Iz Trata sva se odpeljala v Bangkok. Bangkok ima obupen javni prevoz. Ladjice so kul, ampak vozijo samo po reki. Tiste, ki vozijo po stranskih kanalih se je pa težko naučiti uporabljati. Enako je z avtobusi. Nad in podzemna železnica pa sta redki in dragi. So pa vsaj taksiji poceni. Tako sva se od avtobusne postaje do hotela odpeljala s taksijem. Hotel sva imela eno ulico stran od Th Khao San (ki je znana tudi/predvsem po tem, da se na njej začne knjiga The Beach).

Iz hotela sva se peš odpravila proti marketu amuletov, kamor sva prišla tik po zaprtju. To je bilo že na pol poti do templja Wat Pho, kjer je ogomen kip ležečega Bude, tako da sva šla tudi do tja peš. V Bangkoku sva imela namen si ogledati čim manj znamenitosti, ampak je bila to vseeno dovolj pomembna znamenitost, da sva šla. Potem sva se z ladjico odpeljala do enega rooftop bara praznovat moj rojstni dan. To je bil edini rooftop bar, ki sva ga našla, ki ni imel obvezne kravate in zaprtih čevljev. Je pa bil tudi na eni nižjih streh.

Ker ponoči ladjice ne vozijo, sva se domov odpeljala s taksijem.

Naslednje jutro sva se z ladjico in nadzemno železnico odpeljala na ogromen vikend market, kjer sva dober del dneva kupovala raznorazne stvari in jedla tajski junk food (glej slike). Potem sva se s taksijem odpeljala domov. Bilo je samo 10% dražje kot nadzemna železnica in ladjica, ampak precej hitreje, kljub gneči na cesti.

Popoldne sva si ogledala dve znamenistosti – neko gugalnico, ki so jo včasih uporabljali za tekmovanja v guncanju pri nekih obredih, in tempelj, ki stoji na umetnem griču.

Potem sva šla na flashlight market, ki je sicer odprt 36 ur vsak vikend, ampak je najbolj popularen v soboto zvečer, ko si je potrebno svetiti z lučkami, da vidiš artike. V bistvu je bil to bolj bolšjak, kot market, ki sva ga pričakovala. Bila sva tudi edina turista tam. Ker je to blizu chinatowna, sva šla še na nočni chinatown in potem domov.

Naslednji dan sva šla še na dnevni chinatown, potem v eno večnadstopno nakupovalno središče. Deli so bili evropski, torej trgovine z izložbami in podobno, deli pa so bili bolj kot market s kupom štantov.

O barantanju.

Grozno je, ker so v nekaterih trgovinah cene napisane in fiksne, ponekod so napisane in nefiksne, ponekod je treba barantati za nekaj (deset) procentov, ponekod pa za faktor 2-5. To je spreminja od štanta do štanta, tako da je težko ugotoviti in moraš res vedeti, kaj kupuješ.

Od nakupov je edina omembe vredna zadeva 1,7 kg posušenih mangotov.