Where is this file used? Never? index.php

Končni prispevek

Danes je ravno eno leto od kar sva šla na potovanje. Končno sva do konca spacala blog in tokrat pišem o statistiki potovanja in bloga, ter kaj bo z blogom od sedaj naprej.

Na potovanju sva se enajstkrat peljala z avionov, drugih prevoznih sredstev pa nisva štela. Na blog sva napisala 50 prispevkov z 26060 besedami v tekstu ter 5631 besedami pri opisih 13451 slik. To je v povprečju 300 besed in skoraj 13 slik na dan potovanja. Posnela sva skoraj 17000 slik , kar je povprečno 160 na dan. Koliko videa sva posnela še nisva izračunala, objavila pa sva 29 posnetkov v skupni dolžini dobrih 41 minut. Z blogom sva vedno bolj zaostajala, tako da sem zrisal graf, koliko časa po dogodku sva napisala prispevek v odvisnosti od dneva potovanja.

Top 5

  1. Ko so jeepneyu odpovedale zavore.
  2. Žigovo britje in striženje v obcestnem salonu v Kambodži.
  3. Samostojni ogled mumij na Filipinih.
  4. Narodni park Bako. Proboscis opice, kopanje v reki v džungli, nočni sprehodi, krokodil…
  5. UNESCO park Mulu. Pinnacles, jame, netopirji, džungla, tuš v reki in dostop z avionom.

Najljubša država: Malezija. Zakaj? Nisva čisto prepričana. Všeč nama je bila divjina (deževni gozd), veliko živali (krokodili, opice, žuželke). Poleg tega pa precejšna svoboda, da sva lahko po večini narodnih parkov hodila sama brez vodiča. Hrana je bila dobra in poceni ter napisana z razumljivo pisavo. Edine pripombe, ki jih imava, so dragi taksiji, drago spanje, glede na ostale države in dim, ki so ga zakurili Indonezijci.

Kaj sedaj?

Blog bom verjetno nadaljeval s bolj sprotnimi zapisi dogodkov, kar pomeni, da bom spustil vse med koncem potovanja in sedaj. Poleg tega bom ukinil obveščanje po mailu, ker ga je pretežko vzdrževati v trenutni izvedbi, kot veste vsi, ki ste dobili mail z obvestilom o tem prispevku en dan prepozno.

… domov

Ker so bili v najinem hotelu v Bangkoku tečni, sva morala plačati sobo za celo noč, čeprav sva jo zapustila že ob 9ih zvečer. Ampak je to stalo skoraj isto kot doplačilo za hranjenje prtljage po checkoutu. Poleg tega sva se lahko tako tudi stuširala in v miru spakirala vse nove nakupe. Vsi nakupi so šli v nahrbtnike, tako da ni bilo potrebno obuti gojzarjev.

Zvečer sva se torej s taksijem in nadzemno železnico odpeljala na letališče. Let je bil šele ob 7ih zjutraj, a so bile nočne povezave tako slabe, da sva šla raje že zvečer na letališče. Hotela sva se naspati, ampak nama je šlo bolj slabo. Do 1ih ponoči sploh ni šlo, ker je bilo veliko ljudi za večerne lete in je bilo polno šundra, potem pa je bilo bolje. Ana je uspela spati kakšno uro in pol, jaz kakšne pol ure. Check-inala sva se lahko že precej zgodaj. Potem sva za zajtrk porabila še zadnje bahte in počakala na avion.

Ko smo se vsedli v avion se nismo še takoj odpeljali. Midva sva izkoristila priliko in v trenutku zaspala. Noben od naju se ne spomni varnostnih obvestil pred letom in oba se samo medlo spomniva vzleta. Zbudila sva se šele 2 uri kasneje, ko so delili hrano. Tudi večino preostanka leta sva prespala.

V Kolnu naju je pirčakalo presenečenje. Kljub temu, da smo imeli velik avion, nismo parkirali od stavbi, ampak smo morali do stavbe z avtobusom. Zunaj -0 stopinj, jaz pa v sandalih! Šele v letališču sem iz nahrbtnika izbrskal debele nogavice in si jih obul. Ker je bil na letališču free wi-fi, je čakanje na naslednji let minilo hitro. Par urc kasneje sva že bila na Dunaju, kjer so naju pričakali Anina mami in prijateljica Urška, z Rujem in Pino ter odličnim domačim jabolčnim štrudeljem. Glej video.