Prejšnji zapis se je končal na ladji iz Bohola do mesta Cebu na otoku Cebu. Po pristanku sva šla direktno v taksi in na severno avtobusno postajo. Takoj sva se lahko vkrcala na avtobus, ki je bil spet brez klime. Kmalu zatem smo se odpeljali proti najbolj severni točki otoka. Ano je prvi dve uri vožnje močno zvijalo v trebuhu in je bila zelo hvaležna, da smo naredili postanek že pred polovico poti. Po 5 urah vožnje in samo 160 kilometrih smo prispeli do pristanišča in se vsi iz avtobusa prestavili na ladjico. V pristanišču so nas hoteli prepričati, naj vsi skupaj (bilo nas je 7) najamemo privat ladjico, ki bo odšla takoj, ampak je približno 2x dražja na osebo. Nismo se pustili prepričati in smo se odločili, da gremo na redno ladjo, ko bo le-ta šla. In šla je čez 10 minut, mi pa smo bili edini potniki. So nam jo pa 20% preveč zaračunali, kot sva ugotovila nazaj grede. Ladijski motor prižigajo na zelo zanimiv način. V podpalubje spustijo debelo vrv, in potem jo dva hitro potegneta nazaj gor. Kot prižiganje majhnega izvenkrmnega motorja, smo da je motor precej večji.

Pol ure kasneje smo prispeli do otoka. Ker je bila nepravilna višina plime (zdi se nama, da je vedno nepravilna), smo se zasidrali in izkrcali na manjši čolniček, ki nas je odpeljal do obale. Ko smo že bili na čolničku, so nas obvestili, da ga moramo doplačati in smo ga, ker itak nismo imeli izbire. To se nam je zdelo malo za lase privlečeno, ampak sva nazaj grede ugotovila, da je to normalno doplačilo.

Na obali nas je pričakalo kar dosti ljudi, ki so nas vabili v nastanitve. Midva sva se odpravila proti nastanitvi, ki sva si jo ogledala na internetu. Na otoku so edino prevozno sredstvo noge, kolesa in motorji, zato so ulice primerno ozke in težke za navigacijo. Samo ena ulica je bila betonska, ostale pa imajo za podlago bolj ali manj mehko mivko. Malo sva zgrešila optimalno pot in sva hodila po ulici ob plaži. Pogled je bil zato sicer lepši, ampak hoditi je bilo težko, ker so bili sandali polni mivke in se je stalno vdiralo. V resort sva dan prej poslala mail, ampak niso odgovorili. Odločila sva se, da bova vseeno preizkusila svojo srečo, ampak so imeli polno. Je bil pa možakar (izseljen Nemec) zelo prijazen in nama je svetoval, kam naj greva. Tako sva pristala v enem redkih resortov, ki niso ob obali, a je bilo ugodneje.

Popoldne sva se šla še kopat, vendar nisva bila preveč navdušena. Motna in umazana voda, polna ježkov z ogromnimi bodicami.

Na otok sva se prišla spočit, preden nadaljujeva v Singapur, kjer bova spet dvignila tempo. Počivanje sva izvedla tako, da sva šla naslednji dan na celodnevni izlet po otoku. Otok je velik 2,5 km x 1 km in sva ga bolj ali manj obhodila. Med potjo sva obiskala nekaj plaž, svetilnik in nekaj vasic. Pot do svetilnika so nama pokazale tri deklice, saj je sama nikoli ne bi našla. Vasice so zabavne, ker so ulice zelo ozke in jih domačini uporabljajo kot dnevne sobe. Tako da se je včasih malo nerodno sprehajati mimo. Dvakrat sva se tudi kopala. Tokrat je bila vidljivost boljša. Enkrat sem videl na tleh v dober meter globoki vodi kačo. Seveda sem jo začel snemat (glej video). Ko sem potem to povedal Ani, ni bila niti približno toliko navdušena, kot sem bil jaz. Malo bolj se spozna na kače in me je poučila, da so praktično vse morske kače strupene in da se jim moraš izogibati.

Zvečer sva šla gledat sončni zahod. Na plaži, kjer sva ga gledala, so naju napadle 3 deklice, ki so želele prodati “doma narejen” nakit. Razlagale so, kako danes nimajo šole, ker je praznik in zato prodajajo. Ko sva presenečeno vprašala, kakšen praznik je, so rekle, da je praznik, ker je šel (edini?) učitelj v Manilo. Nakit je bil pa vsaj 5x nad normalno ceno, poleg tega pa so priznale, da ga niso naredile same, ampak da ga je naredil njihov oče. Izgovorila sva se, da nimava denarja s seboj, da kupiva mogoče kdaj drugič. Pa so nama rekle, da naj greva domov po denar in prideva nazaj. Ko sva malo kasneje sedela ob drugi plaži na ne preveč dobri pici, sta dobre tri metre stran sedli dve od teh deklic in čakali, da pojeva. Ko sva plačala račun, sta naju spet napadli, da sva prej obljubila(!), da bova kaj kupila. Takrat sva le odločno rekla ne, se obrnila in odšla, deklici pa sta bili zelo nezadovoljni. Tako da sva od tu naprej vedno že takoj rekla ne in si nisva izmišljevala izgovorov.

Dan zatem je bil že zadnji dan na tem otoku. Želela bi si ostati dlje, ampak sva morala na avion. Po vožnji z ladjo in dolgi vožnji z avtobusom sva bila spet v Cebu v istem hostlu v bližini nakupovalnega središča in daleč od centra. Popoldne sva ponovno oprala obleke in šla v nakupovalno središče jest.

Zadnji dan na Filipinih sva dolgo spala in se odpravila na letališče. Iz nekega razloga, moraš na letališču plačati relativno drago letališko takso, ker le-ta iz nekega razloga ni vključena v letalsko karto, kot povsod drugje (15€/osebo, letalska je bila pa 70€). Seveda nama ni ostalo dovolj peso-tov (filipinskega denarja), tako da sva morala še menjati denar, kar je bilo ceneje kot dvig. In sva odletela iz Filipinov. V zraku sva presenečeno ugotavljala, da letimo nad severnim robom Bornea, čeprav je to precej smiselno, če pogledaš zemljevid.