Pattaya je obmorsko mesto na Tajskem, okrog 100 km jugovzhodno od Bangkoka. Zaradi te bližine je zelo popularno pri turistih, predvsem pri organiziranih turističnih skupinah. Temu primerne so tudi cene.

Midva sva v Pattayo priletela iz Singapurja, ker je bil to najcenejši let v Indokino. Po nekem naključju sva našla ta let, ker pred tem sploh nisva vedela, da obstaja to letališče. V resnici je to neko manjše in napol vojaško (bivše vojaško) letališče. Avion je bil 3/4 prazen, kljub temu, da je bil nizkocenovnik. Letališka stavba pa zelo majhna – 2 vrsti za pregled potnih listov, majhen prostor za kup prtljage in je že konec. Na srečo so kljub pozni uri (10:30 zvečer) prodajali tudi lokalne SIM kartice in prevoz do mesta. Dodatno srečo sva imela, da sva v Singapurju preostale singapurske dolarje zamenjala v tajske bahte, ker drugače bi imela težave priti do denarja. Takoj po prihodu iz letališke stavbe sta naju z leve in desne glasno napadli dve skupini, ki sta ponujali prevoz do mesta. Na random sva šla k desnim, ampak so itak imeli oboji isto ceno. Zdi se nama, da smo se celo peljali z istim kombijem. Po 10 minutah vožnje se je voznik odločil, da on v resnici ne vem kam nas mora peljati, kljub temu, da smo vsi njemu in ostalim organizatorjem prevoza že večkrat povedal in pokazali kam gremo. Tako smo mu na semaforjih ponovno na telefonih kazali kam želimo. Midva sva bila prva na vrsti, ker sva imela hotel v sosednjem mestu od Pattaye v upanju, da bo manj turistično. Našli smo brez težav.

V hotelu so nama najprej dali sobo s pogledom na morje (beri: s pogledom na kup električnih žic na strehi. Za žicami je bila potem cesta, za cesto drevo in šele potem morje). Ko sva se že razpakirala in se je Ana tudi že stuširala, je receptorka ugotovila, da sva v resnici rezervirala in plačala sobo brez razgleda, tako da sva se morala preseliti čez hodnik. V prvi sobi sva pod blazino pozabila Anino torbico za okrog vratu z dokumenti in denarjem. Na srečo sva to še pred spanjem ugotovila in jo dobila nazaj.

Naslednje 3 dni sva ležala v hotelski sobi in redko zbrala energijo za odhod iz sobe. Delala sva plan za naprej in se trudila pisati blog za nazaj. Internet je bil ful hiter. Soba je bila kul razen, da sva zamašila WC in potem uporabljala tistega za goste restavracije v pritličju. Eno popoldne smo bili tudi brez vode v celem hotelu.

Med odhodi iz hotela sva uspela kupiti nov repelent za komarje in antimalarike ter poslati še en paket domov. Tokrat sva dobila celo sledilno številko, da sva lahko spremljala njegovo lokacijo. Prejšni paket še ni prišel domov, pa sva ga poslala skoraj mesec dni pred tem.¹ Kopat sva s šla samo enkrat. Voda je bila resda samo čez cesto, ampak je bila mivkasta plaža, mlakužasto topla in umazano motna voda.