Pot iz 4000 otokov v Kambodžo je bila, kot očitno večina poti, zanimiva. Najprej sva morala na otokih kupiti karto za čoln na “celino”. Vsi so kupovali direktne karte v Kambodžo, midva pa sva želela to urediti ločeno, ker sva mislila, da bova tako privarčevala. Na koncu niti ni bilo bistvene razlike, sva pa kar nekaj časa iskala, kje se kupi karto za čoln. Med vožnjo se je v čolnu začela nabirati voda. Nič kritičnega, da bi se potopili, a nahrbtniki so bili mokri, ker so bili na tleh. Potem sva na celini kupila karto za avtobus. Zraven je en možakar ponujal, da ti za $40 uredi vizo. Sicer naj bi viza stala $35 plus dvakrat $2 “uradne” “podkupnine”. Midva sva se odločila, da nama je vseeno za tisti $1 razlike, ampak da potnih listov ne izpustiva iz svojih rok nekemu naključnemu modelu.

Kar nekaj časa smo čakali avtobus in se odpeljali tistih nekaj km do meje. Tam smo šli iz avtobusa z vso prtljago, ker je šel ta avtobus nazaj v Laos. Postavili smo se v vrsto za štemplanje potnega lista in čakali. Uradniki so želeli $2 “podkupnine” za vsakega, prvi v vrsti pa so se odločili, da oni ne bodo plačali in da bodo čakali dokler se uradniki ne omehčajo. Nihče ni želel prehiteti vrste, ker bi s tem ostalim sesul sistem in bi se morali vdati in plačati. To se je sicer zgodilo nekaj 10 minut kasneje in smo seveda vsi plačali.

Kamboška meja je bila še bolj zanimiva. Najprej si moral do nekega človeka, ki ti je dal nek listek, da si zdrav. Baje brez tega ne moraš čez mejo, čeprav ni potem nihče gledal tega listka. Tudi tu so želeli plačilo za to uslugo, vendar ga ni bilo portebno plačati, če si mel svojo cepilno knjižico. Imela jo je le Ana, saj sem jaz svojo pustil v Ljubljani. Vseeno sem se uspel ogniti plačilu, saj niso bili dovolj pozorni, ko je Ana pokazal svojo. Naslednja postaja je bila hiška na drugi strani meje, kjer smo dobili visa application, jo izpolnili, plačali in šli nazaj na prvo stran meje poštempljat potni list. Nobena podkupnina ni bila več potrebna, razen če si imel vizo že od prej. V tem primeru so zaračunali $2.

Potem smo sedli na nov na avtobus, kamor je prišel policaj preveriti, če imamo vsi vizo in štempelj. Midva sva se že spraševala, kako preverijo, da imamo vsi vizo, ker smo se prosto sprehajali prek meje. Ta avtobus je bil precej slab – brez klime in z razpadajočimi stoli. Nekaj turistov je moralo celo stati ali sedeti na plastičnih stolih na prehodu. Peljali smo se 2 uri do naslednjega mesta. Tam smo se izkrcali in vkrcali na druge avtobuse/kombije, ki so nadaljevali v različne smeri po Kambodži. V kombiju, kamor sva šla midva, je bil en sedež premalo. Na srečo sva midva že sedela notri, ko so to ugotovili. Vozniku ni in ni šlo v račun, kako da so prodali preveč kart. Vmes je tudi vzel mojo karto, ampak samo mojo karto, tako da me je že začelo skrbeti, a se je vse dobro končalo. (Za vse razen 2 turistov, ki sta ostala za nami.)

V Krate smo se ustavili pred enim hotelom, v katerega seveda nisva šla. Najprej sva se sprehodila do enega bankomata, ki naj bi dajal denar brez provizije, ampak je bil to star podatek. Kamboški način upravljanja z denarjem me je zelo zabaval. Uporabljajo dolarje za zneske večje od $1, namesto kovancev pa uporabljajo Kamboške riele. $1 = 4000 rielov. Bankomati dajejo oboje in večinoma je tako, da če v bankomat napišeš številko nižjo od 1000, dobiš toliko dolarjev, če pa napišeš višjo številko dobiš riele. Zaradi provizije na bankomatu sva se odločila, da ne dvigneva denarja in začneva porabljati dolarsko rezervo iz Ljubljane.

Ker sva to opravljala tik pred sončnim zahodom, sva se ustavila ob razgledu na reko in uživala ob pogledu na zahajajoče sonce. Bil je eden bolj rdečih sončnih zahodov mojega življenja, barve na fotkah pa tako kot po navadi ne uspejo povedati, kako (lepo) je bilo. Nato sva se končno odpravila v hotel, ki je bil čisto v redu, z eno manjšo pomanjkljivostjo: še nekaj ur ni bilo elektrike. V gostilni pod hotelom smo tako ob svečah jedli večerjo. Kupila sva tudi karto za kombi v Sen Monourom za naslednji dan.