Vožnja v Pakse je bila ena najbolj tretje-svetovnih na potovanju. Sedela sva na razpadajočih sedežih v pred-predzadnji vrsti. Nekaj postaj po začetku se je na 9 sedežev za nama usedla velika družina z vsaj 20 člani, vsi podpovprečno čisti tudi po laoških standardih. Otroci so ležali po tleh in se plazili pod sedeži in podobno.

Poleg tega imajo neko foro, da te iz avtobusa odložijo kar nekje sredi mesta, namesto na avtobusni postaji, da je težje dobiti tuk-tuk po normalni ceni, ker se pelješ z edinim, ki te tam pričakuje. Z najinim voznikom tuk-tuka sva se zmenila, da naju pelje do turističnih informacij, pa naju je odpeljal do turistične agencije, kjer pa sva začuda izvedela vse potrebne informacije, pa še na wc sva lahko šla. Ko sva spraševala o trekingih, je agent takoj povedal, da verjetno ne bova zadovoljna z nobeno ponudbo (predvsem ceno), kar je bilo res, ampak nama je vseeno prijazno razložil vse opcije. Tako sva se odločila da ne greva na treking in sva šla v guesthouse.

Zjutraj je bilo kar hladno – manj kot 15 °C, kar je že hladno za sandale. Odpravila sva se v Tad Lo.