Kljub sicer dobremu spancu sva zgodaj zjutraj utrujena prispela v Ubon Ratchathani. Z song–thaew-om (Tajsko verzjo jeepneya) sva se odpeljala do centra in do enega guesthousa. V živo so bile cene nižje kot po internetu, tako da sva bila zadovoljna, da nisva rezervirala. Na začetku sicer ni bilo lastnice in smo se v skromni angleščini menili z nekim stalnim tajskim gostom, potem pa je prišla in sva le dobila sobo. Najprej sva šla spat za dobro uro in se zbudila popolnoma premočena, ker se je vmes soba segrela kot šotor na soncu.

Potem sva šla raziskovati mesto, ki ima res na vsakem vogalu tempelj. Nekaj sva si jih ogledala, potem pa še glavni park, v katerem so imeli neko prireditev “Bike for Dad”. Šlo je za kup lokalnih kolesarskih (rekreativnih) dirk za kralja (= dad).

Zvečer sva šla na nočni market. To izgleda tako, da zaprejo nekaj ulic v centru in postavijo kupe stojnic. Od rabljenih oblek do ovitkov za telefone, raznorazne hrane… Najprej sva mislila, da je to nekaj v povezavi z kolesarsko prireditvijo, ampak ni bilo. Tako je vsak dan.

Bilo nama je všeč in odločila sva se, da ostaneva še en dan preden nadaljujeva pot. Za zajtrk sva (vsako jutro) jedla waflje in sadje – mango in/ali ananas – iz tržnice čez cesto. Lastnica guesthousa naju je zaskrbljeno vprašala, če sva slučajno vegetarijanca.

Naslednji dan sva si sposodila kolesi in ogledala še dva bolj oddaljena templja. Pot do prvega je bila precej daljša kot na zemljevidu, ker del najkrajše poti poteka ob letališču in je zaprto območje za ne-domačine. Tempelj je v obliki ladje, zraven pa gradijo še enega, ki je ponovno v obliki ladje in postavljen na jezero. Med potjo do naslednjega templja sva slučajno našla nedeljski trg. Šla sva se sprehodit in na kosilo. Na prvem štantu s hrano niso znali angleško, tako da sva jedla pri sosednjem, kjer so znali. Drugi tempelj je v stilu (zlatih) piramid. Precej bolj kot piramida naju je navdušil pogled na menihe, ki so se slikali s smartphonom. Šlo je za menihe, ki niso iz tega templja in so v bistvu turisti. En menih se nama je tudi približal in nama podaril majhen kamen z izrezljano podobico (ekvivalent slike podobice pri nas), potem pa hitro pobegnil, ker mu je bilo še malo bolj nerodno kot nama.

Zadnje jutro v Pattayi sva se z kombijem odpeljala v Bangkok. Tam sva šla s podzemno in nadzemno železnico do glavne železniške postaje. Na vseh vhodih so nama pregledali nahrbtnike. Žal nimajo rentgena, kot na letališčih, ampak moraš odpreti nahrbtnik in ga pregledajo. Če imaš samo manjši nahrbtnik ali torbico to nekako deluje, ko pa prideva mimo dva popotnika z velikima nahrbtnikoma, se zadeva malo zakomplicira. Na železniški postaji sva kupila karti za nočni vlak na (severo)vzhod Tajske v Ubon Ratchathani. Ker sva lahko na postaji pustila prtljago, sva si popoldne ogledala bližnji Chinatown.

Začela sva z ogledom 5,5 tonskega kipa Bude. Ker so turisti za ogled le-tega plačali/donirali dovolj denarja so okrog njega zgradili velik marmornat tempelj. Sledila sva trumam turistov in si ogledala kip.

Potem sva se sprehajala po nakupovalnih ulicah Chinatowna. Kupila nisva nič, ker itak prideva sem še enkrat, tik pred koncem potovanja (in ker sva ravno poslala domov paket in nisva nameravala še enega). Je pa res, da sva s tem zamudila priložnost nakupiti božične okraske in podobno, ker jih verjetno ne bodo več prodajali januarja.

V zadnjem templju, ki sva si ga ogledala so imeli neko prireditev. Veliko menihov je pelo/molilo, opazovali pa so jih ljudje, ki so sedeli za mizami v bližini. Kot v kakšnih televizijskih oddajah v živo, kjer so pred odrom ljudje za mizami.

Zvečer sva šla na vlak. Udoben je bil približno toliko kot evropski spalniki, s to razliko, da so nam oni naredili posteljo in nisi potreboval svoje posteljnine (nisem prepričan, če jo v Evropi rabiš). Imel pa je eno napako. Zavesa pri moji postelji ni segala do stropa in mi je preko zavese v glavo svetila luč iz hodnika.