Zadnje jutro v Pattayi sva se z kombijem odpeljala v Bangkok. Tam sva šla s podzemno in nadzemno železnico do glavne železniške postaje. Na vseh vhodih so nama pregledali nahrbtnike. Žal nimajo rentgena, kot na letališčih, ampak moraš odpreti nahrbtnik in ga pregledajo. Če imaš samo manjši nahrbtnik ali torbico to nekako deluje, ko pa prideva mimo dva popotnika z velikima nahrbtnikoma, se zadeva malo zakomplicira. Na železniški postaji sva kupila karti za nočni vlak na (severo)vzhod Tajske v Ubon Ratchathani. Ker sva lahko na postaji pustila prtljago, sva si popoldne ogledala bližnji Chinatown.

Začela sva z ogledom 5,5 tonskega kipa Bude. Ker so turisti za ogled le-tega plačali/donirali dovolj denarja so okrog njega zgradili velik marmornat tempelj. Sledila sva trumam turistov in si ogledala kip.

Potem sva se sprehajala po nakupovalnih ulicah Chinatowna. Kupila nisva nič, ker itak prideva sem še enkrat, tik pred koncem potovanja (in ker sva ravno poslala domov paket in nisva nameravala še enega). Je pa res, da sva s tem zamudila priložnost nakupiti božične okraske in podobno, ker jih verjetno ne bodo več prodajali januarja.

V zadnjem templju, ki sva si ga ogledala so imeli neko prireditev. Veliko menihov je pelo/molilo, opazovali pa so jih ljudje, ki so sedeli za mizami v bližini. Kot v kakšnih televizijskih oddajah v živo, kjer so pred odrom ljudje za mizami.

Zvečer sva šla na vlak. Udoben je bil približno toliko kot evropski spalniki, s to razliko, da so nam oni naredili posteljo in nisi potreboval svoje posteljnine (nisem prepričan, če jo v Evropi rabiš). Imel pa je eno napako. Zavesa pri moji postelji ni segala do stropa in mi je preko zavese v glavo svetila luč iz hodnika.