Od Champasaka do Kiet Ngong-a, kamor sva šla, je samo 20 km zračne razdalje, ampak pot traja kar nekaj časa. Najprej smo se peljali 5 minut z avtom, potem smo se vkrcali na čoln in peljali čez reko. Tam smo počakali kombi, ki nas je odpeljal na jug. Midva sva izstopila po nekaj kilometrih, ostali so se pa peljali še naprej do 4000 otokov. Po zagotovilih tistega, ki nama je prodal karto do tu, naj bi bili tukaj tuk–tuk-i, ki bi naju odpeljali naprej. A jih ni bilo. Malo sva razmišljala, ugotovila da so javni prevozi (song–thaew) zelo redki in se odločila za štop. Prišel je en pickup, dvignil sem palec, ustavil nama je in sva se peljala do naslednjega križišča. Ker je cesta makedamska, sva bila (vključno z nahrbtniki) polna prahu. Od tam sta samo še 2 km in sva nadaljevala peš. Vmes je prišel še en kombi, ki sva ga tudi poštopala in se odpeljala do vasi.

V vasi sva se zmenila za termin jahanja slona in šla v guesthouse. Kasneje sva ugotovila, da v vasi nudijo tudi dobre homestaye in homecooke. Torej da greš k neki družini namesto v guesthouse in ti tam tudi kuhajo. Vas je sicer precej zanimivo družbeno urejena. Vse svari počnejo skupaj, da si niso konkurenca. Torej skupaj nudijo homestaye, jahanja slonov in ostale aktivnosti ter rotirajo trenutnega ponudnika, da imajo vsi enako dela. Poleg tega se vsak dan tudi menja ekipa v “sprejemni pisarni”, kar žal zraven prinese zelo slabo raven angleščine.

Jahat slonico je bilo ful fajn. Šli smo do nekih ruševin, razjahali, pogledali ruševine in šli nazaj. Načeloma greš na in iz slona preko ploščadi v višini slona. Ker je bila enkrat “gneča” na ploščadi, pa naju je vodič spravil gor kar direkt. To zgleda tako, da on slonici ukaže naj nastavi koleno, ti stopiš na koleno in se z roko potegneš za ovratnico. Slike so spodaj, kakšen video pa pride nekoč – po izkušnjah sodeč ne kmalu.

Naslednje jutro sva bila že ob 6ih pripravljena, ker gre edini prevoz med 6:00 in 8:00. Šli smo šele ob 8ih.