Namesto da bi šla iz Ubona čez mejo v Laos, sva se odpeljala 2 uri na sever v mesto Mukdahan, ki je tudi ob meji z Laosom. Da razložim zakaj, moram najprej razložiti dolgoročnejši plan. Iz Tajske sva nameravala na vzhod v Laos, iz Laosa na jug v Kambodžo in prek Kambodže nazaj na zahod na Tajsko. Kratkoročno pa sva si zaželela iti v mesto Savannakhet v Laosu, dve uri severno od Ubona. Da ne bi šla 2x po isti poti, sva se odločila, da greva gor po Tajski strani, tam prečkava mejo in nazaj na jug po Laoški strani.

V Ubonu na avtobusni postaji nama je neka gospa pomagala kupiti karte za avtobus. Najprej naju je usmerila do pravega okenca, potem pa se je spomnila, da je (malenkost) ceneje, če kupiva karto pri avtobusu, ki je bil že na postaji.

Ker mi je že potekel mobilni internet in ga nisem uspel ponovno aktivirati¹ sva bila brez zemljevida. V Mukdahanu je song-thaew slučajno peljal ravno mimo hotela, ki sva si ga izbrala v Lonely Planetu. V hotelu sva spala najceneje do sedaj na potovanju – dobrih 5 € za oba. Soba je bila kljub temu OK, čeprav ne najbolj čista. Na začetku sva imela v njej nekaj komarjev, ampak sva našpricala sobo, pustila odprta vrata in prižgan ventilator in se jih tako znebila. Na hodniku, ki je služil tudi kot kopalnica, je bilo nad omivalnikom rahlo strašljivo ogledlo, ki je bilo malce zamegljeno in je poudarjalo zelene tone — kot v kakšni grozljivki (nimam nobene slike).

Popoldne sva se odpravila na sprehod po mestu. Ker nisva našla nobene poceni restavracije, sva šla v eno malo dražjo, ki jo hvalijo v Lonely Planetu. Bila je še dražja kot sva pričakovala in ni bila dobra. Zvečer sva šla na nočni market, ki deluje na isti način kot v Ubonu, samo da je tu malo manjši. Tu sva prvič videla pečene kobilice in podobno.

Naslednji dan sva začela zelo zgodaj – kakšno uro pred sončnim vzhodom. Pri receptorju, ki ni znal angleško sva podaljšala spanje za še eno noč in se odpravila. Najprej sva v 7-eleven, ki dela 24/7, kupila zajtrk, potem pa poiskala tricikel, ki naju bi odpeljal do enega templja na hribu. Glavna atrakcija templja je 84 meterski kip Bude, ki ga gradijo na vrhu hriba. Najprej nama je voznik povedal, da naju lahko odpelje samo do vznožja, potem smo zbarantali za ceno in šli. Na vznožju se ni ustavil in je peljal gor v hrib. Dva ovinka kasneje, pa motor, zaradi teže prikolice in 2 potnikov, ni več zmogel in sva razumela, zakaj naju ne more odpeljati na hrib. Tako sva nadaljevala peš in vseeno ujela sončni vzhod nad Laosom in reko Mekong.

O menihih in hranjenju menihov

Budistični menihi gredo vsako jutro okrog sončnega vzhoda na sprehod po mestu z enim velikim loncem. Po ulicah hodijo v skupinah po nekaj ljudi in sprejemajo donacije hrane od domačinov. O tem sva se podrobno poučila že v Ubonu od lastnice guesthousa. Pomembno je predvsem, da se ženska, če daruje oziroma kar v splošnem, ne dotakne meniha ali njegovega lonca.²

Pri tem templju, kjer je sedaj zgodba, je vse skupaj zgledalo precej žalostno. Tempelj je kar precej oddaljen od mesta, tako da menihe vsako jutro na pickup truck-ih razvozijo na različne dele mesta.

Nazaj na zgodbo

Potem sva šla peš dol do glavne ceste iz mesta. Tam sva čakala song-thaew, da bi se z njim odpeljala do narodnega parka z dobro geologijo. Ko je prišel song-thaew³, sva povedala kam želiva, ampak naju niso razumeli. Vseeno sva se usedla zadaj in upala, da bova pravočasno opazila odcep. Smo se odpeljali in čez nekaj 100 metrov ustavili. Nato je prišla sovoznica nazaj k nama še enkrat vprašat kam greva in se še vedno nismo razumeli. Mene je poslala na sovoznikov sedež, ona pa je sedla zadaj in smo se odpeljali naprej. Medtem je Ana na telefonu izbrskala vodiča, kjer je napisano ime parka in ga pokazala sovoznici. Najprej je imela težave z latinico, tako da je razumela šele, ko si je izgovorila ime. Tedaj se je fuuul zadrla, da jo je voznik razumel in potem smo vedeli kam gremo.

O parku pa največ povedo slike.

Po ogledu parka sva šla v hotel počivat, zvečer pa spet na nočni market. Po 13 dneh sem se obril (prejšnjič je bilo še na Filipinih), kar je bil rekord potovanja. Načeloma sem se obril pred vsako mejo ali letalom, ampak sem na izhodu iz Singapurja spustil.

Naslednje jutro sva se končno dovolj potrudila, da sva dobila znamke, da sva lahko poslala kartice kupljene na Filipinih. (Tiste iz Singapurja sva poslala iz Singapurja, te so pa še ostale z nama.) Nato sva šla na avtobusno postajo in na avtobus za čez mejo.