V Baguio sva prispela enkrat popoldne. Želela sva direktno nadaljevati v Kabayan, ampak nisva bila prepričana, če obstaja popoldanski javni prevoz. Možakar na postaji naju je prepričal, da obstaja prevoz samo dopoldne in naju prepričal v njegovo nastanitev in sva se mu vdala. Predvsem zato, ker nisva imela plana B – kaj če bova mogla prenočiti v Baguio-u. Nastanitev je bila sicer OK, ampak stene so bile zelo tanke in celo noč so se ljudje premikali na okoli in bili glasni.

Kasneje sva šla na turistične informacije, kjer so potrdili, da je edini zanesljivi prevoz kombi ob 6:00. Dobila sva tudi A4 list z navodili za samostojno raziskovanje Kabayana, nad čemer sva bila zelo navdušena, ker sva mislila, da je potrebno za vsako malenkost najeti vodiča. Po kratkem obisku nakupovalnega središča, kjer sva se najedla in kupila vsak eno majico, sva šla še na avtobusno postajo zbirat informacije. Seveda imajo vsaj 4 glavne avtobusne postaje v mestu z 300 tisoč prebivalci.¹ Izvedela pa nisva nič novega, ob 6:00 je kombi, o kasnejših se nič ne ve.

Ker je bila bus postaja na drugem koncu mesta, sva ob 4:30 tudi midva začela ropotati v guesthousu in buditi sosede :). Taksist naju je odpeljal na napačno glavno postajo, ampak sva uspela pred šesto priti na pravo. Kombija sicer še ni bilo in je prišel šele 15 min čez uro, za tisti strogi odhod ob 6:00 pa se je izkazalo, da kombi gre, ko je polen. Tako da smo štartali ob 7:30.