldne smo šli pa v center. Žiga nas je spravil celo v ETH, čeprav je bil načeloma zaprt, ker je bil praznik.

Zadnji dan sva si ogledovala ETH. S pomočjo sodelavca Petra iz IJS in Antona Potočnika, Slovenca na ETH sem se dogovoril, da me (naju) peljejo na ogled štirih laboratorijev za hladne atome. Bilo je zelo zanimivo in nasploh superkul, z izjemo otežene komunikacije, ker sem imel totalno uničen glas.

Potem sva se odpeljala domov. Iz bolj ali manj smiselnih razlogov sva se peljala čez Innsbruck (in potem Salzburg) in ne čez Munchen.