V Champasaku so naju odložili pred nekim guesthousom, v katerega nisva šla samo zato, ker so se preveč ponujali. Šla sva v enega drugega 100 m stran, kjer sva si privoščila dražjo sobo (11$/noč) za udobnejšo regeneracijo. Tako sva imela dobro posteljo, topel tuš in klimo, ki je sicer nisva rabila. Tuš in WC sta imela delno zatemnjeno stekleno steno, tako da se je videlo notri. Slikat se žal nisem spomnil, tako da prilagam ukradeno sliko in pa najino sliko kupa mravelj na steni. Neoptimalno pa je bilo, da wi-fi ni deloval in da, za razliko od večine drugih guesthousov, niso posojali koles.

Naslednji dan sva si ogledala en večji tempelj iz časa Khmerskega imperija, torej iz iste “skupine” kot templji Angkorja v Siem Reapu. Odprli naj bi ga ob 6ih zjutraj, zato sva si kolesa sposodila že prejšnji dan. Kot sem že omenil, najin guesthouse ni posojal koles, zato sva si jih sposodila pri sosedih. Zraven nisva dobila ključavnic in izposojevalec nama je zagotovil, da tu koles ne kradejo in jih ni potrebno zaklepati. Tako sva se potem ob 5ih zjutraj v trdi temi odpravila na 11 km dolgo pot. Pri templju naju je pričakal znak, da ga odprejo šele ob 8ih. Razočarana sva se odločila, da se odpeljeva 2 km naprej, do nekega manjšega templja, ki je mogoče brez ograje. In sva prišla do ograje – glej sliko.

Kot vidite ima ograja lestev čez ograjo. Na notranji strani ograje je tudi obljudena hiša, tako da si najprej nisva upala čez. Po zajtrku – prazna stara štručka, ker moj želodec še ni 100% OK – sva si upala čez ograjo in do templja, kasneje pa sta se nama pridružila še dva Nemca, ki sta bila prav tako prezgodnja za glavni tempelj.

Počasi sva se prestavila do glavnega templja, kjer sva z žabico, ki jo nosiva že iz Ljubljane, zaklenila kolesi. Neprijetno naju je presenetila še precej višja cena, kot sva jo pričakovala. Od vhoda do tam, kjer se tempelj zares začne, je še dober kilometer ceste skozi “vrt” in mimo umetnih jezer – rezervoarjev za vodo. Ta kilometer te prepeljejo z vozilom za golf.

Ko smo se približali templju sva zagledala gnečo. Kasneje se je izkazalo, da ni prišlo nekaj avtobusov turistov, ampak da je to kup domačinov, ki so kasneje čistili okolico templja. Tempelj je sestavljen v nivojih (terasah), ki so povezane s strmimi razpadajočimi kamnitimi stopnicami. Na vsakem nivoju je nekaj stavb, ki so v ruševinah ali pa (delno) obnovljene. Poleg stavb je tudi nekaj kipov in podobnih ostankov, večino takih artefaktov pa je v muzeju pri vhodu, ki sva si ga tudi na hitro ogledala.

Po ogledu templja sva bila že precej lačna, vendar sva jedla kosilo šele v najini vasici. Potem sva nadoknadila spanec in se popoldne odpravila naokrog po vasi. Videla sva en zelo neimpresiven modern tempelj.

V trgovinici sva se zapletla v pogovor z zelo prijaznim prodajalcem. Seveda nama je prodal karto za ladjo in avtobus za naslednji dan. Manjši problem je bil, da nama je zmanjkovalo denarja, ker sva prejšnji dan v Pakse tako hitro zamenjala avtobus, da nisva uspela dvigniti denarja. Na srečo je eden od dveh bankomatov v vasi deloval. Sta pa bila oba zanimiva. Oba sta bila ob cesti v kiosku, ki se ni držal nobene druge stavbe – glej sliko.