Pattaya je obmorsko mesto na Tajskem, okrog 100 km jugovzhodno od Bangkoka. Zaradi te bližine je zelo popularno pri turistih, predvsem pri organiziranih turističnih skupinah. Temu primerne so tudi cene.

Midva sva v Pattayo priletela iz Singapurja, ker je bil to najcenejši let v Indokino. Po nekem naključju sva našla ta let, ker pred tem sploh nisva vedela, da obstaja to letališče. V resnici je to neko manjše in napol vojaško (bivše vojaško) letališče. Avion je bil 3/4 prazen, kljub temu, da je bil nizkocenovnik. Letališka stavba pa zelo majhna – 2 vrsti za pregled potnih listov, majhen prostor za kup prtljage in je že konec. Na srečo so kljub pozni uri (10:30 zvečer) prodajali tudi lokalne SIM kartice in prevoz do mesta. Dodatno srečo sva imela, da sva v Singapurju preostale singapurske dolarje zamenjala v tajske bahte, ker drugače bi imela težave priti do denarja. Takoj po prihodu iz letališke stavbe sta naju z leve in desne glasno napadli dve skupini, ki sta ponujali prevoz do mesta. Na random sva šla k desnim, ampak so itak imeli oboji isto ceno. Zdi se nama, da smo se celo peljali z istim kombijem. Po 10 minutah vožnje se je voznik odločil, da on v resnici ne vem kam nas mora peljati, kljub temu, da smo vsi njemu in ostalim organizatorjem prevoza že večkrat povedal in pokazali kam gremo. Tako smo mu na semaforjih ponovno na telefonih kazali kam želimo. Midva sva bila prva na vrsti, ker sva imela hotel v sosednjem mestu od Pattaye v upanju, da bo manj turistično. Našli smo brez težav.

V hotelu so nama najprej dali sobo s pogledom na morje (beri: s pogledom na kup električnih žic na strehi. Za žicami je bila potem cesta, za cesto drevo in šele potem morje). Ko sva se že razpakirala in se je Ana tudi že stuširala, je receptorka ugotovila, da sva v resnici rezervirala in plačala sobo brez razgleda, tako da sva se morala preseliti čez hodnik. V prvi sobi sva pod blazino pozabila Anino torbico za okrog vratu z dokumenti in denarjem. Na srečo sva to še pred spanjem ugotovila in jo dobila nazaj.

Naslednje 3 dni sva ležala v hotelski sobi in redko zbrala energijo za odhod iz sobe. Delala sva plan za naprej in se trudila pisati blog za nazaj. Internet je bil ful hiter. Soba je bila kul razen, da sva zamašila WC in potem uporabljala tistega za goste restavracije v pritličju. Eno popoldne smo bili tudi brez vode v celem hotelu.

Med odhodi iz hotela sva uspela kupiti nov repelent za komarje in antimalarike ter poslati še en paket domov. Tokrat sva dobila celo sledilno številko, da sva lahko spremljala njegovo lokacijo. Prejšni paket še ni prišel domov, pa sva ga poslala skoraj mesec dni pred tem.¹ Kopat sva s šla samo enkrat. Voda je bila resda samo čez cesto, ampak je bila mivkasta plaža, mlakužasto topla in umazano motna voda.

Kljub temu da sva letela 20° na zahod sva ostala v istem časovnem pasu. Pred pristankom sva (predvsem jaz, ker sem sedel ob oknu) uživala v pogledu na veliko ladij na morju. Pristali smo na letališču, ki ga pogosto izglasujejo za najboljše letališče na svetu (RTV SLO, World Airport Awards, CNN). Uživanje na letališču sva pustila za odhod in se s podzemno (ki je del poti nad zemljo) odpeljala do hostla. Spala sva na skupnih ležiščih, ampak sva imela zakonsko posteljo. Slikat se nisem spomnil, zato prilagam iz interneta ukradene slike. Hostel je bil ful fancy. Do vsega je bil dostop samo s kartico (tudi kopalnice, kar ni bilo najbolj praktično), hiter internet, veliko skupnih prostorov, zajtrk (toast). In sploh ni bilo toliko drago, kot naju je skrbelo da bo, 24 € za oba na noč.

Zvečer sva šla jest v bližnjo restavracijo in sva bila navdušena. Kljub temu, da sva v Singapurju je bilo ceneje kot na Filipinih in spet enkrat dober fried rice. Preostanek dneva sva počivala in se odločala kam naslednji dan. Glavni problem je bil, da ima Singapur odličen “botanični” vrt, odličen živalski vrt, odličen rečni safari (beri drugi živalski vrt), odličen nočni safari (beri tretji živalski vrt) in odličen živalski vrt ptičev, Chinatown, Little India, tisoče templjev, veliko parkov z rastlinami, zabaviščnih parkov… midva sva imela pa samo dobre 3 dni.

DAN 1

In sestavila sva hud plan za naslednji dan. Dopoldne sva si ogledala Gardens by the Bay, ki so recimo da botanični vrt. Imajo več tematskih kotičkov med katerimi je najbolj znan “drevored” superdreves. Superdrevesa so umetne konstrukcije v “obliki dreves”, polne lučk, ki svetijo ponoči, po konstrukciji pa plezajo raznorazne rastline. Glej slike tu in video naslednjega dne.

Potem sva se s podzemno in busom odpeljala do živalskega vrta. Vmes sva šla jest v nek ekvivalent McDonaldsa in tam pozabila kapi s šildom. V živalskem vrtu sva se trudila čim manj slikati in je precej OK uspelo. Živalski vrt naj bi bil zelo prijazen do živali in z čim bolj nevidnimi ograjami, ampak se nama ni zdel tako ekstremno dober, kot so ga opisovali. Vseeno je bilo 5 ur v njem skoraj premalo, ker imajo veliko hranjenj živali razporejenih čez cel dan in sva tako marsikaj zamudila. Nazaj grede sva se ustavila v ekvivalentu McDonaldsa in vprašala za najini kapi. Delali so se, da o kapah nič ne vedo, midva pa tega nisva razumela in sva mislila, da se preprosto ne razumemo in sva ponavljala, da sva tu pozabila kapi. Ko sva četrtič razložila vse, so se čudežno spomnili, da so kapi našli in ju imajo shranjene pod pultom.

DAN 2

Drugi dan sva si ogledala četrti Little India in Chinatown. V obeh je veliko templjev in sva jih imela že dovolj, tako da jih nisva nič slikala. V Chintownu sva tudi precej nakupovala. Potem sva se odpravila pogledat eno maketo mesta in cele države, pa na en hribček na katerem je trdnjava in bivši svetilnik.

Popoldne sva počivala, zvečer pa sva se ponovno odpravila v Gardens by the Bay, da sva jih videla še ponoči. Vzdušje je bilo precej božično z veliko ljudmi, stojnicami in božičnimi pesmimi vsepovsod.

Dolg video, ni treba da pogledate celega:

Dan 3

Tretji dan sva se najprej sprehodila po eni veliki nakupovalni ulici polni velikih trgovin (v katerih so bile v glavnem obleke). Ker midva nisva preveč za shopping, sva s tem precej hitro opravila in šla do ene obmorske trdnjave nad mini klifi. Tam so naju ujele plohe in nevihte in sva trikrat vedrila. Ko ni deževalo, sva imela pogled na morje polno ladij. Ta park je bil tudi najjužnejša točka potovanja (in najinih življenj do sedaj) z N 1°16′ geografske širine.

Med potjo domov sva se ustavila še v Chinatownu, da sva ga videla še ponoči in nadaljevala z nakupovanjem.

DAN 4

In tako je prišel zadnji dan. Šla sva v še dva bližnja templja, na kosilo v nabito poln food court (hala s polno stojnicami hrane in mizami), spet v mesto snemat timelapse in do proge formule 1. Spet naju je dvakrat ujel dež. Prvič sva prevedrila, drugič pa sva bila precej mokra. Potem sva se nekaj ur? sušila in počivala v skupnih prostorih v hostlu in odpravila na letališče.

Da je letališče številka 1 na svetu sem že omenil. Zato sva se tja odpravila že zelo zgodaj. Check–in-ala sva se že 3 ure pred letom. Potem sva uživala na brezplačnem wifi, na brezplačnih igralnih konzolah, ob umetniških instalacijah, v botaničnih parkcih in pri vožnji z vlakcem med terminali. Trgovine niso toliko dražje kot na ostaih letališčih, znamke in poštni nabiralniki so lahko dostopni in tako naprej.

Tako se je zaključil najin postanek v Singapurju.

Filipini so bili zelo spremenljivi. Z nekaterimi stvarmi so naju močno navdušili, z drugimi močno razočarali. Ravno obratno kot Malezija, kjer je bilo vse “OK”. Imela sva tudi precej hitrejši tempo kot v Maleziji.
Navdušili so naju:

• Vulkan Pinatubo
• Mumije v Kabayanu
• Riževe terase v Banaue in okolici
• Delno pod vodo v Moalboalu
• Otok Bohol
• Nad in pod vodo na otoku Malapascua
• Poceni medkrajevni prevozi in taksiji

Razočarali pa:

• Promet v Manili
• Jezero in vulkan Taal
• Vodič pri mumijah v Kabayanu
• Delno Moalboal
• Hrana – jedla sva 2-3x dražje kot v Maleziji in slabše. Nisva uspela ugotoviti kako dobro in poceni jesti. Posledično sva pojedla tudi nekaj več ameriške hrane – burger, pica, ameriške palačinke…

Prejšnji zapis se je končal na ladji iz Bohola do mesta Cebu na otoku Cebu. Po pristanku sva šla direktno v taksi in na severno avtobusno postajo. Takoj sva se lahko vkrcala na avtobus, ki je bil spet brez klime. Kmalu zatem smo se odpeljali proti najbolj severni točki otoka. Ano je prvi dve uri vožnje močno zvijalo v trebuhu in je bila zelo hvaležna, da smo naredili postanek že pred polovico poti. Po 5 urah vožnje in samo 160 kilometrih smo prispeli do pristanišča in se vsi iz avtobusa prestavili na ladjico. V pristanišču so nas hoteli prepričati, naj vsi skupaj (bilo nas je 7) najamemo privat ladjico, ki bo odšla takoj, ampak je približno 2x dražja na osebo. Nismo se pustili prepričati in smo se odločili, da gremo na redno ladjo, ko bo le-ta šla. In šla je čez 10 minut, mi pa smo bili edini potniki. So nam jo pa 20% preveč zaračunali, kot sva ugotovila nazaj grede. Ladijski motor prižigajo na zelo zanimiv način. V podpalubje spustijo debelo vrv, in potem jo dva hitro potegneta nazaj gor. Kot prižiganje majhnega izvenkrmnega motorja, smo da je motor precej večji.

Pol ure kasneje smo prispeli do otoka. Ker je bila nepravilna višina plime (zdi se nama, da je vedno nepravilna), smo se zasidrali in izkrcali na manjši čolniček, ki nas je odpeljal do obale. Ko smo že bili na čolničku, so nas obvestili, da ga moramo doplačati in smo ga, ker itak nismo imeli izbire. To se nam je zdelo malo za lase privlečeno, ampak sva nazaj grede ugotovila, da je to normalno doplačilo.

Na obali nas je pričakalo kar dosti ljudi, ki so nas vabili v nastanitve. Midva sva se odpravila proti nastanitvi, ki sva si jo ogledala na internetu. Na otoku so edino prevozno sredstvo noge, kolesa in motorji, zato so ulice primerno ozke in težke za navigacijo. Samo ena ulica je bila betonska, ostale pa imajo za podlago bolj ali manj mehko mivko. Malo sva zgrešila optimalno pot in sva hodila po ulici ob plaži. Pogled je bil zato sicer lepši, ampak hoditi je bilo težko, ker so bili sandali polni mivke in se je stalno vdiralo. V resort sva dan prej poslala mail, ampak niso odgovorili. Odločila sva se, da bova vseeno preizkusila svojo srečo, ampak so imeli polno. Je bil pa možakar (izseljen Nemec) zelo prijazen in nama je svetoval, kam naj greva. Tako sva pristala v enem redkih resortov, ki niso ob obali, a je bilo ugodneje.

Popoldne sva se šla še kopat, vendar nisva bila preveč navdušena. Motna in umazana voda, polna ježkov z ogromnimi bodicami.

Na otok sva se prišla spočit, preden nadaljujeva v Singapur, kjer bova spet dvignila tempo. Počivanje sva izvedla tako, da sva šla naslednji dan na celodnevni izlet po otoku. Otok je velik 2,5 km x 1 km in sva ga bolj ali manj obhodila. Med potjo sva obiskala nekaj plaž, svetilnik in nekaj vasic. Pot do svetilnika so nama pokazale tri deklice, saj je sama nikoli ne bi našla. Vasice so zabavne, ker so ulice zelo ozke in jih domačini uporabljajo kot dnevne sobe. Tako da se je včasih malo nerodno sprehajati mimo. Dvakrat sva se tudi kopala. Tokrat je bila vidljivost boljša. Enkrat sem videl na tleh v dober meter globoki vodi kačo. Seveda sem jo začel snemat (glej video). Ko sem potem to povedal Ani, ni bila niti približno toliko navdušena, kot sem bil jaz. Malo bolj se spozna na kače in me je poučila, da so praktično vse morske kače strupene in da se jim moraš izogibati.

Zvečer sva šla gledat sončni zahod. Na plaži, kjer sva ga gledala, so naju napadle 3 deklice, ki so želele prodati “doma narejen” nakit. Razlagale so, kako danes nimajo šole, ker je praznik in zato prodajajo. Ko sva presenečeno vprašala, kakšen praznik je, so rekle, da je praznik, ker je šel (edini?) učitelj v Manilo. Nakit je bil pa vsaj 5x nad normalno ceno, poleg tega pa so priznale, da ga niso naredile same, ampak da ga je naredil njihov oče. Izgovorila sva se, da nimava denarja s seboj, da kupiva mogoče kdaj drugič. Pa so nama rekle, da naj greva domov po denar in prideva nazaj. Ko sva malo kasneje sedela ob drugi plaži na ne preveč dobri pici, sta dobre tri metre stran sedli dve od teh deklic in čakali, da pojeva. Ko sva plačala račun, sta naju spet napadli, da sva prej obljubila(!), da bova kaj kupila. Takrat sva le odločno rekla ne, se obrnila in odšla, deklici pa sta bili zelo nezadovoljni. Tako da sva od tu naprej vedno že takoj rekla ne in si nisva izmišljevala izgovorov.

Dan zatem je bil že zadnji dan na tem otoku. Želela bi si ostati dlje, ampak sva morala na avion. Po vožnji z ladjo in dolgi vožnji z avtobusom sva bila spet v Cebu v istem hostlu v bližini nakupovalnega središča in daleč od centra. Popoldne sva ponovno oprala obleke in šla v nakupovalno središče jest.

Zadnji dan na Filipinih sva dolgo spala in se odpravila na letališče. Iz nekega razloga, moraš na letališču plačati relativno drago letališko takso, ker le-ta iz nekega razloga ni vključena v letalsko karto, kot povsod drugje (15€/osebo, letalska je bila pa 70€). Seveda nama ni ostalo dovolj peso-tov (filipinskega denarja), tako da sva morala še menjati denar, kar je bilo ceneje kot dvig. In sva odletela iz Filipinov. V zraku sva presenečeno ugotavljala, da letimo nad severnim robom Bornea, čeprav je to precej smiselno, če pogledaš zemljevid.