Do Tad Lo-ja prideš z avtobusom in kratko vožnjo s kombi-taksijem. Niti ne veva kako velika je vas, ker so vsi guesthousi, ki služijo tudi kot gostilne na eni ulici na koncu vasi in je to edini del, ki sva ga videla. Najprej sva šla na turistične informacije, ker še nisva obupala nad kakšnim trekingom. Tja je za nama prihitel možakar, ki je rekel, da pride informator šele popoldne. Tako sva šla v sosednji guesthouse, kjer sva bila poleg stalnih gostov edina gosta. Stalni gostje so tisti, ki so tam že mesece. Tu sva spala najceneje na potovanju, oba skupaj za slabe 4 €.

Popoldne sva šla na sprehod do drugega od 3 slapov na reki. Tam sva se obrnila zaradi neprimerne obutve (sandali) in ker je pot zavila ali v sosednjo vas ali pa na polja od vasi.

Na turističnih informacijah se ponovno nisva odločila za noben treking.

Jutro je bilo še hladnejše kot prejšnje, ker je Tad Lo na planoti. Postelja je bila približno toliko tanka kot tanka blazina v šotoru, tako da je vse spominjalo na taborjenje.

Bolje opremljena kot prejšnji dan sva se odpravila do tretjega slapu. Vsi ostali turisti to pot opravijo na okoli z motorjem, midva pa sva šla peš (hoje je okoli 6 km v eno smer). V naslednji vasi sva vprašala za pot in naju je en možakar na vsak način želel voditi. Pri tem je sam s sabo barantal za ceno, ker midva nisva bila zainteresirana. Nekako smo se zmenil za približno smer, po kateri morava ven iz vasi, ampak sva se itak zgubila na drugem polju. Pa je prišel za nama in spet ponujal vodenje. Za manjše plačilo nama je ponovno povedal smer, v kateri naj nadaljujeva, in naju pustil pri miru. Naslednjič sva se izgubila nekaj kasneje, a dovolj daleč, da ni več prišel za nama. Tako sva malo po občutku, malo po GPSu, tavala po poljih in iskala poti in nekako našla do naslednje vasi, kjer je naslednji slap.

Tam so otroci fehtali za sladkarije in se ponujali za vodenje. Ko si jih zavrnil so hodili za teboj dokler se nisi izgubil. Prej ali slej si se, ker si moral čez polja in gredice z slepimi potmi, na koncu pa še čez polje balvanov ob rečni strugi. Na srečo je bilo še nekaj drugih parov turistov in sva se otrok uspela znebiti. Med malico pod slapom se nama je pridružil nek kuža, ki naju je spremljal do odhoda iz vasi in je obvladal skakanje med balvani. Ko sva pojedla nekaj piškotov, sva se opravila na vrh slapu, od koder je lep razgled na okoliško ravnico. Tam me je začel boleti trebuh, ampak sem misli, da je to zaradi lakote.

Na poti nazaj sva veliko bolje sledila poti med vasema dokler nisva popolnoma zatavala. V iskanju poti sva hodila tudi skozi 2+ metra visoko žitarico¹, ampak kmalu našla (drugo) pot. Po prihodu nazaj v guesthouse sva si malo odpočila. Želela sva nadaljevati s potjo nazaj v Pakse, da bi lahko naslednje jutro nadaljevala v Champasak. Po najinih informacijah so prevozi Pakse – Champasak samo dopoldne. Moj želodec se ni strinjal s planom, kajti stanje se je hitro slabšalo do bruhanja. Tako sva tu ostala še eno noč. Naslednjih 8 ur sem nemirno prespal. Zbujal sem se na 30-60 minut in vsakič malo popil. Če sem spil več kot pol požirka sem vse takoj zbruhal. Sredi noči sem mi je stanje začelo hitro boljšati, tako da sem proti jutru tudi že jedel star kruh, pil rehidracijski prašek in jedel tablete za uravnavanje prebave. Čez dan sem že brez težav preživel dve dvourni vožnji z avtobusom.²

Najprej so naju na motorju odpeljali 5 min stan po vasi do glavne ceste. Tam sva počakala avtobus in se odpeljala nazaj v Pakse. Imeli so neko foro, da smo se pred mestom ustavili na obcestni avtobusni postaji, potem je na avtobus prišel možakar, ki je trdil, da je to končna postaja in da te bo on sedaj odpeljal s tuk–tuk-om naprej. To foro smo ponovili vsaj petkrat. Kljub njihovem prigovarjanju sva se seveda z avtobusom pripeljala na končno postajo v mestu. Po preventivnem obisku WCja sva se s tuk–tuk-om odpeljala na drugo avtobusno postajo. V Pakse imajo namreč vsaj 3 glavne postaje, tako da je prestopanje oteženo. Med vožnjo s tuk–tukom se je veliko dogajalo. Najprej smo šli tankat, potem pa smo še pobrali enega meniha in ga peljali del poti. Na srečo je bus, oziroma song–thaew peljal v Champasak tudi popoldne, tako da nama ni bilo potrebno prespati v Pakse.