Ob prihodu v Sagado se z Nemkama nisva strinjala, ali naj gremo tja, kjer imamo “rezervirano”, ali naj si sami poiščemo prenočišče. Zato smo se ločili. Z Ano sva šla proti lokaciji, kjer naj bi imeli rezervirano. Nisva poznala točne lokacije, samo približno. Ko nisva našla, sva poklicala tja in je šel pogovor nekako takole: “Ja, mi je Riccy rekel, da pridete. Ampak imamo že vse zasedeno.” Med potjo nazaj v center sva preverila vse nastanitve in je bilo vse zasedeno. Na turističnih informacijah so nama dali seznam nastanitev, kjer naj bi še imeli prostor. Sva jih večino poklicala po telefonu, ampak sva bila neuspešna. Eni niso dvignili, drugi so imeli že vse polno, tretji pa so imeli prosto le še sobo za 5 oseb ali več. Tako sva šla do enega prejšnjih hotelov, kjer so nama rekli, da če res nič ne najdeva, da naj prideva nazaj in da bodo nekaj zrihtali. Izgledalo je, kot da naju bodo dali k sebi domov na kavč, ampak so naju odpeljali v neko hišo, ki je izgledala kot apartma za 10 oseb z 5 sobami z jogiji na tleh, dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico. Tudi Nemki sta končali v isti hiši. Podobna gneča kot v nastanitvah pa je bila tudi v restavracijah in na ulici in povsod.

Glavna znamenitost Sagade so viseče krste. Na steni/klifu v bližini visi kup krst (človeških krst). V okolici je tudi nekaj jam z zgodovinskimi ostanki. V turističnih informacijah so naju obvestili, da morava za 30 minuten sprehod do razgledišča, od kjer se vidi krste, najeti vodiča (beri varnostnika, da ne poškodujeva česa). Niso bili za to, da bi tam počakala in se pridružila komu, da bi bilo ceneje. Edina stvar, ki jo lahko počneš samostojno je, da se sprehodiš po glavni cesti in iz ceste vidiš neko manjšo skupino visečih krst. Krste so dovolj daleč od ceste, da jih z lahkoto zgrešiš, ampak sva imela srečo in jih je Ana našla v prvo.

Za večerjo sva jedla odlično limonino pito. Tuš je bil spet bucket shower, ampak tokrat z vodo pogreto v čajniku. Da ni bilo preveč dolgčas, je med tuširanjem za nekaj minut zmanjkalo elektrike. Noč ni bila mirna, saj so sostanovalci v dnevni sobi žurali še pozno v noč.

Za zajtrk sva želela spet limonino pito, ampak je bilo polno, tako da sva morala drugam. Nato sva šla z jeepneyem najprej v Bontoc in potem takoj naprej v Banaue.