Iz Kratie sva se odpeljala v Sen Monorom. V Kambodži delujejo prevozi tako, da se zmeniš za prevoz v prenočišču, kjer spiš. Povejo ti, da te bo kombi pobral med 6:00 in 8:00, tako da vstaneš zelo zgodaj. Kombi verjetno začne s pobiranjem po mestu ob 6:00, ampak ponavadi malo kasneje, ti pa čakaš, da pride do tebe. Večinoma se s tem kombijem potem pelješ naprej, tokrat pa smo se peljali samo do drugega kombija, s katerim smo šli naprej. V drugem kombiju je bilo ogromno komarjev. V kombi najprej dajo vse turiste, potem pa zapolnijo vsa prosta mesta z domačini, ki zelo verjetno plačajo manj. Poleg tega sigurno obstajajo še drugi načini potovanja za domačine, ampak jih midva nisva ugotovila.

Ob prihodu v Sen Monorom sem takoj zagledal frizerja. Končno. Že cel Laos sem iskal kakšnega frizerja. Frizer je moral še malo počakati, ker smo bili zmenjeni z guesthousom¹, da nas pridejo iskat z avtom, ker je do tja okrog 2 km. Popoldne sva se odpravila nazaj v mesto na kosilo in po nakupih. Dobil sem novo kapo, Ana pa nove hlače (slike hlač v uporabi bodo v prihodnjih blogih). Nato je prišel na vrsto frizer. Za $2 sem se postrigel in obril! Predvsem pa neskončno užival, ker sem se tega veselil že od Ljubljane. Vse je bilo tako kot je treba, polodprt salon na prašno ulico…

Rezervat za slone

V Sen Monouromu sta vsaj dva rezervata za slone. Te zadeve delujejo tako, da kupijo ali najamejo kup zemlje, kupijo bivše delovne slone (kmetijske ali turistične) in jih nastanijo na svoji zemlji. Pri tem lepo skrbijo za slone in turistom veliko zaračunajo za razne aktivnosti. Pri nas je bilo 5 slonic, ki smo jih božali, hranili z bananami in jih umivali (beri: se z njimi kopali v reki). Slone nadzoruje skupina varnostnikov, ki jih varujejo in jim preprečujejo, da bi pobegnili iz določenega območja. Poleg tega jih usmerjajo, da se s turisti srečajo na stalnih lokacijah. Obvezna aktivnost je tudi poslušanje predavanja o tem, kako so oni edini, ki pravilno skrbijo za slone ter jih nikamor ne silijo (razen očitno na vnaprej določene lokacije, kjer se srečajo s turisti) in da so vse ostale organizacije nateg.

Midva sva v kompletu s obiskom slonov kupila še spanje v visečih mrežah na pokritem balkonu hiške v gozdu in trekking naslednji dan. Ker sva to počela med božičem in novim letom, nas je bilo veliko – okrog 15 pri slonih in okrog 10 na trekingu. Hodili smo po okoliški džungli, ki je čisto drugačna od malezijske džungle – mene je rastlinje bolj spominjalo na savano, ampak mogoče to zato, ker smo bili v bolj sušnem obdobju. Vmes smo se kopali pri enem slapu – glej video spodaj – in si ogledali še enega drugega. Zaključili smo v eni domorodni vasi, ki je precej razočarala, ker je bila veliko bolj moderna, kot v reklami.

Ker so sloni luškani je spodaj veliko slik. Na disku je še veliko videa, ki bo mogoče kdaj prišel na vrsto.

Plezanje in skakanje pri slapu.

Fotogenična gospa seka drva.

Pot iz 4000 otokov v Kambodžo je bila, kot očitno večina poti, zanimiva. Najprej sva morala na otokih kupiti karto za čoln na “celino”. Vsi so kupovali direktne karte v Kambodžo, midva pa sva želela to urediti ločeno, ker sva mislila, da bova tako privarčevala. Na koncu niti ni bilo bistvene razlike, sva pa kar nekaj časa iskala, kje se kupi karto za čoln. Med vožnjo se je v čolnu začela nabirati voda. Nič kritičnega, da bi se potopili, a nahrbtniki so bili mokri, ker so bili na tleh. Potem sva na celini kupila karto za avtobus. Zraven je en možakar ponujal, da ti za $40 uredi vizo. Sicer naj bi viza stala $35 plus dvakrat $2 “uradne” “podkupnine”. Midva sva se odločila, da nama je vseeno za tisti $1 razlike, ampak da potnih listov ne izpustiva iz svojih rok nekemu naključnemu modelu.

Kar nekaj časa smo čakali avtobus in se odpeljali tistih nekaj km do meje. Tam smo šli iz avtobusa z vso prtljago, ker je šel ta avtobus nazaj v Laos. Postavili smo se v vrsto za štemplanje potnega lista in čakali. Uradniki so želeli $2 “podkupnine” za vsakega, prvi v vrsti pa so se odločili, da oni ne bodo plačali in da bodo čakali dokler se uradniki ne omehčajo. Nihče ni želel prehiteti vrste, ker bi s tem ostalim sesul sistem in bi se morali vdati in plačati. To se je sicer zgodilo nekaj 10 minut kasneje in smo seveda vsi plačali.

Kamboška meja je bila še bolj zanimiva. Najprej si moral do nekega človeka, ki ti je dal nek listek, da si zdrav. Baje brez tega ne moraš čez mejo, čeprav ni potem nihče gledal tega listka. Tudi tu so želeli plačilo za to uslugo, vendar ga ni bilo portebno plačati, če si mel svojo cepilno knjižico. Imela jo je le Ana, saj sem jaz svojo pustil v Ljubljani. Vseeno sem se uspel ogniti plačilu, saj niso bili dovolj pozorni, ko je Ana pokazal svojo. Naslednja postaja je bila hiška na drugi strani meje, kjer smo dobili visa application, jo izpolnili, plačali in šli nazaj na prvo stran meje poštempljat potni list. Nobena podkupnina ni bila več potrebna, razen če si imel vizo že od prej. V tem primeru so zaračunali $2.

Potem smo sedli na nov na avtobus, kamor je prišel policaj preveriti, če imamo vsi vizo in štempelj. Midva sva se že spraševala, kako preverijo, da imamo vsi vizo, ker smo se prosto sprehajali prek meje. Ta avtobus je bil precej slab – brez klime in z razpadajočimi stoli. Nekaj turistov je moralo celo stati ali sedeti na plastičnih stolih na prehodu. Peljali smo se 2 uri do naslednjega mesta. Tam smo se izkrcali in vkrcali na druge avtobuse/kombije, ki so nadaljevali v različne smeri po Kambodži. V kombiju, kamor sva šla midva, je bil en sedež premalo. Na srečo sva midva že sedela notri, ko so to ugotovili. Vozniku ni in ni šlo v račun, kako da so prodali preveč kart. Vmes je tudi vzel mojo karto, ampak samo mojo karto, tako da me je že začelo skrbeti, a se je vse dobro končalo. (Za vse razen 2 turistov, ki sta ostala za nami.)

V Krate smo se ustavili pred enim hotelom, v katerega seveda nisva šla. Najprej sva se sprehodila do enega bankomata, ki naj bi dajal denar brez provizije, ampak je bil to star podatek. Kamboški način upravljanja z denarjem me je zelo zabaval. Uporabljajo dolarje za zneske večje od $1, namesto kovancev pa uporabljajo Kamboške riele. $1 = 4000 rielov. Bankomati dajejo oboje in večinoma je tako, da če v bankomat napišeš številko nižjo od 1000, dobiš toliko dolarjev, če pa napišeš višjo številko dobiš riele. Zaradi provizije na bankomatu sva se odločila, da ne dvigneva denarja in začneva porabljati dolarsko rezervo iz Ljubljane.

Ker sva to opravljala tik pred sončnim zahodom, sva se ustavila ob razgledu na reko in uživala ob pogledu na zahajajoče sonce. Bil je eden bolj rdečih sončnih zahodov mojega življenja, barve na fotkah pa tako kot po navadi ne uspejo povedati, kako (lepo) je bilo. Nato sva se končno odpravila v hotel, ki je bil čisto v redu, z eno manjšo pomanjkljivostjo: še nekaj ur ni bilo elektrike. V gostilni pod hotelom smo tako ob svečah jedli večerjo. Kupila sva tudi karto za kombi v Sen Monourom za naslednji dan.

V Laosu sva se nameravala zadržati nekaj dni, a sva ostala kar 11 dni. Nisva šla na treking, kot sva nameravala, naju so pa navdušile do-it-yourself stvari (predvsem kolesarjenje) in umirjenost pri teh dejavnostih. Sicer je bilo veliko turistov, ker v južnem delu Laosa obstaja ena glavna cesta, ob kateri se vse dogaja in so tam skoncentrirani tudi vsi turisti. Verjetno bi pomagalo, če bi znala voziti motor, ker bi se lahko tako bolj oddaljila od množic.

Ker sva načrtovala kratek postanek v Laosu, se nisva odločila za nakup lokalne SIM kartice, pa bi se jo vseeno splačalo, ker bi bila poceni in nama ne bi bilo treba ves čas iskati wi-fi-ja.

Prišel je božič. Želela sva nekam, kjer je bolj “umirjeno”, torej da je primerno za početi nič, da sva na miru, da je lažje najti zanesljiv internet za skypeanje domov. Že na začetku Laosa sva izbrala 4 tisoč otokov in zato sva pretekli teden malo hitela, da nama je uspelo priti pred božičem.

Štiri tisoč otokov je otočje na jugu Laosa tik pred mejo s Kambodžo v reki Mekong. Otokov in otočkov je res veliko, njihovo število se pa hitro spreminja glede na višino gladine vode in erozijo. Midva sva šla na Don Det, ki je z mostom povezan z Don Khon (naslednjim otokom). Med otoki, predvsem okoli Don Khona, so brzice, tako da reka tu mimo ni plovna. Zato so leta 1893 zgradili 7 km dolgo železniško progo, ki gre čez ta dva otoka. Obratovala je do druge svetovne vojne, danes pa po delih trase poteka cesta. Na teh dveh otokih sicer ni avtomobilov, tako da je cesta samo za motorje, kolesa, pešce in živali.

Poleg ostankov železnice in brzic, greš lahko na izlet z čolnom gledat Irrawaddy delfine, ki so jih kot lokalno zanimivost (“samo tukaj jih lahko vidiš”) prodajali že v Maleziji. Zanimivo je, da si jih tam lahko gledal v morju, tukaj pa na reki. Midva sva jih šla gledat. Bilo je precej dolgočasno, ker so bili vsi delfini precej daleč od čolna, ampak tudi prijetno umirjeno, ker smo sedeli na čolnu z ugasnjenim motorjem in v tišini čakali, da slišimo delfina. Na poti nazaj na otok smo se ustavili pri dveh ribičih, ki sta stala na eni skali (otočku) in na palico lovila ribe. Ponosno sta pokazala sta ulov – veliko ribo. Po vrnitvi je voznik razlagal “celi vasi”, kaj sta ribiča ujela, jaz sem jim pa na fotoaparatu pokazal sliko. Na moje začudenje zraven ni bilo videa, za katerega sem prepričan da sem ga posnel, na katerem se je riba premetavala po čolnu. Še vedno ne vem kam je šel.

Poleg tega so na otokih popularne vodne aktivnosti, ki naju niso čisto nič mikale zaradi (ne)čistosti vode.

Drugače so otoki zelo popularna turistična destinacija. Nekako nama je uspelo dobiti umirjen guesthouse, kjer sva bila skoraj edina gosta. Vse ostale nastanitve so bile (skoraj) polno zasedene.

Najprej trije videi – vodni bivol, ko da glavo pod vodo, lovljenje rib in delfini. Pod njimi so pa še slike.

Od Champasaka do Kiet Ngong-a, kamor sva šla, je samo 20 km zračne razdalje, ampak pot traja kar nekaj časa. Najprej smo se peljali 5 minut z avtom, potem smo se vkrcali na čoln in peljali čez reko. Tam smo počakali kombi, ki nas je odpeljal na jug. Midva sva izstopila po nekaj kilometrih, ostali so se pa peljali še naprej do 4000 otokov. Po zagotovilih tistega, ki nama je prodal karto do tu, naj bi bili tukaj tuk–tuk-i, ki bi naju odpeljali naprej. A jih ni bilo. Malo sva razmišljala, ugotovila da so javni prevozi (song–thaew) zelo redki in se odločila za štop. Prišel je en pickup, dvignil sem palec, ustavil nama je in sva se peljala do naslednjega križišča. Ker je cesta makedamska, sva bila (vključno z nahrbtniki) polna prahu. Od tam sta samo še 2 km in sva nadaljevala peš. Vmes je prišel še en kombi, ki sva ga tudi poštopala in se odpeljala do vasi.

V vasi sva se zmenila za termin jahanja slona in šla v guesthouse. Kasneje sva ugotovila, da v vasi nudijo tudi dobre homestaye in homecooke. Torej da greš k neki družini namesto v guesthouse in ti tam tudi kuhajo. Vas je sicer precej zanimivo družbeno urejena. Vse svari počnejo skupaj, da si niso konkurenca. Torej skupaj nudijo homestaye, jahanja slonov in ostale aktivnosti ter rotirajo trenutnega ponudnika, da imajo vsi enako dela. Poleg tega se vsak dan tudi menja ekipa v “sprejemni pisarni”, kar žal zraven prinese zelo slabo raven angleščine.

Jahat slonico je bilo ful fajn. Šli smo do nekih ruševin, razjahali, pogledali ruševine in šli nazaj. Načeloma greš na in iz slona preko ploščadi v višini slona. Ker je bila enkrat “gneča” na ploščadi, pa naju je vodič spravil gor kar direkt. To zgleda tako, da on slonici ukaže naj nastavi koleno, ti stopiš na koleno in se z roko potegneš za ovratnico. Slike so spodaj, kakšen video pa pride nekoč – po izkušnjah sodeč ne kmalu.

Naslednje jutro sva bila že ob 6ih pripravljena, ker gre edini prevoz med 6:00 in 8:00. Šli smo šele ob 8ih.

V Champasaku so naju odložili pred nekim guesthousom, v katerega nisva šla samo zato, ker so se preveč ponujali. Šla sva v enega drugega 100 m stran, kjer sva si privoščila dražjo sobo (11$/noč) za udobnejšo regeneracijo. Tako sva imela dobro posteljo, topel tuš in klimo, ki je sicer nisva rabila. Tuš in WC sta imela delno zatemnjeno stekleno steno, tako da se je videlo notri. Slikat se žal nisem spomnil, tako da prilagam ukradeno sliko in pa najino sliko kupa mravelj na steni. Neoptimalno pa je bilo, da wi-fi ni deloval in da, za razliko od večine drugih guesthousov, niso posojali koles.

Naslednji dan sva si ogledala en večji tempelj iz časa Khmerskega imperija, torej iz iste “skupine” kot templji Angkorja v Siem Reapu. Odprli naj bi ga ob 6ih zjutraj, zato sva si kolesa sposodila že prejšnji dan. Kot sem že omenil, najin guesthouse ni posojal koles, zato sva si jih sposodila pri sosedih. Zraven nisva dobila ključavnic in izposojevalec nama je zagotovil, da tu koles ne kradejo in jih ni potrebno zaklepati. Tako sva se potem ob 5ih zjutraj v trdi temi odpravila na 11 km dolgo pot. Pri templju naju je pričakal znak, da ga odprejo šele ob 8ih. Razočarana sva se odločila, da se odpeljeva 2 km naprej, do nekega manjšega templja, ki je mogoče brez ograje. In sva prišla do ograje – glej sliko.

Kot vidite ima ograja lestev čez ograjo. Na notranji strani ograje je tudi obljudena hiša, tako da si najprej nisva upala čez. Po zajtrku – prazna stara štručka, ker moj želodec še ni 100% OK – sva si upala čez ograjo in do templja, kasneje pa sta se nama pridružila še dva Nemca, ki sta bila prav tako prezgodnja za glavni tempelj.

Počasi sva se prestavila do glavnega templja, kjer sva z žabico, ki jo nosiva že iz Ljubljane, zaklenila kolesi. Neprijetno naju je presenetila še precej višja cena, kot sva jo pričakovala. Od vhoda do tam, kjer se tempelj zares začne, je še dober kilometer ceste skozi “vrt” in mimo umetnih jezer – rezervoarjev za vodo. Ta kilometer te prepeljejo z vozilom za golf.

Ko smo se približali templju sva zagledala gnečo. Kasneje se je izkazalo, da ni prišlo nekaj avtobusov turistov, ampak da je to kup domačinov, ki so kasneje čistili okolico templja. Tempelj je sestavljen v nivojih (terasah), ki so povezane s strmimi razpadajočimi kamnitimi stopnicami. Na vsakem nivoju je nekaj stavb, ki so v ruševinah ali pa (delno) obnovljene. Poleg stavb je tudi nekaj kipov in podobnih ostankov, večino takih artefaktov pa je v muzeju pri vhodu, ki sva si ga tudi na hitro ogledala.

Po ogledu templja sva bila že precej lačna, vendar sva jedla kosilo šele v najini vasici. Potem sva nadoknadila spanec in se popoldne odpravila naokrog po vasi. Videla sva en zelo neimpresiven modern tempelj.

V trgovinici sva se zapletla v pogovor z zelo prijaznim prodajalcem. Seveda nama je prodal karto za ladjo in avtobus za naslednji dan. Manjši problem je bil, da nama je zmanjkovalo denarja, ker sva prejšnji dan v Pakse tako hitro zamenjala avtobus, da nisva uspela dvigniti denarja. Na srečo je eden od dveh bankomatov v vasi deloval. Sta pa bila oba zanimiva. Oba sta bila ob cesti v kiosku, ki se ni držal nobene druge stavbe – glej sliko.