Na avtobusu za čez mejo so bili večinoma domačini in samo 3 skupinice turistov. Najprej smo med vožnjo zamenjali stran vožnje na cesti in nato prispeli do meje. Domačini so šli samo čez mejo, turisti pa smo morali izpolniti prijavnico za vizo. Na srečo nas je avtobus na drugi strani meje počakal. Ano je en taksist poskušal prepričati, da je avtobus že odpeljal, a mu nisva verjela, saj je poleg naju stal gospod z avtobusa, ki je pobiral karte.

Iz avtobusne postaje sva se odpeljala do guesthousa. Po krajšem počitku sva šla do turističnih informacij in na kosilo. Čas ni bil pravi za kosilo, tako da so bile vse lokalne restavracije zaprte in sva pristala v neki turistični. Na turističnih informacijah sva se odločila, da noben treking ni primeren za naju in dobila idejo za samostojno kolesarsko turo. Ogledala sva si še muzej dinozavrov, ki so jih izkopali v bližini. Meni se je zdel nezanimiv in predrag. Ani je bil všeč.

Zvečer sva se ponovno odpravila v center. Tokrat je bilo bolj živo kot popoldne. Na glavnem trgu so bile mize in stoli okoliških restavracij in nekaj drugih stojnic s hrano.

Naslednje jutro sva si izposodila kolesa v izposojevalnici koles, ki je hkrati tudi popoldnaska šola angleščine in jutranja restavracija z angleškim zajtrkom. Po stranskih cestah sva se odpeljala na izlet. Zgodba izleta je v fotkah.

Potem sva šla na kosilo, ki ga nisva niti približno pojedla, ker sta bili obe naročeni jedi tako močno pekoči. To vseeno ni pripomoglo k temu, da bi se naučila, kako se v Laoščini pove, da ne želiš pekoče hrane. Po kosilu sva šla še do enega modernega templja, kjer je bil en prijazen domačin. Vprašala sva ga, kje je pot do nekih ruševin, pa je rekel, da je težko najti, ampak da nama lahko pokaže, samo da mora najprej odpeljati nečakinjo, ki jo je čuval, domov. Sva ga počakala in smo šli, midva s kolesi, on pa z motorjem. Na nekem polju ob cesti smo pustili vozila in se naprej odpravili peš. Ruševine so bile res neimpresivne, je bil pa vodič kul in je veliko povedal. Kadar je veliko gostov je tudi dejanski vodič za turistično agencijo, tako da se spozna. Ko sva ga vprašala, koliko denarja želi, je rekel, da pravi Laočan nikoli ne zahteva denarja (oz. nekaj v tem stilu). Napitnino je vseeno dobil.

Med potjo nazaj po mivki/pesku mi je padla veriga s kolesa (brez prestav) in se zataknila. S pomočjo orodja bližnjih domačinov smo rešili situacijo. Prekolesarila sva 52 km.

Zvečer sva šla ponovno na večerjo na glavni trg. Naslednje jutro sva se z avtobusom odpeljala na jug v Pakse.