Prejšnji zapis se je končal z dvourno vožnjo v Manili. Sledilo je 1,5 km hoje do naslednjega avtobusa¹. Vmes sva šla jest in znočilo se je. Sledila je 2 h vožnja do roba Manile in še 2 h naprej. Potem pa še 45 minut s triciklom do guesthousa. Če ne bi bila že po mailu zmenjena, da prideva, bi verjetno prenočila v Manili in prišla naslednji dan.

Na Mt. Pinatubo se štarta najkasneje ob 7:00 zjutraj, zaradi nekih varnostnih razlogov.² Najprej je 1,5 h vožnje s 4×4 jeepom (tudi čez reke), potem pa še 1,5 h hoje (tudi čez reke). Ker je bila nedelja, je bil jeep polen.³ Vsak avto ima tudi svojega vodiča, ki nam je nosil (zelo dobro) kosilo in pomagal prečkati reke. To je izgledlo tako da je, obut v japanke, stopil v reko in ti podal roko.

Cilj je jezero v kraterju, kjer smo tudi pojedli kosilo. Kopanje ni več dovoljeno. Bilo je lepo, pokrajini zanimiva in vožnja z jeepom zabavna. Na koncu sva imela pesek povsod.

Odločila sva se, da tam prespiva še eno noč in nadaljujeva šele prihodnje jutro. Popoldne sva počivala in bila za računalnikom. Mobitel ne lovi, imajo pa wifi. Na zastavnem drogu je mobitel->wi-fi ruter in internet dela dovolj za pogledat maile.

Zvečer sva šla med riževimi polji, vodnimi bivoli in agresivnimi gosmi na bližnji hribček na sončni zahod.

Naslednji dan sva se spet 45 min peljala s triciklom. Vmes smo se ustavili še v parku, kjer je bilo v WWII taborišče, kjer se je zaključil Death March. Sedaj je to spominski park z velikim spomenikom. Potem sva šla na avtobus in v Baguio.

Iz Manile sva pobegnila na jug, v mestece Tagaytay. Mesto leži na hribu nad jezerom Taal in ponuja prekrasen pogled na samo jezero ter otok sredi jezera. Jezero Taal delno zapolnjuje kaldero Taal. Kar naredi to jezero res posebno, je redek pojav jezera na otoku, ki ima na sredini otok, na katerem je jezero, na katerem je nato še en otok. Se pravi: na filipinskem otoku Luzon je jezero Taal, na katerem je Vulkanski otok, na katerem je Vulkansko jezero, na katerem je otoček.

Naju je avtobus s južne avtobusne postaje v Manili odložil v Tagaytayu na vrhu ulice, kjer sva imela rezerviran hotel. Ker sva zaupala google maps, sva naredila manjši krog ter si ogledala še sosednje ulice, preden sva vprašala za smer slabih 20 m pred hostlom.

Ideja je bila, da se še isti dan odpraviva na Vulkanski otok in se povzpneva do Vulkanskega jezera, a žal ni bila izvedljiva. Izlet bi nama vzel vsaj 4 h, midva pa sva prišla sredi popoldneva. Tako sva se v hostlu domenila, da greva naslednji dan zjutraj in se odpravila na razgledno točko in na lov na hrano. Razgled je bil čudovit, čeprav se ne vidi jezera na otoku. Pri hrani sva ugotovila troje: prvič, hrane v eatery¹ ne grejejo; drugič, če pri pici piše, da je za 2 do 3 osebe, jo lahko brez težav poješ sam; in tretjič, palačinke v Pancakehouse so zelo dobre in drage.

Naslednji dan sva se zbudila zgodaj, saj sva upala, da uspeva še isti dan priti pod vznožje Mt. Pinatubo, ki je 2-3 h vožnje z avtobusom severno od Manile. Med zajtrkom (imeli so kosmiče!) naju je gospodična z recepcije obvestila, da so včeraj prišli novi gostje, ki bi si danes prav tako želeli iti na otok, vendar bi šli kasneje. Če bi želela, bi lahko šla z njimi, kar bi pomenilo, da bi si delili stroške ladjice. Po kratkem premisleku sva se odločila, da greva z njimi in ostaneva tu še en dan. A ko sva to povedala gospodični je očitno prišlo do nesporazuma, saj naju je čez dobre pol ure obvestila, da naju čaka tricikel, ki naju bo zapeljal do vasice na robu jezera, kjer naju bo nato ladjica zapeljala na otok. Ker sva pričakovala, da bomo šli šele čez kakšno uro ali dve, nisva imela ničesar še pripravljenega. Sledilo je hitro pakiranje. Voznik tricikla naju je mirno čakal v dnevni sobi, nato pa naju zapeljala do ladjice. Na ladjici so nama dali rešilne jopiče in pokazali na plahto. Sprva nisva razumela, kaj naj bi z njo počela, a sva kmalu ugotovila, da služi kot ščit pred pršečo vodo. Kljub plahti sva bila zelo mokra. Na otoku sva se morala prvo ogniti ljudem, ki so nama želeli prodati stvari, ki jih nisva želela in plačati vstopnino v park². Nato naju je voznik ladjice pospremil do poti, ki vodi do jezera. V prvih nekaj metrih te poti, so nama domačini na vsak način želeli prodati vodiča z izgovorom, da je do razgledišča vodi veliko poti in se hitro izgubiš. Izkaže se, da se v teh pol ure hoje zelo težko izgubiš, saj je pot dobro uhojena, zahvaljujoč se konjem, ki jih lahko najameš (za neprimerno visoko ceno), da te ponesejo na vrh. Pot se ves čas rahlo vzpenja. Na koncu prideš na rob kaldere, v kateri se nahaja Vulkansko jezero. Seveda so na koncu poti ponovno ljudje, ki ti želijo prodati stvari, ki jih ne želiš (kot npr. igranje golfa). Si želiš morda ogledati ‘rdečo lavo’³? Plačati moraš še enkrat toliko kot je vstopnina na otok. Precej nezadovoljna, a z lepimi slikami, sva se vrnila k recepciji parka. Tam so domači dijaki napadli Žigo z nekaj stranmi dolgim vprašalnikom o mnenju o parku, koliko časa je potreboval do razgledišča, dohodkih njegove družine, stroški potovanja… Seveda je vsa izmenjava potekala v polomljeni angleščini.

Po ponovno mokri vožnji z ladjico in kratki vožnji s triciklom po ovinkasti cesti sva bila nazaj v hostlu. Sledilo je 2 uri vožnje z avtobusom do Manile in nato še 2 uri vožnje z avtobusom po Manili.

Let v Manilo je potekal nadvse udobno. Sedela sva v prvi vrsti z veliko prostora z noge in ob oknu, tako da sva imela čudovit razgled na Filipine iz zraka. Dobila sva tudi sendvič, za katerega se je izkazalo, da je veliko boljšega okusa kot je videti.

Na letališču sva kupila lokalno SIM kartico in se sprehodila skozi trgovine v upanju, da bova našla vodiča za Filipine. Seveda sva bila pri tem neuspešna. Taksi vsa si poiskala v drugem nadstropju, kjer so načeloma odhodni leti, a je štartnina tam cenejša (40 filipinskih pesotov namesto 70). V prvih minutah vožnje naju je hotel voznik prepričat, da si zasluži 100 pesotov napitnine zaradi vseh zastojev. Taksi metri na Filipinih drugače merijo tako prevožene kilometre kot tudi minute, ko stojiš pri miru in oboje zaračunavajo. Na koncu mu je Žiga pustil slabih 50 pesotov napitnine, saj zastoji niso bili tako hudi, kot naju je hotel prepričati.

Ko sva se odložila nahrbtnike in se najedla v restavraciji na strešnem vrtu hostla, sva se odpravila v nakupovalno središče po vodiča (uspešno) in gledati sončni zahod na promenado ob morju. Nato sva se odločila, da še nisva dovolj utrujena in sva šla v zabaviščni park dobra dva kilometra južneje od najinega hostla. Tam sva kupila vstopnici, ki sta nama omogočali vstop na skoraj vse vožnje. Park je deloma pokrit, deloma odkrit. Žiga je imel pri vlakcih smrti težave, ker je bil prevelik in se je moral peljati sključen. Poleg klasičnih avtomobilčkov imajo tudi vodne avtomobilčke (glej slike), ki se slišijo bolj vznemirljivo, kot so. Za smešno nizko ceno glede na evropske standarde sva preizkusila napihljive zračne žoge (mogoče pride kdaj v prihodnosti filmček na youtube). Utrujena sva se nato peš vrnila nazaj v hostel. Želela sva iti s taksijem, a v bližini ni bilo nobenega taksija, ki bi šel na meter, taksiji na fiksno ceno, pa so ponujali tako previsoke cene, da se nama ni dalo niti barantati.

Naslednji dan sva si ogledala najpomembnejši mestni park in staro mestno jedro Intramuros, ki je bilo v drugi svetovni vojni močno zbombardirano. Ta del mesta je ograjen z manjšim obzidjem. Znotraj obzidja je promet veliko redkejši in ozračje posledično prijetnejše. Ogledala sva si cerkev, ki je edina prestala bombardiranje, katedralo ter utrdbo, kjer sva se sprehodila po notranjem obzidju. V utrdbi sva se pridružila neki vodeni skupini. Izgledalo je, kot da ima poulični umetnik stand-up nastop (torej zastonj, oz. plačilo z donacijo), ampak je bil turistični vodič, ki je na zanimiv in zabaven način pripovedoval zgodovino Manile. Po približno pol urnem nastopu v parku se je skupina prestavila naprej in sva jim sledila. Na koncu je vsak od udeležencev dobil plakat in neko sladico, ki nama ni bila všeč.

Popoldne sva mi kupila nov telefon, saj je prejšnji nehal delati. Nakupovalno središče je že bilo božično okrašeno.

Zadnji dan Malezije sva šla na pošto. Želela sva iti že dan prej, ampak je bila zaprta. Domov sva poslala paket, ki je ravno danes, ko to pišem in objavljam prišel domov. Domov sva poslala nekaj oblek, ki sem jih preveč vzel s seboj in kar sva nakupila spomnikov. Potem sva drvela še v fotokopirnico natisnit letalsko karto iz Filipinov v Singapur. Ob vstopu v Filipine moraš namreč imeti dokazilo o karti ven iz Filipinov.

Vožnja z avtobusom na letališče je bila zabavna, ker sva bila edina na avtobusu. V stilu pa sva tudi letela – v prvi vrsti.

Končni komentarji Malezije:

• Vožnjo z mestnim avtobusom/minibusom/kombijem se plačuje na koncu in ne na začetku. Razen v mestih, kjer je obratno.
• Ko v restavraciji želiš plačati, začne natakar na pamet (potihem) računati, koliko moraš plačati. Celotnega cenika stvari, ki sva jih naročila sicer pogosto nisva videla, ampak se nama zdi, da so se večkrat zmotili v najino korist kot škodo.
• V nekaterih restavracijah imajo enega natakarja, da pobere naročilo, enega da prinese pijačo, enega da prinese hrano in enega da poračuna. V nekaterih restavracijah je pa normalno.
• Angleščina je “prvi” jezik. Vse je dvojzično (reklame, table, navodila, …), če pa že je kaj samo v enem jeziku, je samo v Angleščini.

O cenah

Številke so podobne kot v Evropi: 3-7 za glavno jed, 40-100 za dvoposteljno sobo, 60 za hlače, … Valuta je pa 5x manjša (na začetku, do konca je malo padlo razmerje). Dragi so taksiji, ki imajo fiksne cene med “conami” in so cene zelo evropske. Vstopnine so nekje vmes, ker imajo višje cene za tujce. Je pa veliko muzejev brezplačnih.

Že kar nekaj časa sva vedela, da želiva zadnje nekaj dni v Maleziji preživeti na plaži. A vse do zadnjega nisva vedela kje. V vseh vodičih namreč oglašujejo severni del Bornea, a se je nama zdel majčkeno predaleč, da bi se tja odpravila samo za dva dni. Tako sva se odločila za nekoliko bližji obalni resort Manana, ki se nahaja dve uri vožnje severno od Kota Kinabalauja. Rezervacijo sva opravila preko telefona (drugače se ne da) in se na njihovo pobudo domenila, da naju nekdo pobere pred vrati guesthousa v KK. Z avtobusom greš lahko le del poti, zadnji del pa moraš v vsakem primeru s taksijem do obalne vasice, kjer te pričaka gumenjak, ki te odpelje na privatno plažo. Naju je šofer pripeljala direktno do gumenjaka. Ukrcavanje na gumenjak je verjetno zgledalo zelo smešno. Majhen gumenjak z lužo na dnu in midva z dvema velikima nahrbtnikoma. Vožnja je trajala dobrih deset minut. Izkrcavanje ni bilo dosti boljše. Jaz sem si uspešno zmočila hlače.

Na obali naju je pričakal lastnik resorta in naju pospremil v eno izmed hišk, ki so se vrstile tik ob plaži. Imela je en sam prostor s posteljo in mizico, verando spredaj in pokrito, a ne zaprto, kopalnico zadaj. Kopalnica je zgledala kot ograjen vrt s straniščem. Malo naprej po plaži je bila večja hiša s kuhinjo in mizami. Hrana je bila primerno draga, a tudi dobra. Palačinke za zajtrk? S čokolado, prosim. Palačinke za večerjo? Bananine se slišijo v redu.

Plaža je bila dolga približno sto metrov in na obeh koncih obdana s skalami. Na palmah so bile obešene gugalnice, a na Žigovo veliko nezadovoljstvo, ni bilo obešenih tudi visečih mrež. Sva pa imela dve viseči mreži na verandi, kar je bilo skoraj tako, kot če bi bila na plaži.

V dveh dneh sva se tako malo naspala, prebrala kakšno knjigo, delala plan za Filipine, plavala v morju, čeprav ni bilo veliko ribic in tudi voda je bila pretopla, da bi te ohladila, ležala v visečih mrežah in pojedla kar nekaj palačink.

Pot nazaj v KK je potekala z istimi prevoznimi sredstvi kot pot na prislužen dvodneven počitek.

Ker v prejšnjih dveh postankih v Kota Kinabaluju zaradi dežja nisva uspela iti na razgledno ploščad, sva se tja odpravila na zadnji večer v Maleziji. Vmes naju je seveda ujel dež.

Odločila sva se za 3 dni in 2 noči rečnega safarija, ker je bilo ceneje, kot če bi šla 2 dni in 1 noč in potem preživela še en dan kjerkoli. Tako sva šla na 2 popoldanski in 2 jutranji plovbi po reki. To nama ni bilo dovolj in sva doplačala še eno nočno plovbo. Poleg na slikah vidnih živali, smo videli še

• Enega orangutana, ampak je bil malo skrit med vejami.
• Letečega lemurja, ampak je spal in zgledal kot veja.
• Mnogo drugih ptičev.
• Več Flying fox-ov – to je ena vrsta velikih netopirjev.

Nekronološko razvrščene slike rečnega safarija:

Na nočni vožnji se nisva niti trudila s fotkanjem. Videli smo:

• Štiri sove.
• 2x rdeče krokodilje oči. Ko mu posvetiš v oči, se mu posvetijo, tako kot mačkam.
• Nekaj netopirjev.

Zvečer smo šli na nočni sprehod. Zaradi blata gojzarji niso bili primerna obutev in sva si sposodila škornje. Spet smo videli nekaj živali. Za razliko od prejšnjih nočnih sprehodov, kjer smo videli predvsem žuželke, žabe in kače, smo tokrat videli bolj malo teh in veliko (pisanih) ptičev. Spet smo videli tudi v temi svetleče se gobe, ki sem jih tokrat uspel celo slikati.

Naslednji dan sva bila čez dan edina gosta. Eni so zjutraj šli, drugi pa prišli popoldne. Tako sva šla sama z vodičem po blatni džungli do mrtvega rokava, kjer namočiš noge ter roke v vodo in ti jih jedo ribice.

Tu prilagam 5 videov. Ko en pride do konca se samodejno začne naslednji. Če ne dela, glejte tukaj.

Popoldne pa smo šli še na sprehod do bližnje vasi in v hišo vodičevega očeta. Hiša naju ni impresionirala, ker se nama je zdela tista, v kateri sva spala v Mulu bolj starinska in “prava”. So se pa pripravljali na poroko. Naslednji dan se je možila vodičeva nečakinja. Naslednji večer je vodič turiste peljal na poroko namesto na večerni sprehod.

Tu je bilo prvič, da je bilo več komarjev kot v Sloveniji.

Nastanitev

Bivala sva v all inclusive resortu s štirimi obroki dnevno. Oglašujejo vse kot osnovno, ampak je bil nad standardom najinih običajnih nastavitev. Tuš/wc je bil polodprt, tako da je bilo veliko komarjev.
V okolici jedilnice in kuhinje se zbirajo long tailed macaque in prežijo za hrano. Najraje jih odganjajo tako, da proti njim svetijo z laserjem.

Nazaj v Kota Kinabalu

Voznik od rečnega safarija naju je zapeljal direktno na avtobusno postajo in naju pospremil od okenca za nakup kart (verjetno je dobil provizijo). Zato sva šla z drugim podjetjem kot prejšnjič in ni bil ta dober bus s tremi sedeži v vrsti, ampak je imel normalno 4. Imeli smo tudi veliko več postaj in prodajalce, ki pridejo a bus za eno postajo prodajat hrano in pijačo. Takoj za nama so na 2 sedežih sedeli mama in trije otroci, ki so ves čas rukali sedeže, bili glasni in ponesreči (ali pa nalašč) prijemali naju za glavo in lase in podobno. Tako da je bila vožnja zelo dolga. Mama je pa celo pot prespala.

Vožnja v Sandakan je trajala cel dan. To je bila prva nadležna vožnja z avtobusom. Ves čas je preveč rukalo, da bi bilo možno početi kaj drugega, kot poslušati podcast/audiobook/glasbo, to pa tudi ni bilo možno, kjer so prenaglas vrteli glasbo po zvočnikih.

Naslednji dan sva šla na izlet v bližnji Sepilok. Tam imajo zavetišče/rehabilitacijski center za bolne in/ali poškodovane orangutane in sun bears. Zavetišče za orangutane deluje v štirih stopnjah:

• Najbolj bogi orangutani so v izoliranih kletkah.
• Ko si dovolj opomorejo, so spuščeni na prostem. Izgleda kot živalski vrt, z igrali in podobnim, ampak ni ograje. Če gre kakšen predaleč, ga gredo iskat in pripeljejo nazaj. Te orangutane lahko turisti opazujemo skozi steklo.
• Naslednja stopnja je, da jih popolnoma spustijo v okolico (torej da jih ne gredo iskat, če pobegnejo). Dvakrat dnevno jim nastavijo hrano, ki jo načeloma pridejo pojest. Kadar je v gozdu dovolj sadja, pa se lahko tudi ne pojavijo. To hranjenje je glavna tukajšnja turistična atrakcija.
• Nekatere orangutane na koncu odpeljejo kam drugam v divjino, da povečajo populacijo divjih orangutanov.

Center za sun bears deluje podobno, samo da so vsi v ogradah. Tisti, ki so že rehabilitirani in bodo “kmalu” spuščeni v divjino, so v eni veliki ogradi. Ta je edina, ki jo lahko turisti vidimo.

Oboje je precej drago, 6€/osebo. Sploh v primeru sun bearov, kjer je res samo živalski vrt z eno živaljo. Za primerjavo: vstopnina v narodne parke je 4€ in tam Malezijci plačajo 50% manj, tu pa kar 85% manj. Za orangutane je poleg vstopnine je potrebno plačati tudi vstopnino za fotoaparat. Zato sem naredil ogromno slik. Žal se s fotoaparatom nisva strinjala glede primernih nastavitev, zato fotografije niso najbolje uspele, videi pa so.

Popoldne sva počivala in se odločala za koliko dni, če sploh, bi šla na reko Kinabatangan.

Fun facts:

• Orangutani niso opice (monkey), ampak so primati (opice so samo ena skupina primatov). To velja v angleščini, v slovenščini imamo verjetno bolj sproščene definicije.
• V malezijščini orang pomeni človek in hutan pomeni gozd. Torej orangutani so ljudje iz gozda.
• Sun bear je najmanjša vrsta medveda.